Jedro

Pri določitvi statusa zaščitene kmetije je bistveno lastništvo in površina zemljišč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 3. 2. 2004, s katero je prvostopni organ odločil, da se kmetijsko gospodarstvo v skupni lasti zakoncev AA in BB, ki obsega nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnih vložkih št. 1231 k.o. R; št. 318, 320, 877 in 687 k.o. C; št. 1623 in 1576 k.o. D in št. 572 in 167 k.o. O, lastnika AA in vl. št. 1813 k.o. C, lastnice BB, določi za zaščiteno kmetijo. V obrazložitvi je navedla, da je bilo v prvostopnem postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo pravilno ugotovljeno, da kmetija AA in BB izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG), ker obsega 8,9847 ha primerljivih površin od zahtevanih najmanj 5 ha in je v lasti zakonskega para. Pri določitvi je prvostopni organ upošteval določila 1. odstavka 3. člena ZDKG in ugotovil, da so kmetijska zemljišča in gozdovi predmetnega kmetijskega gospodarstva glede na krajevne razmere v primerni oddaljenosti, kar dokazuje ponekod ista katastrska občina in v celoti skupno izkoriščanje zemljišč v preteklosti in danes. Tudi parc. št. 1441, vpisana pri vl. št. 1813 k.o. C, je kot kmetijsko obdelano zemljišče pomembno za zaščiteno kmetijo, saj bi kakršnokoli zmanjšanje zaščitene kmetije pomenilo zmanjšanje njene gospodarske sposobnosti ter bi bila njena gospodarska sposobnost znatno prizadeta. Posledica delitve bi bila negospodarna drobitev zemljiške posesti oz. zaščitene kmetije. Parcela je postala last BB na temelju kupne pogodbe z dne 16. 1. 1956, pokojni AA in pokojna BB pa sta sklenila zakonsko zvezo dne 14. 6. 1947 v A. Na podlagi teh podatkov tožena stranka ugotavlja, da je BB pridobila nepremičnino s kupno pogodbo v času trajanja zakonske zveze. Zato izpodbijane odločbe ne bo spreminjala in izvzela predmetne parcele iz zaščitene kmetije, ker niso podani razlogi iz 3. odstavka 22. člena ZDKG. Pravilno pa v zaščiteno kmetijo ne sodijo solastni deleži nepremičnin, vpisani v zk. vl. št. 147 in 2848, k.o. C, vl. št. 2039 k.o. D, vl. št. 736 k.o. B in vl. št. 1100 k.o. R, ki jih ima pokojni AA v solasti še s tretjimi osebami, ki niso v nikakršnem sorodstvenem razmerju z njim in so solastniki zemljišč člani nekdanje Agrarne skupnosti A. Tožeča stranka izpodbija odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačnega sklepa o dejanskem stanju. V izpodbijani odločbi je nepravilno odločeno, da je bila zaščitena kmetija, ki mu jo je zapustil oče (na podlagi oporoke) v skupni lasti zakoncev AA in BB. Pokojni oče ga je z oporoko določil za prevzemnika kmetije, določil pa je tudi izplačilo ostalih dveh dedičev. V skladu z Zakonom o dedovanju preide v trenutku smrti zapustnika premoženje iz njegove pravne sfere v pravno sfero dediča, v konkretnem primeru na oporočnega dediča. Če bi bila zaščitena kmetija v skupni lasti zakoncev, kot je bilo kasneje po smrti zapustnika AA starejšega nepravilno odločeno, bi jo dedovala tudi ostala dediča, ki dedujeta na podlagi zakona. V zapuščinski zadevi sta preostala nujna dediča, ki nista prevzemnika kmetije, pripoznala veljavno oporoko, kot tudi premoženje zapustnika, ki je do svoje smrti imel v izključni lasti zaščiteno kmetijo. Z izpodbijano odločbo je kršena njegova pravica kot prevzemnika kmetije in na zakon oprta neposredna korist. AA starejši je tudi umrl kasneje kot njegova žena BB, v katere zapuščino je bila prijavljena le nepremičnina parc. št. 1441/1 k.o. C, vendar zapuščinski postopek ne po očetu ne po materi ni zaključen. Edini lastnik kmetije, ki je predmet osporavane odločbe, je bil vse od 12. 3. 1949 pokojni oče AA, ki je kmetijo podedoval po svojem očetu. V tej lastnosti je bila kmetija zaščitena že pred 30. leti. V zaščiteno kmetijsko gospodarstvo, ki je bilo do smrti 15. 12. 2002 v izključni lasti AA, pa ne spada nepremičnina parc. št. 1441/1, vpisana pri vl. št. 1813, k.o. C, ki je bila last pokojne matere. V premoženju zapustnika AA in s tem v zaščiteno kmetijo pa sodijo tudi solastni deleži nepremičnin, ki so nepravilno izpuščeni glede na 2. odstavek 3. člena ZDKG in so vpisani v zk. vl. 147 in 2848 k.o. C, 2039 k.o. D, 736 k.o. B in 1100 k.o. R. Odločba tožene stranke je nezakonita, saj v obravnavanem primeru ne gre za skupno lastnino zakoncev, kot jo obravnava Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in Zakon o dedovanju. Nobeden od teh elementov v konkretni upravni zadevi ni podan, da bi tako na temelju ene nepremičnine pokojna BB pridobila v času trajanja zakonske zveze celotno nemajhno kmetijo kar naenkrat za nazaj in bi ta že po smrti lastnika postala skupna last zakoncev AA in BB. Nepravilna pa je izpodbijana odločba tudi iz razloga, ker ne vsebuje vsega premoženja, ki je pripadalo pokojnemu AA (solastna pravica na nepremičninah v okviru Agrarne skupnosti A). Nenazadnje tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah na prvi stopnji, ki so bila pomembna za pravilnost odločbe (25. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS). Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in s sodbo odloči o stvari sami oz. podrejeno, da izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranki z interesom v tem postopku CC in DD na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta tožena stranka in prvostopni organ odločila pravilno in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Ti razlogi so skladni s podatki spisa ter določbami 2., 3. in 4. člena ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99).

Iz določbe 2. člena ZDKG izhaja, da se kot zaščitena kmetija določi tista kmetijska oz. kmetijsko - gozdarska gospodarska enota, ki obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine in ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oz. njegovega potomca. V tem postopku je torej za odločitev o stvari bistvena ugotovitev, ali so podani pogoji iz navedene določbe, to je ustrezna površina ter lastništvo zemljišč. V postopku je bilo ugotovljeno, da je obravnavana kmetija v lasti zakonskega para in obsega 8,9847 ha primerljive kmetijske površine. Dejansko stanje o kulturi, površini in lastništvu zemljišč v sestavi obravnavane kmetije izhaja iz podatkov spisa, in sicer iz podatkov zemljiškega katastra in zemljiške knjige, torej iz podatkov uradnih evidenc. Podatki iz uradnih evidenc pa so podlaga za ugotovitev lastništva in obsega zaščitene kmetije (4. člen ZDKG). Zato upravni organ za ugotavljanje teh dejstev ni bil dolžan izvesti posebnega ugotovitvenega postopka. Upravni organ lahko namreč odloči po skrajšanem postopku, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov. Zato po presoji sodišča na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati zatrjevanje tožnika, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Neutemeljen pa je tudi ugovor, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava v obravnavani zadevi. Tožeča stranka namreč napačno meni, glede na dikcijo izreka prvostopne odločbe, da so v izreku naštete nepremičnine dobila naravo skupne lastnine obeh zakoncev, saj ZDKG ni podlaga za spremembo lastninskega stanja, tudi ne za spremembo iz lastninskega stanja ene osebe v skupno last zakoncev. Namen, ki ga ima izdaja odločbe glede statusa zaščitene kmetije, je določen v 1. členu ZDKG: prepreči naj drobitev zaščitenih kmetij, omogoči naj dediču, da prevzame kmetijo pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo, ustvari naj možnost za ohranitev in okrepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Za uresničitev tega namena vsebuje zakon določbe, ki jih v Zakonu o dedovanju ni, ali ki se od določb Zakona o dedovanju razlikujejo. V postopku dedovanja se torej nepremičnin, ki so v izreku naštete, ne bo moglo na podlagi odločbe, izdane v tem upravnem postopku, upoštevati kot skupno premoženje obeh zakoncev, pač pa se bo na podlagi te odločbe pri dedovanju nepremičnin upoštevalo zgolj, da spadajo v obseg zaščitene kmetije ter se bo zato uporabilo določbe ZDKG, po lastninskem stanju, ki izhaja iz zemljiške knjige in ki med udeleženci postopka o dedovanju ni bilo sporno. Glede na zgoraj naštete razloge, s katerimi je sodišče utemeljilo pravilno uporabo določbe 2. člena ZDKG, je torej prvostopni organ pravilno k obsegu zaščitene kmetije upošteval tudi nepremično, vpisano pri vl. št. 1813 k.o. C, saj pripada BB in ki z ostalimi nepremičninami, ki so bile last AA, tvori zadosten obseg primerljivih površin za zaščito, na drugi strani pa je izpolnjen tudi drugi pogoj - obstoj zakonske zveze med lastnikoma nepremičnin, ki tvorijo zaščiteno kmetijo. Iz zadnjega navedenega razloga, ki izhaja iz določbe 2. člena ZDKG, ker je pokojni AA pri nepremičninah, ki niso vključene v obseg zaščitene kmetije, v solastninskem razmerju z osebami, ki jih ZDKG ne določa, organ teh nepremičnin pravilno ni štel v obseg zaščitene kmetije.

Neutemeljen in zgolj pavšalen pa je tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitve določb upravnega postopka. Ker se podatki, relevantni za določitev zaščitene kmetije po 2. odstavku 4. člena ZDKG zajemajo iz javnih uradnih evidenc, zaslišanje stranke pa ni posebej potrebno za zavarovanje njenih pravic, so bili po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku in glede na to niso bila kršena pravila postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.