Jedro

Ugotovitev sodišč, da je ročni pripis na protokolu uprave D. mogoče šteti kot navodilo uprave D., ki je bilo zavezujoče za poslovodstvo A., in ga je bil obtoženec torej dolžan upoštevati, je v skladu s pravili takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah o (enoosebni) družbi z omejeno odgovornostjo (zlasti 438., 439. ter 459. člen ZGD) kot tudi v skladu s pravili o dejanskem koncernu (478. do 481. člen ZGD). Potrebno je upoštevati posebnosti kapitalske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je najvišji organ skupščina družbenikov. Ne glede na to, ali imajo družbeniki izrecno pooblastilo odločati o tekočih poslih, sme obvladujoča družba poslovodstvu odvisne družbe dajati neposredna in zavezujoča navodila o tekočem poslovanju. Pri zahtevi po veljavnem sklepu skupščine (411. člen ZGD) gre predvsem za varovanje preostalih družbenikov, zato velja drugače v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom. V tej je zato mogoče dati zavezujoča navodila povsem brez formalnih zahtev glede oblike – tudi ustno. Prav tako lahko obvladujoča družba formalno ali neformalno vpliva na odločitve poslovodstva odvisne družbe. Takšen vpliv je (bil) zamejen le s 478. členom ZGD (danes 545. člen ZGD-1), ki je določal, da obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva zato, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi opravila zase škodljiv pravni posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Iz tega sledi, da mora odvisna družba upoštevati navodila obvladujoče družbe, tudi če so ta zanjo škodljiva, če ji obvladujoča družba nadomesti prikrajšanje (ter je to v interesu obvladujoče družbe).

Glede na navedena izhodišča, ima presoja učinkov posla v dejanskem koncernu dve ravni, na ravni koncerna ter na ravni odvisne družbe. Bistvo koncerna je namreč enotno vodenje skupnega (enotnega) podjetja, ki ga sestavljajo podjetja udeleženih družb. Na ravni koncerna je navodilo, ki je lahko škodljivo za posamezno družbo, lahko hkrati koristno za skupino kot celoto. V primeru zakonitega navodila družbenikov poslovodja odvisne družbe ni pristojen za preverjanje smotrnosti posla oziroma njegove koristi za družbo, temveč zgolj za preverjanje njegove zakonitosti. To pomeni, da mora ugotoviti, ali posel povzroča prezadolženost družbe (oziroma nasprotuje kogentnim določbam insolvenčne zakonodaje) oziroma ali nasprotuje določbam o ohranjanju osnovnega kapitala družbe; ostalo je izven njegove pristojnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je A. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ. Oškodovanca H., d.o.o., je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika ter potrebni izdatki prejemnikov koristi in potrebni izdatki in nagrada njunih pooblaščencev, bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo Specializiranega državnega tožilstva zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Navaja, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je pri obtožencu podan razlog izključitve protipravnosti ravnanja v zvezi z očitkom kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi zatrjevano kršitev zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca vročilo obtožencu in njegovemu zagovorniku. Na zahtevo je odgovoril obtoženčev zagovornik, ki navaja, da zahteva ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je potrebno uvodoma poudariti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5. Bistvo kazenskopravnega očitka obtožencu očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ je bilo v tem, da naj bi zlorabil svoj položaj direktorja v gospodarskih družbah, s tem, da je v nasprotju z dolžnostjo voditi poslovanje družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 258. člen ZGD) in v korist družbe, ki jo zastopa, najprej dne 16. 8. 2004 kot direktor A., d.o.o., (v nadaljevanju A.) 80 % poslovni delež, ki ga je družba A. imela v družbi B., d.o.o., brez ekonomsko upravičenih razlogov prodal družbi R., katere upravičenec je bil njegov oče A. C., za kupnino 14.000,00 EUR, s ciljem, da bo pri nadaljnji prodaji 80 % poslovnega deleža, 80 % dobička pripadlo družbi R., nato pa je dne 17. 1. 2006 kot direktor A. sklenil še pogodbo o prodaji deležev B., d.o.o., za kupnino 2.250.000,00 EUR, pri čemer je kupnina za 20 % delež v lasti A. znašala 309.670,00 EUR, kupnina za 80 % delež v lasti družbe R. pa 1.941.000,00 EUR. S tem naj bi družbi R., posredno pa svojemu očetu, J. A. (direktorju kupca poslovnih deležev, družbe M., d.o.o.) ter sebi, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 1.927.000,00 EUR. Slednja predstavlja razliko med nakupno ter prodajno ceno za 80 % poslovni delež v družbi B., d.o.o. 6. Vrhovni državni tožilec kot razlog oprostilne sodbe vidi v presoji sodišč, da naj bi bila izključena protipravnost ravnanja obtoženca, ker naj bi se ravnal po zavezujočih navodilih obvladujoče družbe. Strinja se z ugotovitvijo višjega sodišča, da sta bili družbi D. (v nadaljevanju D.) ter A. povezani v dejanski koncern, ne strinja pa se z ugotovitvijo, da je uprava D. kot edinega družbenika A. lahko sprejemala za A. obvezne sklepe. Poleg tega navaja, da ročnega pripisa na protokolu uprave D. ni mogoče enačiti s sklepom družbenikov D. Četudi bi bilo mogoče ročni pripis šteti za sklep družbenika, pa v nobenem primeru ne bi mogel izključiti protipravnosti obdolženčevega ravnanja, ker bi v primeru, da bi obdolženca res pravno vezal k odprodaji 80 % poslovnega deleža B., d.o.o., daleč pod njegovo tržno ceno, umanjkala druga njegova bistvena lastnost po četrtem odstavku 258. člena ZGD, to je njegova zakonitost. 7. Po pregledu razlogov sodb nižjih sodišč Vrhovno sodišče ugotavlja, da izključitev protipravnosti ni nosilni razlog oprostilne sodbe. Da je protipravnost obtoženčevega ravnanja izključena, izrecno navaja le sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve v zvezi z vezanostjo na navodilo, to je protokol uprave D. Vendar pa je nosilni razlog izpodbijanih sodb pravzaprav, da obtožencu ni bilo dokazano, da je pri prodaji premoženja družbe A. ravnal brez ekonomsko upravičenih razlogov, v nasprotju z dolžnostjo voditi poslovanje družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki mu jo nalaga prvi odstavek 258. člena ZKP, ter v korist družbe, z namenom sebi in drugim pridobiti protipravno premoženjsko korist, kar pa je razlog po 3. točki 358. člena ZKP.

8. Ne glede na to je mogoče v zahtevi prepoznati očitek, da naj bi sodišči napačno presodili vsebino dopolnilnih norm (relevantnih določb takrat veljavnega ZGD) pri presoji a) položaja obtoženca, in b) pri presoji, ali ravnanje obtoženca pomeni njegovo zlorabo (izrabo), in s tem kršili kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi z drugim in prvim odstavkom 244. člena KZ.

9. Ugotovitev sodišč, da je ročni pripis na protokolu uprave D. mogoče šteti kot navodilo uprave D., ki je bilo zavezujoče za poslovodstvo A., in ga je bil obtoženec torej dolžan upoštevati, je v skladu s pravili takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) o (enoosebni) družbi z omejeno odgovornostjo (zlasti 438., 439. ter 459. člen ZGD) kot tudi v skladu s pravili o dejanskem koncernu (478. do 481. člen ZGD). Potrebno je upoštevati posebnosti kapitalske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je najvišji organ skupščina družbenikov.1 Ne glede na to, ali imajo družbeniki izrecno pooblastilo odločati o tekočih poslih, sme obvladujoča družba poslovodstvu odvisne družbe dajati neposredna in zavezujoča navodila o tekočem poslovanju. Kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve, lahko družbeniki v primeru neupoštevanja navodil obvladujoče družbe poslovodjo odpokličejo in imenujejo poslovodjo, ki bo izvršil njihovo navodilo (tretji odstavek 449. člena ZGD). Pri zahtevi po veljavnem sklepu skupščine (411. člen ZGD) gre predvsem za varovanje preostalih družbenikov, zato velja drugače v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom.2 V tej je zato mogoče dati zavezujoča navodila povsem brez formalnih zahtev glede oblike – tudi ustno.3 Prav tako lahko obvladujoča družba formalno ali neformalno vpliva na odločitve poslovodstva odvisne družbe4. Takšen vpliv je (bil) zamejen le s 478. členom ZGD (danes 545. člen ZGD-1), ki je določal, da obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva zato, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi opravila zase škodljiv pravni posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Iz tega sledi, da mora odvisna družba upoštevati navodila obvladujoče družbe, tudi če so ta zanjo škodljiva, če ji obvladujoča družba nadomesti prikrajšanje (ter je to v interesu obvladujoče družbe).

10. Glede na navedena izhodišča, ima presoja učinkov posla v dejanskem koncernu dve ravni, na ravni koncerna ter na ravni odvisne družbe. Bistvo koncerna je namreč enotno vodenje skupnega (enotnega) podjetja, ki ga sestavljajo podjetja udeleženih družb. Na ravni koncerna je navodilo, ki je lahko škodljivo za posamezno družbo, lahko hkrati koristno za skupino kot celoto. Prav (ekonomski) interes celotne skupine je namreč glavno vodilo, zaradi katerega se na posameznih stopnjah včasih sklepajo posli, ki se sami po sebi zdijo nesmotrni ali nepremišljeni, a imajo pomen na ravni celotne skupine.5 Na ravni odvisne družbe je zato presoja ekonomskih učinkov posla omejena. V primeru zakonitega navodila družbenikov poslovodja odvisne družbe ni pristojen za preverjanje smotrnosti posla oziroma njegove koristi za družbo, temveč zgolj za preverjanje njegove zakonitosti. To pomeni, da mora ugotoviti, ali posel povzroča prezadolženost družbe (oziroma nasprotuje kogentnim določbam insolvenčne zakonodaje) oziroma ali nasprotuje določbam o ohranjanju osnovnega kapitala družbe; ostalo je izven njegove pristojnosti.6

11. Temu ustrezno sta k presoji - na obeh ravneh - pristopili tudi nižji sodišči. Na ravni koncerna sta smiselno ugotovili (sodišče prve stopnje v 24. točki, višje sodišče v 11. točki obrazložitve), da je bilo navodilo D. ekonomsko upravičeno. Navodilo je bilo le v tem, da obtoženec "iz davčnih razlogov" odproda 80 % poslovni delež A. v družbi B., d.o.o., kar je bil pogoj za odobritev nakupa nepremičnine U. Povečanje premoženja družbe B., d.o.o., je tako uprava D. istočasno vezala na pogoj odprodaje večinskega deleža v družbi. Že pojmovno je, kot to navaja višje sodišče, s tem izključeno ravnanje "brez ekonomsko upravičenih razlogov", saj se na nivoju poslovodstva A. - torej obtoženemu - to vprašanje ni moglo zastaviti. Sodišči sta torej ugotovili, da je bila presoja ekonomske upravičenosti odprodaje deleža opravljena na ravni koncerna. Takšno navodilo je bil obtoženi dolžan upoštevati in ga izvršiti. Zaradi specifičnosti razmerij v dejanskem koncernu in širokih možnosti vplivanja obvladujoče družbe na poslovodstvo odvisne družbe se pri tem ni mogoče osredotočiti – kot to zatrjuje vložnik - zgolj na vprašanje obličnosti navodila, ki sta ga podala zakonita zastopnika obvladujoče družbe.

12. Na ravni odvisne družbe (A.) sta sodišči pravno pravilno pristopili k presoji, ali je obtoženec ravnal skrbno in v korist družbe, ki jo je zastopal. Presoja, ali je ravnanje obtoženca ustrezalo dolžni profesionalni skrbnosti po 258. členu ZGD ter koristi družbe, ki jo je zastopal, se - glede na to, da je presoja ekonomske upravičenosti stvar obvladujoče družbe - začne šele z določitvijo kupnine. Ročni pripis na protokolu uprave D. o prodaji 80 % deleža, kot to navaja vrhovni državni tožilec, res ne pomeni prodaje po kakršnikoli ceni, kar je logično, saj je bila prodaja predmet kasnejših postopkov (tako tudi višje sodišče v 15. točki obrazložitve). Glede kupnine 14.000,00 EUR, za kolikor je A. prodala delež v B., d.o.o., je sodišče prve stopnje v točki 28 obrazložitve ugotovilo, da je bila družba B., d.o.o., ustanovljena kot prazna družba, namenjena določenemu projektu, konkretno nakupu nepremičnine, imenovane U. (nepremičnina v ...). Kot nesporno je ugotovilo, da je projektna družba B., d.o.o., nepremičnino U. kupila za kupnino 6.840.000,00 EUR, za kar je prejela kredit v višini 6.865.000,00 EUR. Nakup nepremičnine je bil torej v celoti financiran s kreditom, ki ga je odobril C., d.d., kar pomeni, da je vrednost nepremičnin enaka višini neodplačanega kredita. Predmet celotne transakcije so torej deleži v družbi B., ki je sicer lastnik omenjene nepremičnine, a hkrati tudi zadolžena za znesek, ki je - ob odobritvi - za 25.000 EUR presegal vrednost nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je družba A. zgolj z odprodajo 80 % deleža zaslužila 14.000,00 EUR, z odprodajo 20 % deleža družbe pa 309.670,00 EUR, kar pomeni, da je samo z angažmajem ustanovitve projektne družbe, pridobitve kredita in nakupa nepremičnine zaslužila najmanj 300.000,00 EUR.

13. Sodišči sta torej ugotovili, da je ravnanje obtoženca ustrezalo njegovi dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo, ki jo določa 258. člen ZGD, ter v korist družbe, ki jo je zastopal. V izpodbijanih sodbah sta sodišči k presoji položaja obtoženca (katerega zloraba se mu očita) pravilno pristopili, ob upoštevanju specifičnega položaja poslovodstva družbe z omejeno odgovornostjo v dejanskem koncernu, in ob upoštevanju pravil o omejitvi vpliva na odvisno družbo (s prepovedjo sklepanja škodljivih poslov; takrat 478. člen ZGD).

B-3.

14. Kot že omenjeno, nosilno stališče izpodbijanih sodb ni v izključitvi protipravnosti ravnanja obdolženca, ampak v ugotovitvi, da očitana zloraba (izraba) položaja kot izvršitvenega ravnanja kaznivega dejanja po 244. členu KZ obtoženemu ni bila dokazana. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi ne more opredeljevati do pravilnosti dejanskih ugotovitev nižjih sodišč. Med te sodi tudi njihova ocena škodljivosti prodaje deležev v B., d.o.o. Vrhovni državni tožilec navaja, da je bila vrednost 80 % poslovnega deleža, ki ga je imela družba A. v družbi B., d.o.o., po nakupu nepremičnin v ... zanesljivo večja od prodajne cene 14.000,00 EUR, ter je bil delež zato prodan pod tržno vrednostjo, medtem ko primerljiva davčna korist ni izkazana. Vložnik pravilno opozarja, da presoja škodljivosti pravnega posla obsega tudi presojo izgubljenega dobička (glej 132. člen Obligacijskega zakonika) in da sodišči nista ugotavljali realizacije pričakovanih ekonomskih učinkov prodaje na ravni koncerna (kar je tudi ratio zabeležke o prodaji deleža). Vendar pa s tem že prehaja v zatrjevanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Enako velja za navedbe, da je protipravnost obdolženčevega ravnanja tudi v tem, kdo je imel od posla dejansko ekonomsko korist. Nižji sodišči sta ugotovili, da ni dokazano, da je do prodaje deleža prišlo s ciljem, da bo dobiček (razlika med ceno 14.000,00 EUR ob nakupu in med ceno 1.941.000,00 EUR ob prodaji, ki v obravnavani zadevi predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist) pripadel družbi R., posredno pa obdolženčevemu očetu A. C., J. A. in obdolžencu. Sodišče prve stopnje je v 21. ter 25. točki navedlo, da iz izpovedb ključnih prič S. (predsednik uprave D.), S. in K. (člana uprave E.) izhaja, da se je vedelo, da je ekonomski upravičenec kupca A. C., kar so tudi želeli, vnaprejšnje razkritje ekonomskega upravičenca pa je bilo v skladu z avstrijsko bančno zakonodajo tudi potrebno.

16. Vrhovni državni tožilec nenazadnje uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tudi z navedbami, da deležniki organom C. niso razkrili povezave med obtožencem in njegovim očetom, ter da se je A. C. kot ekonomski upravičenec R. zakril za liechtensteinskega odvetnika dr. G. H. ter se je razkril šele v predmetnem kazenskem postopku, sodišče pa naj tega ne glede na 10. člen Zakona o bančništvu in pravil o razkrivanju povezanih oseb ne bi upoštevalo in zapisalo, da je bilo s strani predstavnikov celo zaželeno, da je bil ekonomski upravičenec posla obdolženčev oče. 17. Kolikor vložnik nižjim sodiščem očita pravno napačna izhodišča presoje položaja obtoženca kot poslovodje enoosebne d.o.o. kot odvisne družbe v dejanskem koncernu, kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 244. člena KZ) ni podana. V preostalem delu pa vložnik že prehaja na področje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev kazenskega zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje vrhovni državni tožilec, delno pa je bila po vsebini zahteva vložena iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

1 Stališče teorije je, da družbenikom družbe z omejeno odgovornostjo ni prepovedano, tako kot je to prepovedano skupščini delniške družbe, odločati o vprašanjih vodenja poslov družbe. Prav tako lahko poslovodjem dajejo neposredna in zavezujoča navodila. Glej P. Podgorelec, v: S. Prelič in drugi, Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 305, ter M. Kocbek, Upravljalske strukture kapitalskih družb in njihov vpliv na razmerje med lastniki, nadzorniki in poslovodstvom, Podjetje in delo, št. 6-7/2001. 2 M. Kocbek, Upravljalske strukture kapitalskih družb in njihov vpliv na razmerje med lastniki, nadzorniki in poslovodstvom, Podjetje in delo, št. 6-7/2001. 3 D. Jovanovič, M. Bratina, Presoja skrbnosti ravnanja poslovodje v kazenskih postopkih in pomen navodil družbenikov v d.o.o., Podjetje in delo, št. 1/2017; smiselno sodba VSRS I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007. 4 Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 126/2011 z dne 19. 11. 2013. 5 D. Jovanovič, M. Bratina, Presoja skrbnosti ravnanja poslovodje v kazenskih postopkih in pomen navodil družbenikov v d.o.o., Podjetje in delo, št. 1/2017. 6 Prav tam.