Jedro

Utemeljeno tožnik izpodbija datum sodne razveze, ki ga je sodišče prve stopnje vezalo na datum, ko je bil izrečen ukrep približevanja. Ta ukrep je ključna okoliščina, ki vpliva na presojo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, vendar je to relevantno zlasti z vidika, da ta ukrep onemogoča reintegracijo, ni pa nujno na ta ukrep vezati same sodne razveze. Četudi ključna okoliščina, ki nalaga reintegracijo, nastane še pred zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, to ne pomeni, da mora biti tudi pogodba o zaposlitvi razvezana že s tem datumom. Ukrep sam po sebi ni ovira za priznanje pravic iz delovnega razmerja v času trajanja ukrepa.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točkah II do V in VII, tako da se ta del izreka na novo glasi: "II. Tožeči stranki ni zakonito prenehalo delovno razmerje z 20. 2. 2017, ampak ji traja do 20. 2. 2018. III. Zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati pravice iz delovnega razmerja za čas od 21. 2. 2018 do vrnitve na delo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 20. 2. 2017 do 20. 2. 2018 prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

V. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko za čas od 1. 9. 2017 do 20. 2. 2018 dalje obračunati mesečno bruto nadomestilo plače 4.458,82 EUR, kot da bi delala, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati pripadajoče neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh.

VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.108,48 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba tožnika in pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 214,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2017 nezakonita (I. točka izreka); tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 20. 2. 2017, ampak mu traja do 18. 5. 2017 (II. točka izreka); zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati pravice iz delovnega razmerja za čas po 18. 5. 2017 (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnika za čas od 20. 2. 2017 do 18. 5. 2017 prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja (IV. točka izreka); zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika za čas od 20. 2. 2017 dalje obračunati mesečno bruto nadomestilo plače 4.458,82 EUR, kot da bi delal, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoče neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (V. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v bruto znesku 4.500,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in preostali neto znesek plačati tožniku v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (VI. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 981,22 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (VII. točka izreka).

2. Zoper odločitev v II. do VII. točki izreka (dejansko pa zoper zavrnilni del izreka ter odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Nasprotuje sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati plače v višini 4.458,82 EUR, kot če bi delal. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1 in razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj tožena stranka ni konkretizirala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče je odločitev o sodni razvezi oprlo na nekaj stavkov tožene stranke o skrhanih odnosih. Tožena stranka ni predlagala, da naj se pogodba o zaposlitvi razveže pred datumom zaključka glavne obravnave. Sodišče je o tem odločilo samovoljno. Tožena stranka se v zvezi z razvezo ni sklicevala na postopek N 93/2017, zato je sodišče v zvezi s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Ni upoštevalo, da je bil ukrep izrečen le za krajše obdobje. Sodišče je pri odločitvi o sodni razvezi upoštevalo le interes tožene stranke za razvezo, ne tudi interesa tožnika za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnik je zaradi izgube zaposlitve v težki finančni situaciji, ne more odplačevati kredita, zaradi česar mu grozi izguba nepremičnine, v kateri biva. Sodišče je zmotno presodilo, da bo tožnik hitro našel zaposlitev, saj zaradi svojega poklica - kovač, starosti 53 let in posvečanja izključno delu tožene stranke, zaradi česar je opustil svoje predhodno delo reševalca, ne bo mogel najti ustrezne zaposlitve. Odločitve sodišča o denarnem povračilu v znesku 4.500,00 EUR ni mogoče preizkusiti, ker ni jasen izračun prisojenega zneska, upoštevajoč tožnikovo bruto plačo v znesku 4.458,82 EUR in izgubljeni prihodek v višini preko 31.000,00 EUR. Sodišče je zmotno odmerilo stroške postopka, ker ni uporabilo tarifne številke 15/1 a Odvetniške tarife, ampak tarifno številko 15/1 b. Tožniku tudi neutemeljeno ni priznalo stroškov zadnje pripravljalne vloge z dne 21. 12. 2017. 3. Zoper I., II. IV., VI. in VII. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik celotno zadevo glede bolniškega staleža načrtoval in zakoniti zastopnici tožene stranke zavestno prikrival bolniški stalež, dokler ni bil prepričan, da bo za čas bolniškega staleža prejel 100 % nadomestilo bruto plače. Sodišče je dokazne listine vpogledalo površno, saj iz njih izhaja nekonsistentnost glede tožnikovih obiskov pri zdravnici in obvestil zakoniti zastopnici tožene stranke. Z opustitvijo zaslišanja prič A.A. in B.B. toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče neutemeljeno ni presojalo trditev v zvezi z dogodkom 19. 2. 2017 in tožnikovim statusom prokurista. Protispisno je ugotovilo, da sta zakonita zastopnica tožene stranke in tožnik živela v istem stanovanju in da je C.C. izpovedal, da mu je zakonita zastopnica tožene stranke povedala, da je imel tožnik mavec. Neutemeljeno je dopustilo dokaz s prilogo A13, z nedopuščenim zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke in druge priče, ki bi potrdila (ne)pristnost te listine, pa toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je pristransko zasliševalo priče. Sodnica je dopustila besedni psihološki pritisk nad pričami in onemogočila, da bi povedale, kar so dejansko želele, hkrati pa tožnik ni bil kaznovan zaradi neresnic, ki jih je izrekel. Sodišče se je izognilo pojasnitvi dejanskih okoliščin predmetne zadeve glede postopka zdravniškega pregleda in izdaje bolniškega lista. Zaključek, da je tožnik toženo stranko zadovoljivo seznanil s svojo odsotnostjo, pomeni zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče družinska razmerja meša z delovnim razmerjem. Če v spor ne bi bili vključeni družinski člani in sorodniki, bi sodišče nedvomno odločalo drugače, zaradi česar sta kršena 22. in 23. člen Ustave RS.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločitve v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo glede določitve datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, kar je imelo za posledico napačno zavrnitev reparacijskega zahtevka za čas od datuma sodne razveze 18. 5. 2017 do datuma odločitve sodišča prve stopnje 20. 2. 2018. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2017 podala iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) - če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Očitala mu je, da je ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost niti ni predložil potrdila o bolniški odsotnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi delodajalčeve opustitve pisne seznanitve z očitanimi kršitvami pred podajo odpovedi po drugem odstavku 85. člena ZDR-1, česar pritožba tožene stranke ne problematizira, vseeno pa je presojalo zakonitost odpovedi tudi po vsebini in ugotovilo, da odpovedni razlog ni podan. Ugotovilo je, da je tožnik zakonito zastopnico tožene stranke (njegova bivša žena) obvestil o bolniškem staležu oziroma je ta vedela za njegovo odsotnost z dela zaradi bolniškega staleža. Toženi stranki je bila okoliščina tožnikove odsotnosti z dela zaradi poškodbe pri delu toženi stranki znana tudi zato, ker sta bila tožnik in zakonita zastopnica tožene stranke (ki imata tudi dva otroka, oba zaposlena pri toženi stranki) povezana tudi zasebno. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, pač pa je na predlog tožene stranke pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 18. 5. 2017. Ta datum je vezalo na dejstvo, da je Okrožno sodišče v Celju s sklepom N 93/2017 z dne 18. 5. 2017 na predlog D.D. (zakonite zastopnice tožene stranke) za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND; Ur. l. RS, št. 16/2008 in nasl.) za obdobje šestih mesecev prepovedalo vstop in približevanje stanovanjski hiši, kjer živi predlagateljica (tožnikova bivša žena), v razdalji, ki ni manjša od 200 metrov, enako tako poslovnim prostorom tožene stranke, kakor tudi navezovati kakršnekoli stike s predlagateljico preko mobilnega telefona, SMS sporočil ali elektronske pošte. Sodišče prve stopnje je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmerilo v višini 4.500,00 EUR.

K pritožbi tožnika:

8. V zvezi z odmero denarnega povračila ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo dejstva v zvezi s tem, nestrinjanje z njimi pa pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa prav tako ni utemeljen očitek.

9. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1).

10. Tožnik neutemeljeno vztraja pri reintegraciji. Ne drži, da tožena stranka ni konkretizirala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo pomen ugotovitvam o docela skrhanih odnosih med zakonito zastopnico tožene stranke in tožnikom (ki nista bila le v delovnem razmerju, pač pa tudi v zakonski zvezi), ki so se odražali v sporih in tudi v omenjenem ukrepu prepovedi približevanja. Okoliščine, ki jih navaja tožnik, kot so njegova starost, izobrazba in delovne izkušnje, ne dajejo podlago za vrnitev na delo k toženi stranki, pač pa jih je sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri denarnega povračila.

11. Utemeljeno pa tožnik izpodbija datum sodne razveze, ki ga je sodišče prve stopnje vezalo na datum, ko je bil izrečen ukrep približevanja (18. 5. 2017). Ta ukrep gotovo je ključna okoliščina, ki vpliva na presojo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, vendar je to relevantno zlasti z vidika, da ta ukrep onemogoča reintegracijo, ni pa nujno na ta ukrep vezati same sodne razveze. Četudi ključna okoliščina, ki nalaga reintegracijo, nastane še pred zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, to ne pomeni, da mora biti tudi pogodba o zaposlitvi razvezana že s tem datumom. Ukrep sam po sebi ni ovira za priznanje pravic iz delovnega razmerja v času trajanja ukrepa. S sklepom Okrožnega sodišča v Celju N 93/2017 z dne 16. 11. 2017 je bil namreč predlog iste predlagateljice za podaljšanje istovrstnega ukrepa zavrnjen. Ukrep je bil torej le začasen, iztekel pa se je še pred zaključkom predmetnega delovnega spora na prvi stopnji dne 20. 2. 2018. Drži tudi tožnikova pritožbena navedba, da tožena stranka sodne razveze niti ni vezala na datum 18. 5. 2017, pač pa se je v splošnem zavzemala za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Po presoji pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno odreklo priznanje delovnega razmerja za čas od 18. 5. 2017 do 20. 2. 2018. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od 20. 2. 2017, ko je bil tožnik odjavljen iz zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, do 31. 8. 2017, ko je prenehala njegova začasna nezmožnost za delo kot posledica nesreče pri delu (poškodba roke), vključen v obvezno zavarovanje kot "prejemnik bolniškega nadomestila po prenehanju delovnega razmerja" (podlaga 012 - C1) in je prejemal 100 % nadomestilo plače - upoštevaje plačo v zadnjih treh mesecih (4.458,82 EUR bruto). Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik do nadomestila plače v takšni višini upravičen tudi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 9. 2017 do 20. 2. 2018. 13. Nakazano je že bilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo svojo odločitev o denarnem povračilu, glede katerega drugi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je tožnikovo delovno razmerje trajalo od leta 2011 do leta 2017, tj. 6 let, da je tožnik star 53 let, kar pomeni, da v smislu določil ZDR-1 ni starejši delavec, po izobrazbi je strojni tehnik z večletnimi izkušnjami urgentnega reševalca in znanjem mnogih ročnih spretnosti (kot je sam izpovedal) ter s poslovnimi izkušnjami. Trenutno je brez zaposlitve, a je sodišče prve stopnje glede na razmere na trgu dela, kjer so iskani delavci s področja strojništva, ocenilo, da bo lahko našel zaposlitev tako zaradi izobrazbe s področja strojništva kot tudi zaradi drugih spretnosti, ki jih je pridobil pri opravljanju del pri toženi stranki in dosedanjih poslovnih izkušenj. Tožnikovo pritožbeno sklicevanje na kovaški poklic nasprotuje njegovi izjavi ob zaslišanju, da je po poklicu strojni tehnik. Tudi navedbe o daljšem času predhodne zaposlitve so ovržene s tožnikovo izpovedjo, da je bil pri toženi stranki zaposlen šest let. Navajanje pravnih prednikov tožene stranke v zvezi s tožnikovo preteklo zaposlitvijo in tožnikovo solastništvo tožene stranke sta nedopustni pritožbeni novoti (337. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je denarno povračilo odmerilo v znesku 4.500,00 EUR, četudi to le za malo presega višino tožnikove plače, kot jo je nazadnje prejemal pri toženi stranki (4.458,82 EUR bruto). Poleg navedenih okoliščin je namreč utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je imel tožnik pretežni čas zaposlitve pri toženi stranki vendarle bistveno nižjo plačo - 1.200,00 EUR, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Nato si je (ko je bil še prokurist) enostransko uredil zvišanje plače, o čemer je bila zakonita zastopnica tožene stranke, kot pristojni organ po 20. členu ZDR-1 za sklepanje pogodb z delavci, obveščena šele naknadno.

15. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti točko a) prve točke tarifne številke 15 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl), saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in ne za spor o denarni terjatvi, ki ni v povezavi s prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik pa se utemeljeno zavzema za priznanje stroškov za pripravljalno vlogo z 21. 12. 2017, v kateri je pojasnil pravnomočnost odločitve o prenehanju ukrepa prepovedi približevanja. Zato se priznani stroški v višini 1725 točk povišajo za 225 točk, kar ima za posledico, da se znesek stroškov zviša z 981,22 EUR na 1.108,48 EUR.

K pritožbi tožene stranke:

16. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede povzetka izpovedi zastopnice tožene stranke ter priče C.C. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo vsebine listin oziroma zapisnikov o izpovedi zaslišanih. Na podlagi pravilnih povzetkov je naredilo tudi pravilno dokazno oceno o tem, da je bila toženi stranki znana tožnikova odsotnost z dela ter razlogi zanjo. Iz izpovedi priče C.C., zaposlenega pri toženi stranki, izhaja, da mu je ravno zastopnica (njegova mama) povedala, da je imel tožnik (njegov oče) mavec, povedal pa je tudi o tem, da je tudi on sam, kadar je bil v bolniškem staležu, o tem toženo stranko obveščal ustno ali po telefonu. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zaključilo, da je tožnik toženo stranko zadovoljivo, glede na splošni način komuniciranja pri toženi stranki in osebno med njima (e-sporočila, dnevni kontakti), seznanil v zvezi s svojo odsotnostjo. O tem je natančno razlogovalo v 8. točki obrazložitve sodbe.

17. ZDR-1 ne predpisuje posebnega načina za obveščanje delodajalca o bolniškem staležu. Tako ni res, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, češ da je obstoj zasebnega razmerja med tožnikom in zakonito zastopnico tožene stranke mešalo z delovnopravnim statusom tožnika pri toženi stranki. Zato ne drži, da bi moral tožnik po nekih posebnih delovnopravnih mehanizmih obvestiti zakonito zastopnico tožene stranke, da je v bolniškem staležu. Tudi ni utemeljena pavšalna pritožbena trditev, da je podana kršitev 22. in 23. člena Ustave RS, češ da bi sodišče odločilo drugače, če stranke ne bi bile v sorodstvenem razmerju.

18. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil bolniški stalež zavestno prikrit z namenom pridobitve 100 % nadomestila za čas bolniškega staleža, je nedopustna pritožbena navedba, ki pa tudi v primeru, če ne bi bila prepozna, ne bi bila odločilna.

19. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ji z opustitvijo zaslišanja prič B.B. in A.A. ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na naroku 16. 11. 2017 je namreč umaknila dokazni predlog za njuno zaslišanje z obrazložitvijo, da sta obe priči podali pisni izjavi.

20. Tožena stranka v zvezi z elektronskim sporočilom E.E. s 24. 11. 2017, ki vsebuje tudi elektronsko sporočilo zakonite zastopnice tožene stranke (A13) sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da E.E. v zvezi s tem sporočilom ni zaslišalo. Tožena stranka za dokazovanje (ne)verodostojnosti tega sporočila ni predlagala zaslišanja navedenega niti zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke. Zato v zvezi s tem pritožbeni očitek nemožnosti obravnavanja pred sodiščem ni utemeljen.

21. Pritožba na podlagi povzetkov izpovedi zaslišanih prič in tožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pristransko vodenje postopka. Tudi če bi držala zatrjevana neskladja med izpovedjo tožnika in priče F.F., to ne bi kazalo na pristranskost sodišča, pač pa na napačno oceno dokazov, česar pa sodišču prve stopnje prav tako ni mogoče očitati. Prav tako tožena stranka sodišču neutemeljeno očita, da ni upoštevalo trditev v zvezi z dogodkom 19. 2. 2017, v zvezi s statusom prokurista in v zvezi z (ne)obstojem nesreče pri delu, saj za odločitev v tem sporu te okoliščine niso pomembne oziroma ne bi mogle privesti do pritožbenega uspeha tožene stranke.

22. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbi tožnika ter tožene stranke zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

23. Tožena stranka je dolžna tožniku zaradi njegovega delnega uspeha s pritožbo povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP): 375 točk za pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar znaša 214,20 EUR (154. in 165. člen ZPP).