Jedro

Za izdajo začasne odredbe zadostuje že verjetnosti terjatve, katero je tožeča stranka izkazala z vložitvijo sklepčne tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da glasi: „Toženki V.B., EMŠO, Ul. M.H. 26, L., se prepoveduje odtujiti in obremeniti nepremičnino z ID znakom X, pri kateri je v zemljiški knjigi vknjižena na njeno ime solastninska pravica do 1/2, z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi.

Začasna odredba velja 30 dni od pravnomočnega zaključka predmetnega pravdnega postopka.“

II. Odločitev o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve tožnika s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine v solasti toženke.

2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da ne obstoji verjetnost terjatve kot osnovni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Verjetnost terjatve je tožeča stranka izkazala že z vložitvijo tožbe na neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Zraven tega sta v predlogu za izdajo začasne odredbe za verjetno izkazana nadaljnja dva alternativna pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, in sicer da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožnik je namreč solastnik navedene nepremičnine in morebitna toženkina odtujitev solastnega dela nepremičnine bi lahko privedla do delitve nepremičnine, ki pa je v naravi nemogoča. V primeru civilne delitve bi tožnik, sicer invalid in skromnih premoženjskih razmer, lahko ostal brez bivališča. Predlaga, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Osnovni pogoj je verjetnost vtoževane terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kar mora izkazati upnik (tožeča stranka). Zraven verjetnosti terjatve pa mora upnik izkazati še enega izmed alternativno določenih pogojev, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

6. Pritožba ima prav, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da nedenarna terjatev (zahtevek na neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju) obstoji. Pritožba ima prav, da je v predmetni zadevi tožeča stranka verjetnost navedene nedenarne terjatve izkazala že z vložitvijo tožbe (ta je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je nanjo tudi odgovorila), v kateri trdi in dokazuje, da tožena stranka pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izpolnjevala. V odgovoru na pritožbo tožena stranka zatrjuje nasprotno, kar pa še ne pomeni, da pravni standard verjetnosti terjatve po določbi prvega odstavka 272. člena ZIZ ni izkazan, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. Takšna presoja že posega v utemeljenost zahtevka, za katerega velja dokazni standard prepričanja. Za izdajo začasne odredbe pa zadostuje že verjetnosti terjatve, katero je tožeča stranka izkazala z vložitvijo sklepčne tožbe. Nasprotna razlogovanja prvostopnega sodišča so dejansko in materialnopravno zmotna.

7. Pritrditi je pritožbi, da je tožeča stranka izkazala tudi eno izmed naslednjih predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, in sicer da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Dejstvo je, da je tožnik dedič po pokojnem F. S., in da bo v primeru pravdnega uspeha sporni del navedene nepremičnine predstavljal zapuščino po pokojnem. Zraven tega je tožnik do 1/2 solastnik navedene nepremičnine in v primeru delitve navedene nepremičnine lahko pride do civilne delitve in s tem posledično do izselitve tožnika iz sedaj solastne nepremičnine. Delitev navedene solastne nepremičnine pa je še toliko prej pričakovati pri morebitni odtujitvi nepremičnine. To pa pomeni, da bi tožnik v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe lahko utrpel hujše posledice od toženke, ki je za čas izdaje začasne odredbe omejena v pravici razpolaganja s solastnim delom nepremičnine.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka v obravnavani zadevi izkazala za verjetno, da terjatev obstoji, in da toženka z izdajo začasne odredbe, tudi v primeru, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tako pa je izpolnjena osnovna predpostavka (verjetnost terjatve) ter ena izmed nadaljnjih predpostavk (neugodnejše posledice za tožnika) za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 272. člena ZIZ in zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

9. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku.

10. Odločitev o stroških tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in o pritožbenih stroških v zvezi z začasno odredbo, je pritožbeno sodišče zadržalo do odločitve o glavni stvari, torej do odločitve, ko se bo odločalo o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke (prvi odstavek 151. člena in šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).