Jedro

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da tožniku izplača neizplačane prevozne stroške za obdobje od 1.1.1993 do 31.1.1997 v skupnem neto znesku 274.725,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnih mesečnih izplačil prevoznih stroškov do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Takšen izrek o prisojenih zamudnih obrestih je nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, kdaj so zakonite zamudne obresti od mesečnih izplačil (ki v izreku niso zneskovno opredeljeni) zapadle v plačilo. Sodišče prve stopnje je s tako oblikovanim izrekom sodbe storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 1. tč. izreka v delu, ki se nanaša na prisojene zakonite zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnih mesečnih izplačil prevoznih stroškov do plačila, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi naložilo toženi stranki, da tožniku izplača neizplačane prevozne stroške za obdobje od 1.1.1993 do 31.1.1997 v skupnem znesku 274.725,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnih mesečnih izplačil prevoznih stroškov dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo, da ZSSS Območni organizaciji P. M. plača stroške izračuna v višini 4.925,50 SIT, tožniku povrne stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v višini 19.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, poleg tega pa je tudi sklenilo, da je dolžna tožena stranka trpeti prevozne stroške priče I. Č. v znesku 2.750,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo in sklep razveljavi in tožbo zavrne oz. podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ugovor zastaranja tožene stranke, saj je zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 1.1.1993 zastaral. Zakonite zamudne obresti so v skladu z zakonom o obligacijskih razmerjih stranske občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih. Prvostopenjsko sodišče je poleg tega zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je svojo odločitev oprlo na kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, saj je bil tožnik zaposlen v državnem organu. Za tožnika bi se torej morali uporabiti Zakon o delavcih v državnih organih, sklep Izvršnega sveta SRS št. 114-02/90-1/11-8 z dne 31.10.1991 in Navodilo o določenih poslovnih odhodkih uporabnikov državnega proračuna št. 88/93 z dne 25.5.1993. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da višina povračil prevoznih stroškov ni bila znana toženi stranki, tožnik pa se za svojo pravico do povračila stroškov ni pobrigal tako, da bi dal na razpolago podatke, ki so bili potrebni za njeno uresničitev, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po stališču pritožbe se sodba v delu obrazložitve, v katerem je ugotovljeno, da je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s predpisi o povrnitvi stroškov, ne da preizkusiti, saj ni razvidno, niti s katerim ravnanjem niti katere predpise naj bi tožena stranka kršila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z prisojenimi zakonitimi zamudnimi obrestmi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, medtem ko v zvezi z odločanjem v preostalem delu tožbenega zahtevka, o povrnitvi stroškov izračuna, stroškov sodnih taks in prevoznih stroškov priče I. Č. ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 1. , 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje v 1. tč. izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da tožniku izplača neizplačane prevozne stroške za obdobje od 1.1.1993 do 31.1.1997 v skupnem neto znesku 274.725,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnih mesečnih izplačil prevoznih stroškov do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. Takšen izrek o prisojenih zamudnih obrestih je nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, kdaj so zakonite zamudne obresti od vsakokratnih mesečnih izplačil prevoznih stroškov (ki sicer niso zneskovno opredeljeni) zapadle v plačilo. Z ozirom na to je po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tako oblikovanim izrekom sodbe glede zakonitih zamudnih obresti od mesečnih izplačil prevoznih stroškov storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe 1. odst. 354. čl. ZPP v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko so znašala vsakokratna mesečna izplačila prevoznih stroškov, kdaj so ta izplačila zapadla v plačilo in na podlagi tega ponovno odločiti o vtoževanih zakonitih zamudnih obrestih od teh mesečnih izplačil. V preostalem pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami o zastaranju pa ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi ugovarjala le zastaranje zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnih mesečnih izplačil prevoznih stroškov od 1.1.1993 dalje. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja, iz katerega ne izhaja, da bi poleg ugovora zastaranja glavne stvari podala tudi ugovor zastaranja obresti kot stranske in občasne terjatve, po mnenju pritožbenega sodišča ugovora zastaranja obrestnega dela zahtevka tožena stranka ni mogla uspešno uveljavljati šele v pritožbi.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne bi smelo uporabiti določb Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91, 43/93), temveč določbe Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 4/93) oz. podzakonskih aktov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opredelitve stvarne veljavnosti predmetne kolektivne pogodbe izhaja, da le ta velja za vse organizacije, delodajalce in druge pravne osebe, ki opravljajo dejavnosti, ki so razvrščene v negospodarske dejavnosti in za katere ne velja Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ter za državne organe, če posamezna vprašanja, ki jih ureja ta kolektivna pogodba, niso z zakonom drugače urejena. Z ozirom na določbo o osebni veljavnosti te kolektivne pogodbe ta pogodba velja za vse delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah s področja negospodarskih dejavnosti, poleg tega pa tudi za učence in študente na praksi. Ta kolektivna pogodba ne velja za predsednika republike, poslance ter druge funkcionarje in delavce državnih organov, ki jih voli ali imenuje Državni zbor Republike Slovenije, skupščine občin oz. posebnih družbenopolitičnih skupnosti, njihovi izvršni sveti oz. v skladu z zakonom drugi državni organi. Ob upoštevanju navedenega je zaključiti, da veljajo določbe te kolektivne pogodbe tudi za delavce državnih organov, ki niso voljeni ali imenovani, razen če zakon posameznih vprašanj ni uredil drugače. Zakon o delavcih v državnih organih je v 71. čl. določil med drugim, da imajo delavci pravico do nadomestil in povračil določenih materialnih stroškov, med drugim tudi za prevoz na delo in z dela, pri čemer je višino teh nadomestil in povračil določil takrat obstoječi Izvršni svet največ v višini, določeni na podlagi kriterijev, ki veljajo za delavce v gospodarstvu. Drugih podrobnejših določb Zakon o delavcih v državnih organih glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela ni vseboval. Na podlagi 71. čl. citiranega zakona je Izvršni svet SRS z dne 31.10.1991 sprejel sklep (Ur. l. RS, št. 22/91), s katerim so se organom, organizacijam in strokovnim službam, ki se financirajo iz republiškega proračuna zagotovila med drugim tudi sredstva za povračilo stroškov za prevoz delavcev na delo in z dela mesečno v višini stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi pa kilometrina v višini 15 % cene super bencina. Namen tega sklepa je bil torej med drugim tudi zagotoviti sredstva za prevoz na delo in z dela, pri čemer je 2. tč. 42. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti določila, da se delavcem nadomestijo stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza. Ob upoštevanju navedenega je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje svojo odločitev glede priznanja nadomestila stroškov za prevoz na delo in z dela utemeljeno oprlo na določbo 42. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, ki so razvidni iz izpodbijane sodbe, po katerih je bila tožena stranka dolžna ugotoviti višino stroškov prevoza na delo in z dela za tožnika v višini stroškov javnega prevoza, saj je bila seznanjena s krajem tožnikovega bivališča, ki se nahaja izven Maribora, kjer je tožnik sicer delal. Ker niti Zakon o delavcih v državnih organih niti Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti ne določata, da je pogoj za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela kakršnakoli izjava delavca in ker je delavec že po samem zakonu upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali s prevozom na delo in z dela, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more pogojevati izplačil teh prevoznih stroškov z izjavo delavca, za katero niti ni bilo izkazano, da jo je tožnik dobil v izpolnitev in v podpis. Zaradi takšnega zaključka, ki je razviden tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, po stališču pritožbenega sodišča ne drži pritožbena navedba, da se izpodbijana sodba ne more preizkusiti v delu obrazložitve, po kateri naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z veljavnimi predpisi o povrnitvi prevoznih stroškov. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ustrezno obrazloženo obrazložitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške izračuna, pravdne stroške in stroške pričnine, pri čemer je potrebno ugotoviti, da so pritožbene navedbe tožene stranke glede omenjenih odločitev sodišča prve stopnje povsem pavšalne narave.

Ker ob upoštevanju navedenega uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, sodišče prve stopnje pa bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP (razen že ugotovljene bistvene kršitve določb postopka glede zakonitih zamudnih obresti) ni storilo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke glede preostalega dela izpodbijane sodbe in sklepa zavrniti in ju v nerazveljavljenem delu potrditi.

Odločitev o stroških postopka temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi tedaj, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo pravno sredstvo vloženo.