Jedro

Drugi tožnik je bil v spornem času zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil v tem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni poln delovni čas, in ne le 4 ure dnevno, zakonito zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (4. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2013 (1. točka izreka) in 2. stavek 1. odst. prvostopenjske odločbe št. ... z dne 24. 10. 2013 (2. točka izreka) ter odločilo, da je bila drugo tožeča stranka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 16. 11. 2013 do 19. 11. 2013 (3. točka izreka).

Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti 1. stavka 1. odst. izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 24. 10. 2013 ter ugotovitev, da je bila drugo tožeča stranka v obdobju od 17. 10. 2013 do 15. 11. 2013 začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času (4. točka izreka). Izreklo je, da tožeči stranki nosita sami svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper zavrnilno 4. in 5. točko prvostopenjske sodbe se pritožujeta tožeči stranki iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tudi temu delu tožbenega zahtevka oz. podrejeno predlagata razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbe.

Glede na dejansko ugotovitev sodišča, da je bil drugo tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, in da to izhaja tudi iz zdravniškega spričevala z dne 14. 12. 2013 menita, da ni sprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil zmožen za delo v polnem delovnem času. Ravno to pa naj bi bilo bistvo tožbenih navedb, glede na to, da je bilo z izpodbijanima upravnima aktoma naloženo, da od 16. 11. 2013 dela v polnem delovnem času.

Izpodbijana sodba naj bi bila nejasna in sama s seboj v nasprotju v kolikor se v 18. točki obrazložitve sklicuje na izpoved priče A.A. o 4-urnem delu v obdobju od 17. 10. 2013 do 15. 11. 2013. Torej je bil drugo tožnik v navedenem obdobju sposoben delati zgolj s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, za preostale 4 ure pa je koristil bolniški stalež. Popolnoma nesprejemljiva je zato zaključna ocena v 21. točki obrazložitve, po kateri tožeči stranki nista uspeli dokazati takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi zaradi težav s srcem in drugih težav, drugo tožeča stranka v spornem obdobju bila upravičena do začasne nezmožnosti za delo v polnem delovnem času. Tako se izkaže, da je bila odreditev tožene stranke o zmožnosti drugo tožnika za delo v polnem delovnem času, nepravilna. Posledično je zato potrebno ugoditi tudi stroškovnemu delu zahtevka.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožečih strank in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeči stranki ne navajata ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Prav tako ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Še ne pravnomočni izpodbijani zavrnilni del sodbe v povezavi z neizpodbijanim pravnomočnim ugotovitvenim delom namreč nima takšnih pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ni namreč mogoče uspešno zatrjevati absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 339. člena ZPP le z iztrganim sklicevanjem na posamezne dele obrazložitve (v 18. in 21. točki) ne da bi bila pri tem upoštevana vsebina celotne obrazložitve, vključno z delom, ki se nanaša na pravnomočni, vendar ne izpodbijani ugoditveni del sodbe na podlagi pripoznave.

V obravnavani zadevi gre namreč za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 17. 10. 2013 do 15. 11. 2013 v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno in zaključenem bolniškem staležu s 16. 11. 2013. V predsodnem upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da pri drugo tožniku od 16. 11. 2013 dalje ni zdravstvenih indikacij za t. i. bolniški stalež, ker je bil zmožen za delo v skladu z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 4. 6. 2012. Vendar je potem, ko je tožena stranka tudi zaradi ekonomičnosti postopka pripoznala tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni tudi od 16. 11. 2013 do vključno 19. 11. 2013, saj je lečeča zdravnica drugo tožniku od 20. 11. 2013 dalje ponovno priznala bolniški stalež v polnem delovnem času, s sodbo na podlagi pripoznave, ki ni izpodbijana in je zato pravnomočna, ta del spornega razmerja med strankama rešen. Ker je kot nezakonit odpravljen drugostopenjski izpodbijani posamični upravni akt, prvostopenjski pa v 2. stavku 1. odst. ter ugotovljeno, da je bil drugo tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 17. 11. 2013 do 19. 11. 2013, pritožbeno zatrjevanje, da po 16. 11. 2013 iz zdravstvenih razlogov ni bil zmožen za delo v polnem delovnem času, za pritožbeno rešitev izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, ni odločilno.

Tudi pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je 1. stavek 1. odstavka izreka prvostopenjske odločbe, s katero je ugotovljeno, da je bil drugo tožnik od 17. 10. 2013 do 15. 11. 2013 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni, pravilen in zakonit. Nobenega dvoma ni, da je bila takšna odločitev sprejeta prav na predlog lečeče zdravnice drugo tožnika, ki je tudi v skladu s priporočilom lečečega specialista kardiologa iz meseca avgusta 2013, da drugo tožnik prične z delom v polovičnem delovnem času. Ob takšnih okoliščinah konkretnega primera ter tudi v povezavi z izpovedjo namestnika direktorja prvo tožeče stranke na glavni obravnavi 19. 9. 2014 (listovna št. 43 sodnega spisa), da je drugo tožnik v obdobju od 17. 10. do 15. 11. 2013 dejansko delal po 4 ure dnevno, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tudi v tem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni poln delovni čas, in ne le 4 ure dnevno, zakonito zavrnjen. Iz istih dejanskih razlogov je morala tudi pritožba v tej smeri ostati brezuspešna.

Neutemeljena je nadalje tudi pritožba zoper izpodbijano stroškovno odločbo, po kateri tožeči stranki nosita sami svoje stroške postopka. Glede na to, da sta tožnika z neizpodbijanim pravnomočnim delom sodbe na podlagi pripoznave uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka, je takšna odločitev prvostopenjskega sodišča povsem v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP.

Zaradi obrazloženega je bilo na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na takšen izid pritožbenega postopka je potrebno hkrati odločiti, da tožeči stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.