Jedro

Znesek carine in drugih uvoznih davščin se obračuna po predpisih, ki so veljali na dan vložitve carinske deklaracije oz. na dan, ko je bilo blago dvignjeno izpod carinskega nadzora in dano v prost promet. Carinski zavezanec lahko uveljavlja le ugodnosti, ki jih je uveljavljal v carinski deklaraciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1) odpravila odločbo carinarnice z dne 24.12.1993 in pod 2) določila, da je podjetje ... dolžno plačati v roku 8 dni od dneva izvršljivosti te odločbe za blago ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave z dne 21.2.1992 in uvozni pogodbi z dne 13.2.1992 - na račun 12 % carine 28.716,00 SIT - na račun 1 % davščine za carinsko evidenco 2.393,00 SIT - na račun 7,5 % davščine za izravnavo davčne obremenitve 17.947,00 SIT - na račun 5 % prometnega davka 14.418,00 SIT skupaj: 63.474,00 SIT.

V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je pritožbi tožnika delno ugodila, ker je prvostopni organ posebno davščino za izravnavo davčne obremenitve nepravilno obračunal v višini 8,5 % po odloku, ki je začel veljati šele 31.10.1992. Na dan 21.2.1992 je veljal odlok o blagu, za katerega se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1991, po katerem je znašala posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve 7,5 % od carinske osnove. Blago, ki je predmet postopka, je bilo dvignjeno izpod carinskega nadzora in dano v prost promet dne 21.2.1992, carina in druge uvozne davščine pa po dokončnosti odločbe carinarnice o zavrnitvi zahtevka za oprostitev niti po pravnomočnosti niso bile plačane in ni bil vložen list spremembe podatkov oziroma nova deklaracija, izpolnjena s plačilom dajatev, zato se v tem primeru dajatve obračunajo po 2. odstavku 249. člena carinskega zakona (CZ). Glede na določbo 1. odstavka 22. člena CZ se je znesek carine in drugih uvoznih davščin pravilno ugotavljal po predpisih, ki so veljali na dan 21.2.1992. Iz uvozne carinske deklaracije št. 2692 z dne 21.2.1992 je razvidno, da je tožnik uveljavljal oprostitev po 14. točki 1. odstavka 29. člena CZ. Blago je bilo pregledano in dvignjeno izpod carinskega nadzora. Ker je bilo blago dano v prost promet, tožnik ne more uveljavljati druge ugodnosti, kot jo je uveljavljal na dan 21.2.1992, pa tudi predpis, ki bi omogočal 80 % znižanje carine, tega dne še ni veljal. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo, ker naj bi bilo z njo kršeno tako materialno kot procesno pravo. V obračunu je obračunan davek za Jugoslovansko narodno armado, kot tudi ostale zvezne davščine, ki izhajajo iz zakonodaje SFRJ in razporejajo plačevanje davščin pravnih oseb SFRJ, česar pa pravne osebe Republike Slovenije niso dolžne plačevati. Pravni osebi tudi onemogoča uveljavitev 80 % zmanjšanja carinskih dajatev, saj carinarnica tožniku ni dovolila vložiti nove deklaracije, ki bi tožniku omogočila uporabo slovenske carinske zakonodaje na dan vložitve. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v obračunu ni obračunan davek za jugoslovansko narodno armado, kot trdi tožnik, ampak 5 % davek iz tarifne številke 3 tarife prometnega davka, ki je sestavni del zakona o prometnem davku. Veljavnost zveznega odloka o blagu, za katerega se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga, je bila podaljšana do dne 31.3.1992 z odlokom o podaljšanju veljavnosti odloka o blagu, za katerega se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1991 (Uradni list RS, št. 33/91). Glede ostalih tožbenih navedb pa tožeča stranka vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v spisno dokumentacijo in materialne predpise, ki urejajo carino, sodišče ne dvomi, da je tožena stranka v tem primeru odločila v skladu s predpisi, na katere se sklicuje. Tožbena navedba, da je bil tožniku obračunan davek za jugoslovansko armado, je po presoji sodišča neutemeljena, saj je dejansko, tako kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, tožniku obračunala 5 % prometni davek iz tarifne številke 3 tarife prometnega davka, ki je sestavni del zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92). Po presoji sodišča je tožena stranka, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija, ob pravilni uporabi 2. odstavka 249. člena in 1. odstavka 22. člena CZ znesek carine in drugih uvoznih davščin obračunala po predpisih, ki so veljali dne 21.2.1992 (na dan vložitve carinske deklaracije in dan, ko je bilo blago dvignjeno izpod carinskega nadzora in dano v prost promet). Iz navedenega razloga se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik lahko uveljavlja le ugodnosti, ki jih je uveljavljal v carinski deklaraciji na dan 21.2.1992. Zmotno je tudi stališče tožnika, da pravne osebe Republike Slovenije niso dolžne plačevati davščin, ki izhajajo iz zakonodaje SFRJ, saj 1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Sodišče nima pomislekov v odločitev tožene stranke, ki je pri uporabi navedenih zveznih prepisov po mnenju sodišča pravilno ocenila, da ti ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Sicer pa tudi tožnik, razen pavšalne trditve, ne navaja, v čem so določbe zveznih predpisov, na katere je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z že prej navedeno določbo ustavnega zakona.