Jedro

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj ni bilo pogojev za pogojno odložitev disciplinskega ukrepa, kot to predvideva 42. člen kolektivne pogodbe. Pri uporabi te določbe je treba upoštevati dejanske okliščine, ki so odvisne od ugotovljenega dejanskega stanja, teh okoliščin v revizijskem postopku ni možno dopolnjevati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi revizijsko sodišče nima pomislekov v zvezi s pravilno uporabo tega instituta.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo in dopolnilno sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.9.1994 in 8.11.1994, spoznalo tožnika za odgovornega kršitve delovnih obveznosti po 17. točki 40. člena kolektivne pogodbe o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, zaposlenih v podjetju in mu izreklo na podlagi 42. člena iste kolektivne pogodbe pogojno prenehanje delovnega razmerja za dobo enega leta. Istočasno je odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu z zamudnimi obrestmi vred priznati vse pravice, ki mu gredo z dela in v zvezi z delom.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika (zoper sklep o stroških) kot neutemeljeno, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper to pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Navajal je, da je tožnikova napaka pri izstavitvi računa bila prestrogo kvalificirana kot najhujša kršitev delovnih obveznosti in da so izpolnjeni pogoji za pogojno odložitev ukrepa. To še posebno zato, ker je pravzaprav sam povedal, kakšen je bil napačno obračunan znesek, poleg tega pa postopek glede takih ravnanj v podjetju ni jasen. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi prvostopenjsko sodbo oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in vztrajala pri razlogih izpodbijane sodbe.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane, revizija pa ne navaja takih kršitev. Zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljeno. Drugostopenjsko sodišče je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo določbe veljavne kolektivne pogodbe o pravicah in odgovornostih delavcev, zaposlenih v podjetju Luka Koper p.o., Koper iz decembra 1993. V 17. točki 40. člena te kolektivne pogodbe je določeno, da hujšo kršitev delovnih obveznosti pomeni vsako dejanje ali opustitev, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in moralo ter dejanje, ki ima za posledico zmanjšanje ugleda podjetja. Za tako kršitev pa se lahko po drugem odstavku 40. člena izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja med drugim, če je bila ali bi lahko bila povzročena večja škoda. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik zagrešil dejanje, ki je v nasprotju z običaji in moralo in s tem posredno, da bi podjetju zaradi tega zaradi zmanjšanega ugleda lahko bila povzročena večja škoda (saj je šlo za obisk avstrijskih novinarjev v organizaciji avstrijskega veleposlaništva), je materialnopravno pravilen zaključek, da je šlo za tako hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je mogoče izreči najhujši disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo, zakaj ni bilo pogojev za pogojno odložitev disciplinskega ukrepa, kot to predvideva 42. člen kolektivne pogodbe. Pri uporabi te določbe je treba upoštevati dejanske okliščine, ki so odvisne od ugotovljenega dejanskega stanja, teh okoliščin v revizijskem postopku ni možno dopolnjevati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi revizijsko sodišče nima pomislekov v zvezi s pravilno uporabo tega instituta.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).