Jedro

Posledica naročnikovega razdrtja pogodbe je njegova hkratna obveznost izplačila dogovorjenega plačila, ki je obenem pravica podjemnika zahtevati to plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1.) v 4. alineji I. točke razveljavi;

2.) v preostanku I. točke izreka pa spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka K. je dolžna plačati tožniku A.S. naslednje zneske: - 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2008 do plačila (za april) - 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2008 do plačila (za maj) - 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2008 do plačila (za junij) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2008 do plačila (za avgust) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2008 do plačila (za september) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2008 do plačila (za oktober) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2008 do plačila (za november) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2009 do plačila (za december) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2009 do plačila (za januar) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 do plačila (za februar) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2009 do plačila (za marec) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2009 do plačila (za april) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2009 do plačila (za maj) - 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2009 do plačila (za junij), vse v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na povečanje obveznosti iz 35. člena Zakona o dohodnini, se zavrne.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati vtoževane zneske (ter plačilo za mesec julij 2008), povečane za obveznosti iz 35. člena Zakona o dohodnini s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje); ter da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v odmeri 4.391,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejetja sodbe dalje, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper sodbo se je pritožil toženec smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi in zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, pri čemer naj se zadeva vodi pred drugim sodnikom. Navedel je, da je sodišče prve stopnje preko zahtevka odločilo, da toženec tožniku dolguje plačilo obveznosti za julij 2008. V okviru pritožbenih navedb, s katerimi smiselno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, toženec pri zagovarjanju stališča, da je tožniku utemeljeno odpovedal pogodbo, (ponovno) izpostavlja trenerjevo neposredno navzočnost na sestanku upravnega odbora, očita mu neupoštevanje smernic kluba, navkljub temu, da je bil z njimi seznanjen ter slabe rezultate kluba. Sodišču prve stopnje očita, da ni vestno izvedlo dokaznega postopka (kot to zahteva 8. člen ZPP), da se do zapisnika z dne 15.11.2007, ki dokazuje, da smernice kluba iz 4. člena pogodbe predstavljajo cilje, ki jih klub želi v posamezni sezoni doseči in bi jih tožnik moral upoštevati. V času, ko je bil tožnik trener, je klub iz lige izpadel, izgubil sponzorska sredstva, se znašel v težavah in edino, kar je toženec lahko naredil, je to, da je zamenjal trenerja. Tudi priča J. R. je izpovedal, da so se s tožnikom dogovorili, da je 4. člen pogodbe namenjen varstvu kluba če bodo rezultati slabi, v okviru presoje njegove izpovedi pa je sodišče prve stopnje prebilo razpravno načelo, tudi sicer se sodišče prve stopnje opira na nezatrjevana stališča. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da zaslišane priče niso potrdile izpovedbe direktorja toženke, da je ekipa delovala slabo in njegova sumničenja, da je tožnik nalašč zatiral mladega zvezdnika J. V.. Nadalje je izkazana napačna uporaba materialnega prava, saj tožnik smiselno vtožuje poslovno odškodninsko odgovornost, toženec pa je že predhodno izpostavil, da se za sklepčnost tožbe (v skladu z ustaljeno sodno prakso) zahteva, da se tožbeni zahtevek opredeli kot izgubljen dobiček in ne kot izgubljen dohodek. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno presojati na podlagi določila tretjega odstavka 168. člena OZ. Sodišče bi lahko odločitev oprlo tudi na določilo 648. člena OZ. Ni mogoče razbrati, na kakšni pravni podlagi je sodišče zahtevek preizkušalo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženec je zahteval, da tožnik predloži listine, ki izkazujejo prejemke tožnika v obdobju za katerega vtožuje nastalo škodo, kot tudi, da pojasni, ali se je prijavil kot nezaposlena oseba na zavod za zaposlovanje in prejemal nadomestilo ter tako zmanjševal škodo. Sodišče dokaznim predlogom iz neznanih in neobrazloženih razlogov ni sledilo. Toženec je že tekom pravde opozarjal, da odškodnina iz naslova izgubljenega dobička predstavlja nečisto denarno terjatev od katere obresti tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter izpostavlja, da je sodišče prve stopnje storilo napako le pri priznanju zneska 2.200,00 EUR z obrestmi od 21.8.2008 do plačila (za mesec julij), ki ga tožnik ni zahteval. Pritožba je delno utemeljena.

Obligacijski zakonik (1) v 9. členu predpisuje dolžnost izpolnitve obveznosti, kar pomeni, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev ter da obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (načelo pacta sunt servanda).

Med pogodbenima strankama ni spora o tem, da sta dne 21. 2. 2007 sklenili pogodbo o delu za določen čas (priloga A2), s katero sta se dogovorili, da bo tožnik za toženca – košarkarsko društvo opravljal dela in naloge trenerja. Navedena pogodba je v 4. členu (med drugim) določala, da je trener dolžan dela opravljati po svojih najboljših zmožnostih in sposobnostih ter v skladu s smernicami kluba, v nasprotnem primeru pa lahko košarkarsko društvo enostransko prekine pogodbo. Iz dopisa (priloga A3) nadalje izhaja, da je toženec z dnem 31.1.2008 prekinil pogodbeno razmerje. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom (in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje), ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in katerih zaključek je, da toženec ni izkazal, da bi šlo za primer, ko bi bil v skladu z zavezujočo (inter partes) pogodbo upravičen do odstopa. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, tako da pritožbeno ponovljeni očitki niso utemeljeni. Drži zgolj pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do zapisnika z dne 15. 11. 2007 (priloga B2) ni opredelilo (navedlo ga je zgolj v dokaznem sklepu), vendar po presoji sodišča druge stopnje (v skladu s 3. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (2)) iz navedene listine ne izhaja, da bi bila dogovorjena s strani toženca zatrjevana odgovornost za rezultat, tako da je presoja sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje ni preseglo trditvene podlage in tudi ni zagrešilo kakšne kršitve določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je v okviru pravilne uporabe materialnega prava nadalje presojalo, ali je bil toženec do odstopa od pogodbe upravičen na podlagi zakona. Obligacijski zakonik v poglavju, ki ureja podjemno pogodbo (pogodbo o delu) v 648. členu ureja prenehanje pogodbe po volji naročnika. Določa, da lahko vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče, vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Po presoji sodišča druge stopnje je toženec (naročnik) od pogodbe odstopil v skladu z navedenim določilom in je posledično zavezan tožniku (podjemniku) izplačati dogovorjena plačila (obveznost po 642. členu OZ), kot jih slednji vtožuje. Tožnik je zmanjšal svoj zahtevek za plačila, ki jih je zaslužil drugje (kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), toženec, na katerem je dokazno breme, pa ni izkazal, da bi tožniku nastali stroški, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, oziroma da je tožnik zaslužil drugje še kaj oziroma da namenoma ni hotel zaslužiti. Zaključiti je torej, da je toženec tožniku dolžan izplačati dogovorjena plačila, zmanjšana za plačila, ki jih je tožnik zaslužil iz drugih naslovov. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sklicevanje na pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ in naslednji) materialnopravno zmotno. Posledica naročnikovega razdrtja pogodbe je namreč njegova hkratna obveznost izplačila dogovorjenega plačila, ki je obenem pravica podjemnika zahtevati to plačilo (648. členu v zvezi s 642. členom OZ). Zato so vsa pritožbena razpravljanja o tem, ali gre za izgubljeni dobiček ali navadno škodo ter s tem povezanim tekom zakonskih zamudnih obresti odveč in sodišče druge stopnje na njih ne bo odgovarjalo. Glede teka zakonskih zamudnih obresti sodišče druge stopnje ugotavlja zgolj, da je bilo pogodbeno dogovorjeno (3. člen pogodbe z dne 21. 2. 2007), da se izplačila vršijo do 20. v mesecu za pretekli mesec, tožnik je torej od tega datuma v posameznem mesecu naprej plačilo zakonskih zamudnih obresti upravičeno zahteval (299. člen OZ v zvezi s 378. členom OZ).

Pritožba toženca je v tem delu neutemeljena in je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preko zahtevka odločilo, da toženec tožniku dolguje plačilo obveznosti za julij 2008. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožbena graja v tem delu utemeljena, s tem se v odgovoru na pritožbo strinja tudi tožnik, tako da je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v 4. alineji I. točke izreka razveljavilo (357. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je nadalje v okviru pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), presojalo tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na povečanje obveznosti iz 35. člena Zakona o dohodnini. Iz pogodbe z dne 21. 2. 2007 (3. člen) namreč izhaja, da se toženec zavezuje ob neto izplačilu poravnati tudi (na računu izkazane) obveznosti iz 35. člena Zakona o dohodnini. Toženec se torej ni zavezal plačati navedenih obveznosti tožniku, kot jih ta zahteva. Ker tožnik niti ne trdi, da bi zahtevana plačila opravil sam ali bi mu morebiti šla na podlagi drugega naslova, je sodišče druge stopnje v izpodbijano sodbo poseglo tako, da je njegov zahtevek v tem delu zavrnilo (peta alinea 358. člena ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odloči sodišče o stroških vsega postopka.

Kljub delni spremembi in delni razveljavitvi odločitve o glavni stvari, sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo, glede na to, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

Ker je toženec s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem deležu, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in tako torej ni bil potreben za postopek, krije tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

(2) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.