Jedro

Iz sodbe SEU C-287/22 ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika in banke zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa. Enako velja za pogoj reverzibilnosti. Zato pritožba sprejete odločitve ne more omajati z opisovanjem svoje škode, ki naj bi ji nastajala zaradi začasne odredbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris spora, dosedanji potek postopka in izpodbijana odločitev

1.Tožeča stranka je vložila tožbo 12. 6. 2024, v kateri je navedla, da sta prva tožnica in drugo tožnik kot kreditojemalca ter tretje tožnik in četrto tožnica kot solidarna poroka in plačnika 28. 5. 2008 s toženo stranko sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu za nakup hiše. Začetno stanje kredita je bilo 286.802,10 CHF, kar je preračunano v evrsko protivrednost predstavljalo 176.439,31 EUR. V kreditni pogodbi je bilo določeno, da se bo kredit plačal v 360 mesečnih anuitetah. Prvo tožeča stranka je do 2. 4. 2024 plačala 171.219,60 EUR, plačati pa mora še 210.883,20 EUR, kar je več, kot je od tožene stranke prejela. S tožbenim zahtevkom zahteva, da se ugotovi, da so Pogodba o dolgoročnem kreditu z dne 28. 5. 2008, Notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem kreditu in Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve nični, da se ugotovi neveljavnosti vknjiženih hipotek ter da se te hipoteke izbrišejo.

2.Dne 10. 10. 2024 je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala, da se začasno zadrži učinkovanje kreditne pogodbe in Notarskega zapisa do pravnomočnega končanja pravdnega postopka, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami po kreditni pogodbi in notarskem zapisu in da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožečo stranko ali da uveljavlja kakršnokoli drugačno plačilo teh terjatev in da se v primeru kršitve toženi stranki izreče denarna kazen.

3.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7. 11. 2024 predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo - začasno je zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe, notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, v preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanem sklepom zavrnilo.

Povzetek pritožbenih navedb

4.Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5.Osnovi pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ampak tudi upoštevaje sodno prakso SEU, je, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu terjatev zoper dolžnika nastala. Sodišče je verjetnost terjatve presojalo le na način, ali je bila opravljena pojasnilna dolžnost, s tem, da so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu zmotne.

6.Na tožeči stranki je dokazno breme, da dokaže, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da so možna večja nihanja tečajev ali da so celo pričakovana in da o tem ni seznanila tožeče stranke. Tožeča stranka ni predlagala ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka razpolagala z informacijami, ki jih je zamolčala tožeči stranki. Sodišče v zvezi s tem ni opravilo nobene dokazne presoje, kar predstavlja bistveno kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Sodišče je v postopku zaslišalo predlagano pričo (A. A.) in prebralo zapisnike o zaslišanju bančnih uslužbencev, pri tem pa selektivno upoštevalo izpovedbo priče A. A., ki je izpovedala, da se spomni, da je obstajalo tveganje zaradi tečajne razlike in zaradi tečaja LIBOR, ki je bil spremenljiv, da so na to opozarjali kreditojemalce pred najemom kredita v CHF, da so stranke poučili, da če se bo valuta CHF spremenila v razmerju do valute EUR, se bo posledično spremenila višina obroka in če se bo spremenil LIBOR, bo prišlo do enakega rezultata. Zaposleni pri toženi stranki so torej predstavljali kreditojemalcem rizike povezane s kreditom CHF. Priča B. B. je izpovedala, da je komitentom predstavila tudi možnost uresničitve scenarija, da pride so spremembe tečaja valut EUR/CHF na 1 : 1, s čimer je dopuščala uresničitev tudi črnega scenarija. Sodišče je ugotovilo, da so bila pojasnila bančnih uslužbencev različna glede na odnos uslužbenca do kredita, pri tem pa je spregledalo, da so vsi bančni uslužbenci, vključno z A. A., izpovedali, da so kreditojemalce opozarjali na valutno in obrestno tveganje. Zmotna je dokazna ocena sodišča glede izpovedb A. A. in izpovedb C. C. , D. D., B. B. in E. E. Iz zapisnikov izhaja, da so bančni uslužbenci pri toženi stranki predstavljali valutna tveganja na precej podoben način. C. C. je izpovedal, da je v okviru predstavitve valutnih tveganj prikazal spremembo tečaja za 10 - 15 %, predstavil je preteklo gibanje valut - kreditojemalcem je tudi pojasnil, da podatki za nazaj ne morejo nikoli biti merilo za vnaprej. Preostale priče so izpovedale, da so prikazali možnost znatne spremembe valutnega para in da v prihodnosti tečajev ni mogoče napovedati. Tako je izpovedala tudi A. A. Glede na to, da so bančni uslužbenci izpovedovali skladno, je s stopnjo verjetnosti moč zaključiti, da je A. A. v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost na tak način kot ostali bančni uslužbenci, ker so vsi v okviru internih izobraževanj prijeli navodila, kako predstaviti kreditno ponudbo.

8.Direktiva 93/13 (v nadaljevanju Direktiva) ni relevantna, ker določba drugega odstavka 1. člena Direktive uporabo Direktive izrecno izključuje v primerih, ko so predmet presoje splošni pogoji, ki temeljijo na kogentnih ali dispozitivnih predpisih nacionalnega prava. Velja domneva, da nacionalni zakonodajalec v kogentnih določbah izdanih predpisov ni (zavestno) vključil nepoštenih pogojev. 7. člen Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) je določal, da mora kreditna pogodba vsebovati podatke o tuji valuti in podatke o vrsti tečaja, po katerem se zaračunava vrednost v domači valuti, ZPotK-B pa je omenjenim obveznim formacijam dodal še zahtevo po opozorilu, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo predvideni zneski posameznih plačil. Sodišče ni presojalo relevantnih določb ZPotK. Ker je slovenski zakonodajalec sklepanje kreditnih pogodb vezal na zgoraj opisano informiranje, uporaba Direktiva ni dopustna. Sodišče ni presojalo relevantnih določb ZPotK in jih ni upoštevalo.

9.Tožena stranka je zadostila tudi kriterijem kot izhajajo iz relevantne prakse SEU glede pojasnilne dolžnosti. Iz zadeve C-186/16 izhaja, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, pri čemer je treba presojati okoliščine vsakega primera posebej.

10.V zvezi s predpostavko preglednosti je VSM v sklepu I Cp 928/2024 pojasnilo, da se med odločilna dejstva štejejo tudi okoliščine o tem, kako bi znižanje vrednosti valute vplivalo na finančni, ekonomski položaj potrošnika in kaj bi to pomenilo za njegovo socialno varnost. Tožeča stranka teh dejstev ni navedla.

11.V zadevi C-227/18 je SEU pojasnilo, da pojasnilna dolžnost, ob izpolnjevanju drugih pogojev, v redu opravljena tudi če potrošnik ni izrecno opozorjen, da nihanje menjalnega tečaja ni omejeno. Sodna praksa SEU in VS RS opredeljujeta pravne standarde dolžnega ravnanja na zelo abstrakten način in puščata zelo široko polje za presojo v konkretnih primerih.

12.Pri presoji pojasnilne dolžnosti je treba izhajati iz perspektive potrošnika v času sklepanja kreditne pogodbe ter zanemariti današnjo vedenje o uresničitvi valutnega tveganja na strani kreditojemalcev. Upoštevati je treba, da se je sodna praksa SEU razvijala na podlagi vprašanj, ki so jih predložila poljska in romunska sodišča, zato je treba primerjati, ali gre v Sloveniji za podobne finančne instrumente in okoliščine. Iz notarskega zapisa izhaja, da je notar vsem udeležencem notarski zapis prebral in jim na razumljiv način opisal vsebino treh pravnih posledic sklenjenega pravnega posla. Zgrešeno je povprečnega potrošnika obravnavati kot popolnega laika in kreditno pogodbo obravnavati kot nek kompleksen finančni instrument, kot denimo v zadevi Helvet Immo in to preslikavati na primer slovenskega potrošnika. SEU je v zadevi Andriciuc pojasnilo, da je treba izoblikovati lastne kriterije ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera. V konkretnem primeru so bila pojasnila tožeči stranki takšna, da se je mogla in morala zavedati valutnega tveganja.

13.Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožena stranka pojasnilne dolžnosti ni opravila natančno in ustrezno naravi posla ter skladno z zahtevami profesionalne skrbnosti. ZVPot je v 22. členu določal, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. V nasprotnem primeru se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Sankcija ničnosti je predpisana za pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni. ZVPot izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar zagotovo predstavlja dogovor o vezanosti kredita na valuto CHF. V skladu z načelom lojalne razlage Direktive in glede na določbe, katere so bile implementirane v ZVPot, je treba zaključiti, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Šele če se izkaže, da banka ni dala potrošniku ustreznih pojasnil, torej če ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in zato pogodbene določbe ni moč šteti za jasne in razumljive, je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar smiselno izhaja tudi iz navedenega sklepa VSM. Direktiva v drugem odstavku 4. člena določa, da "ocena nedovoljenih pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe, niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku." ZVPot navedenega izrecno ne določa. ZVPot je treba razlagati tako, da glavnega predmeta pogodbe, ki je v jasnem in razumljivem jeziku, ni dopustno podvreči oceni nepoštenosti. To potrjujejo razlogi iz odločbe VSRS II Ips 201/2017 in II Ips 18/2022 in to kljub drugačnemu stališču Ustavnega sodišča v zadevi Up-14/2021. Iz navedenega sledi, da je predpostavka za presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ugotovitev, da je bil določen nejasno. Test, ki ga mora opraviti sodišče, je dvostopenjski - najprej se presoja izpolnjena pojasnilna dolžnost, nato pa šele nepoštenost pogodbenega pogoja. Navedeno pomeni, da ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne privede do zaključka o slabi veri tožene stranke, saj bi bila v nasprotnem določba 24. člena ZVPot odveč. Tožeča stranka ni navedla in predložila dokaza, da naj bi tožena stranka pred sklenitvijo kreditne pogodbe zamolčala določene informacije.

14.Tožeča stranka je do 30. 9. 2024 plačala toženi stranki 2.000,00 EUR več, kot je od nje prejela leta 2008, kar pomeni, da ni plačala pogodbeno dogovorjenih obresti. Ob upoštevanju sklepa VSM je mogoče ugotoviti, da povečan obseg odplačil še ni takšen, da bi zanj lahko sodišče trdilo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačno od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval.

15.Sodišče ne glede na lojalno razlago in stališča SEU v zadevi C-287/22 ne more ugoditi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, če iz njega ne izhajajo trditve in dokazi, ki bi predlog utemeljevali. Tožeča stranka ni navedla trditev, iz katerih bi izhajala nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče ne more utemeljevati predloga za začasno odredbo na stališčih SEU iz navedene zadeve, ker bi moralo upoštevati nacionalno pravo in z uporabo načina razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njegovi pristojnosti, da se zagotovi polni učinek Direktive. Sodišče ni pojasnilo, kakšna je sodna praksa v podobnih primerih v zvezi z izdajo začasnih odredb v podobnih primerih, ki ne bi bila združljiva s cilji Direktive. ZIZ sam po sebi ni v nasprotju z evropskim pravom in Direktivo in ne z omenjeno sodbo SEU. Za izdajo začasne odredbe je potrebno, da se izkaže verjetnost terjatve in ena izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče ni upoštevalo, da slovenska ureditev pravdnega postopka ni primerljiva tisti, ki jo je upoštevalo SEU pri odločanju. Skladno s 184. členom ZPP lahko stranka spremeni tožbo vse do konca glavne obravnave. V tem je bistvena razlika od poljske pravne ureditve. Tudi sklep VSL I Cp 2075/2023 potrjuje stališča tožene stranke, za katere se zavzema.

16.Ni izkazano, da bi tožeči stranki zaradi nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov nastajala težko nadomestljiva škoda. Stališča sodišča so zmotna. Pri izdaji regulacijske začasne odredbe, ki predstavlja hud poseg v dolžnikov pravni položaj, je potreben restriktiven pristop, kar je poudarilo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-275/97, ki je dodatno izpostavilo, da je mogoče izdati regulacijsko začasno odredbo le v nujnih primerih, ko drugače ni mogoče preprečiti nastanka težko nadomestljive škode.

17.Zmotne so ugotovitve sodišča, da pogoj reverzibilnosti ob realni razlagi slovenskega pravnega reda ob upoštevanju sodbe C-287/22 ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe. Treba je upoštevati časovno vrednost denarja, kar za toženo stranko ni brez pomena, s tem, da bo tožena stranka morala vračati sredstva, ki si jih je izposodila pri svojem viru za potrebe odobritve kredita v predmetni zadevi.

Odgovor na pritožbo

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Glede utemeljenosti pritožbe

Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitev pravil postopka

Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) in tudi ne relativnih kršitev postopka, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sklepa.

1.Tožena stranka v pritožbi navaja, da je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo zadostila kriterijem, ki jih je določa sodna praksa SEU, pri tem pa se sklicuje na sodno prakso VS RS, ki je bila nadgrajena oziroma na podlagi slednje selektivno povzema dele, ki jih na svojstven način interpretira, da ustrezajo njenim sicer zmotnim materialnopravnim stališčem, ki so sicer v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča glede obstoja terjatve, glede drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe pa so stališča tožene stranke v nasprotju z večinsko sodno prakso višjih sodišč. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na stališča iz te sodne prakse, pritožba pa ne navede utemeljenih razlogov za odstop od te sodne prakse. Do vseh pritožbenih razlogov tožene stranke se je sodna praksa že večkrat opredelila in pojasnila razloge, zaradi katerih niso izkazane predpostavke za odstop od te sodne prakse, enako pa je tudi stališče pritožbenega sodišča.

2.Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo vse odločilne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo predpostavke za izdajo začasne odredbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do večine navedb tožene stranke iz ugovora, s katerimi je izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila zahtevane pojasnilne dolžnosti in da so izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do ugovorov tožene stranke glede upoštevanja nacionalnega prava in prava EU, podrobno je tudi predstavilo razloge, zaradi katerih je pri odločitvi upoštevalo načelna stališča SEU v sodbi C-287/22. V sodni praksi je enotno stališče, da standard obrazloženosti sodnih odločb ne zahteva, da se sodišče izrecno opredeli do prav vsake navedbe ali stališča stranke, kar še posebej velja za postopke zavarovanja, v katerih je poudarjeno načelo hitrosti. Bistveno je, da odločba vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve. Tak je tudi izpodbijani sklep.

3.Sodišče prve stopnje je izvedlo vse tiste dokaze, ki so tako po kvaliteti kot po kvantiteti zadoščali, da so se s stopnjo verjetnosti ugotovila vsa relevantna dejstva. Tožeča stranka je navedla odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s tem, da za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji vprašanji tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika in reverzibilnost (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), nista odločilni. Pravna kvalifikacija sodišča prve stopnje v tem delu temelji na navedbah tožeče stranke, s tem, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke v tem delu pomanjkljiva.

Glede upoštevanja Direktive in sodne prakse SEU

4.Sodišče prve stopnje je Direktivo in sodno prakso SEU uporabilo ob upoštevanju ZVPot, ZPotK, ZIZ in OZ. Upoštevalo je veljavno sodno prakso VS RS in uveljavljeno večinsko sodno prakso višjih sodišč, glede odločb SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, pa je vzelo v obzir, da so pojasnevalne oziroma interpretativne narave in da je v ospredju razlaga samih norm prava EU, s tem, da je po ustaljeni praksi SEU treba nacionalno pravo jemati kot celoto in ga kot celoto razlagati skladno s pravom EU. Razlaga Direktive, ki jo v postopku s predhodnim odločanjem poda SEU, je namreč formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji, kar morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

5.Tudi iz sodne prakse VS RS in Ustavnega sodišča izhaja, da je treba vselej opraviti presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja ob upoštevanju najnižjih meril Direktive in v povezavi z merili, ki jih je oblikovalo SEU, in da Direktiva temelji na načelu minimalne usklajenosti (harmonizacije), zaradi česar lahko države članice po 8. členu Direktive sprejmejo ali ohranijo določbe, ki pomenijo višjo raven varstva potrošnikov, če ne posegajo v pravo EU, kar pomeni, da je potrošnik po nacionalnih zakonskih določbah, ki pomenijo izvedena pravila avtonomnih pravnih pojmov EU iz Direktive, deležen najmanj varstva po Direktivi v skladu s sodno prakso SEU.

6.V zadevi II Ips 48/2024 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da relevantno pravo EU s prilegajočo se sodno prakso SEU glede posledic ničnosti pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (restitucijski učinek) pomenita 6. in 7. člen Direktive. Na podlagi prvega odstavka 6. člena Direktive države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika. Nacionalno podlago za zagotavljanje posrednega učinka Direktive z lojalno (skladno) razlago sekundarnega prava EU pomeni drugi odstavek 23. člena ZVPot, ki določa ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja. Po prvem odstavku 7. člena Direktive v zvezi s 24. uvodno izjavo morajo države članice v interesu potrošnikov zagotavljati tudi ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

7.Na enak način je sodišče prve stopnje utemeljevalo pravne posledice v zvezi z Direktivo in sodno prakso SEU, tako glede predpostavk v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, kakor tudi glede standarda težko nadomestljive škode, kar je v skladu s Pogodbo o delovanju EU (PDEU), zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

Glede materialnopravne podlage - ZPotK, ZVPot in OZ

8.Tožena stranka trdi, da je izpolnila vse pogodbene obveznosti po veljavnem ZPotK in da so materialnopravna stališča sodišča prve stopnje v tem delu zmotna, hkrati pa zatrjuje, da relevantnim določbam po ZPotK ni samo zadostila, temveč je glede na takratna zakonska določila in standarde svojo informacijsko dolžnost tudi bistveno presegla. Materialnopravna stališča sodišča prve stopnje so pravilna. VS RS je v zadevi II Ips 37/2023 pojasnilo, da obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo iz ZPotK pomeni le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Povedno drugače, pravilno izpolnjena pojasnila dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Pojasnilna dolžnost se lahko vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke. Povedano ne velja le za podlago, ki določa pojasnilno obveznost, ampak tudi za njeno vsebino, to pa napolnjujejo tudi ravnanja, skladna z merili vestnega (po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. člena OZ) in poštenega ravnanja banke, kot jih je razvila sodna praksa SEU, ki ji je sledilo Ustavno sodišče. Prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil namreč omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).

9.Kršitev pojasnilne dolžnosti zato nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in predstavlja razlog iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot ter je v skladu s sodno prakso samostojen razlog za ničnost pogodbe. Po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot je pogodbeni pogoj nepošten (in s tem po 23. členu ZVPot tudi ničen) že, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. VS RS je že pojasnilo, da nudi slovensko pravo potrošniku večje pravno varstvo kot Direktiva, s tem, da so predpostavke za ugotovitev nepoštenega pogodbenega pogoja iz 24. člena ZVPot, ki povzroči ničnost pogodbe, opredeljene alternativno (in se ne zahteva kumuliranja nedobrovernosti in znatnega neravnotežja kot po 3. členu Direktive), tako da lahko standardu nepoštenega pogodbenega pogoja ustreza abstraktno dejansko stanje iz vsake od štirih alinej 24. člena ZVPot. Ugotovitev znatnega (tudi ekonomskega) neravnotežja (ob ugotovljenem morebitnem nevestnem ali celo nepoštenem ravnanju banke) za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja torej ni bistvena. Nevestno ali nepošteno opravljena pojasnilna dolžnosti namreč vzdržuje informacijsko asimetrijo pogodbenih strank, ki pomeni kvečjemu formalno in ne tudi dejanske potrošnikove privolitve v pogodbeni pogoj, s tem pa tudi neuravnotežen poseg v njegov pravni položaj, ki bi se mu potrošnik, če bi banka vestno izpolnila pojasnilo dolžnost, lahko izognil.

Glede pojasnilne dolžnosti

10.Namen evropskega (Direktiva 93/133) in domačega potrošniškega prava (ZVPot) je v vzpostavitvi dejanskega ravnotežja med pogodbenimi strankami z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, torej, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov. Z ustrezno izpolnjeno pojasnilno dolžnostjo se uresniči prizadevanje doseči dejansko enakost med sicer neenakima subjektoma: bolje obveščenim ponudnikom kreditov v tuji valuti na eni in potrošnikom kot kreditojemalcem na drugi strani. Evropsko pravo varstva potrošnikov namreč temelji na pravni domnevi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, torej zaradi dejanske informacijske neenakosti (neuravnoteženosti). V ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU. Ker je kreditna pogodba načeloma namenjena dolgoročnemu financiranju pomembne dobrine, se z njo zasleduje stabilnost. Kreditna pogodba z elementom neomejenega tveganja spremembe cene kredita v svojo naravo vnaša nestabilnost, zato mora biti obseg opozorila o tem elementu bistveno obsežnejši in bolj poglobljen, kot to velja za običajne elemente pogodbe o posojilu. Zaključek, da je banka v postopku sklepanja pogodbe naredila vse, kar je bilo treba po takrat veljavni zakonodaji po ZPotK, kot je bilo že pojasnjeno, ne zadostuje za ugotovitev, da je kreditojemalec valutno tveganje razumel. Bistveno je, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali je kreditojemalec dejansko vedel, kako negotov je obseg njegovih obveznosti, ki jih prevzema s pogodbo. V zadevi II Ips 49/2023 je VS RS pojasnilo, da strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in da povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju; od banke ni mogoče zahtevati, da bi morala ta bodoča gibanja napovedati za celotno dolgo obdobje vračanja kredita, bi pa morala kreditojemalce opozoriti, da jih ni mogoče napovedati in jim predstaviti "črni scenarij" ali, kot ugotavlja Ustavno sodišče - kreditodajalec mora pojasniti kreditojemalcu vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita.

11.Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo s stopnjo verjetnosti dokazano, da tožena stranka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila. S stopnjo verjetnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe ni izrecno in jasno opozorila, da lahko obveznost tožeče stranke po kreditni pogodbi v posledici spremembe tečaja (do katere lahko dejansko in ne le hipotetično pride) poraste tudi do te mere, da bo to občutno vplivalo na vračanje kredita in da tožeča stranka prevzema tveganje takšnega povišanja svoje obveznosti, da ga bo morda ne bo zmogla nositi. Sodišče prve stopnje je v sklepu povzelo izpoved bančne uslužbenke A. A., ki je s tožečo stranko sklepala kreditno pogodbo, prebralo je zaslišanja bančnih uslužbencev pred sodiščem prve stopnje v drugih istovrstnih pravdnih zadevah. Na podlagi teh izpovedb je s stopnjo verjetnosti pravilno ugotovilo, da priče niso potrdile, da bi imeli bančni referenti izrecna navodila, da strankam posredujejo informacije o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute in zvišanje obrestne mere. V sklepu povzeta izpoved A. A. in ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu potrjujejo, da je bila izpovedba priče o odločilnih dejstvih nedoločna/neprepričljiva, s tem, da iz izpovedi H. H., ki je bila v času sklenitve sporne kreditne pogodbe zaposlena pri toženi stranki, izhaja, da bančni referenti v tistem času niso opozarjali na valutna tveganja, ker to v tistem času ni bilo aktualno, saj je bilo takrat splošno znano, da se splača vzeti kredit v valuti CHF zaradi višjega zneska in nižje anuitete. Prepričljivi so tudi argumenti sodišča prve stopnje, zaradi katerih ni moč slediti izpovedbam drugih bančnih uslužbencev, katere izpostavlja tudi pritožba, prvič iz razloga, ker s tožečo stranko niso sklepali kreditne pogodbe in drugič, ker je bila predstavitev kredita v CHF pri posameznem bančnem referentu odvisna od referentove (ne)naklonjenosti do tovrstnega kredita.

Glede prepovedi retroaktivnosti

12.Ni sporno, da ima načelo evroskladne (lojalne) razlage po sodni praksi SEU vendarle omejitve in da je obveznost nacionalnih sodišč, da se pri razlagi in uporabi nacionalnih pravnih pravil sklicujejo na vsebino prava EU, omejena s splošnimi pravnimi načeli (med drugim s prepovedjo retroaktivnosti) in da se ne sme uporabiti pravo EU kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, ker se prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave ne nanaša le na normativno ureditev, ampak se nanaša tudi na sodno prakso, ki z retroaktivno razlago zakona vnaša rešitve z retroaktivnimi posledicami. To predvsem pomeni, da vsebina Direktive posamezniku ne more naložiti dodatne obveznosti, ki je v nasprotju z določbami nacionalnega prava.

Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in višjih sodišč izhaja, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadošča, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora prejeti informacije take intenzitete, da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti iz 6. in 7. člena ZPotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve - poleg 6. in 7. člena ZPotK se upoštevajo tudi določbe glede nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot, načelo vestnosti in poštenja po 5. členu OZ ter merila, ki jih je v odločbah določilo SEU v zvezi z Direktivo. Zmotna je pritožbena teza, da je sodna praksa retroaktivno širila pravni standard pojasnilne dolžnosti. Prav nasprotno - le ob takšni razlagi je mogoče udejanjiti zahtevo SEU po enotni razlagi avtonomnega prava EU in uporabi celotnega relevantnega nacionalnega prava na način, ki se glede na dejanske okoliščine primera najbolj prilega namenu uresničevanja cilja Direktive, kar je varstvo potrošnika kot praviloma manj poučene pogodbene stranke. Direktiva in ZVPot sta bila v času sklenitve kreditne pogodbe v nacionalnem pravnem redu že v veljavi. Razlaga pojmov prava varstva potrošnikov, ki jo je dalo SEU in ki ji sledi zdaj že ustaljena sodna praksa VS RS v zvezi s krediti v valuti CHF, nanjo pa se v obravnavani zadevi opira sodišče prve stopnje, torej pomeni razlago že tedaj (ob sklenitvi kreditne pogodbe) obstoječih pravnih standardov v tedaj veljavnih pravnih predpisih. Sodna praksa VS RS je istovrstna stališčem Ustavnega sodišča, da merila sodne prakse SEU glede dobroverno opravljene pojasnilne dolžnosti ne temeljijo na (retroaktivni) uporabi mehkega prava (Priporočila ESRB), temveč temeljijo na razlagi načela transparentnosti in vsebine pojasnilne dolžnosti v temeljnih izhodiščih in določbah Direktive.

Glede predpostavk za izdajo začasne odredbe po ZIZ

Sodišče prve stopnje Direktive in sodbe C-287/22 ni uporabilo neposredno. Odločitev je oprlo na ZIZ. V konkretnem primeru gre za regulacijsko začasno odredbo v potrošniškem sporu, zato je relevantno določbo 272. člena ZIZ treba razlagati evroskladno, kar pomeni, da je treba predpostavke za njeno izdajo ovrednotiti skozi prizmo stališč sodne prakse SEU in ciljev Direktive, ki terjajo visoko raven varstva potrošnikov. Pri tem je treba upoštevati, da pravo EU in nacionalno pravo postopka z začasnimi odredbami v teh sporih ne urejata, čeprav ni sporno, da so tudi v teh postopkih začasna zavarovanja dopustna in (lahko nujno) potrebna zaradi varstva potrošnika.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, ker je ugotovilo, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, kakor ju (s pravom EU skladno) razlaga aktualna sodna praksa. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo razloge, ki pritrjujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da ima terjatev do tožene stranke (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - (1. alineja) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - (2. alineja) nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, (3. alineja) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodna praksa evroskladno predpostavko po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ razlaga na način, da je obstoj težko nadomestljive škode izkazan, če je tožeča stranka že plačala več, kot je prejela kredita in bi v primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Cilj zavarovanja tožeče stranke kot potrošnika je torej v tem, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, na ta način pa se tudi prepreči, da bi se poslabšal premoženjski položaj tožeče stranke zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodbo SEU C-287/22, ki je obravnavalo primerljivo zadevo obravnavani in v kateri je SEU izpostavilo, da je v skladu z načelom evropsko skladne razlage sodišče države članice dolžno uporabiti vse razlagalne možnosti celotnega nacionalnega prava in po potrebi tudi spremeniti dotedanjo sodno prakso, če je to treba za dosego razlage, skladne s pravom EU, ni pa dolžno nacionalnega prava razlagati contra legem, da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, plačanih med postopkom, ki je pogojena s plačilom sodnih stroškov, da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev ter da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je pred začetkom postopka potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska.

Iz citirane sodbe SEU izhaja, da se ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje in da zadošča že obstoj tveganja, da bo med sodnim postopkom potrošnik plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka že plačala več kot dolguje. Glede na sodbo C-520/21 in sklep C-368/25 ni moč pritrditi trditvam tožene stranke, da tožeča stranka še ni preplačala kredita, ker je glede dokončnega odplačila kredita odločilna le vrednosti v valuti CHF in ker mora tožeča stranka plačati tudi pogodbene in v primeru zamude zamudne obresti. Iz navedenih odločb SEU izhaja, da v primeru, če je verjetno izkazano, da je pogodba nična, banka ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe ali plačila zamudnih obresti. V konkretnem primeru je tudi izkazano, da bi tožeča stranka brez začasne odredbe morala razširiti tožbo, za obroke, ki bi jih plačala po končanem sojenju na prvi stopnji do pravnomočnosti sodbe, pa bi morala vložiti novo tožbo.

Sodišče prve stopnje tudi v tem delu ni razlagalo nacionalnega prava contra legem. Ustavno sodišče je v zadevi Up-275/97 odločalo v vsebinsko drugačnem sporu. V potrošniških sporih v zvezi s dolgoročnimi krediti je treba slediti visokim standardom evropskega potrošniškega prava, zato pravno varstvo potrošniških pravic ne more biti enako(vredno) pravnemu varstvu drugih primerljivih pravic v domačem pravu. Tožena stranka ne upošteva narave konkretnega spora, s tem, da je bila odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 sprejeta pred uveljavitvijo ZIZ, v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki ni določal predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče v citirani odločbi glede na takratno normativno ureditev širilo pravno varstvo. Podoben istovrsten dinamični proces izhaja tudi iz sodne prakse višjih sodišč, ki niso (diskrecijsko) ustvarila novih pravic, kot to smiselno trdi pritožba - znotraj normativnih možnosti so zgolj ovrednotila vrednostne in interesne temelje potrošnika in banke, ko gre za tehtanje (ne)utemeljenosti predloga za začasno zavarovanje v sporih v zvezi z dolgoročnimi krediti v valuti CHF.

Iz sodbe SEU C-287/22 ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika in banke zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa. Enako velja za pogoj reverzibilnosti. Zato pritožba sprejete odločitve ne more omajati z opisovanjem svoje škode, ki naj bi ji nastajala zaradi začasne odredbe.

Finančni instrument in okoliščine iz zadeve C-287/22 so v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde, pritožba pa konkretizirano ne pove, v čem naj bi se razlikovale. Pritožba ne pojasni konkretizirano, v čem naj bi se poljska zakonodaja varstva potrošnikov pomembno razlikovala od slovenske. Pritožbeno sodišče sledi razlogom iz sklepa II Cp 1502/2024, v katerem je VSL pojasnilo, da poljski Civilni zakonik (Kodeks cywilny) vsebuje določbe, ki so v bistvenem zelo podobne določbam slovenskega OZ (npr. o ničnosti - 58. člen in neupravičeni obogatitvi - 405. do 414. člen). Poleg določb s področja obligacijskega, stvarnega in dednega prava vsebuje KC tudi določbe o varstvu potrošnikov (npr. členi 22, 117, 383); prvi paragraf 3841. člena vsebuje splošno določbo o neveljavnosti splošnih pogodbenih pogojev, v členu 3853 KC pa so eksemplifikativno našteti razlogi za neveljavnost (potrošniških) pogodbenih določil, podobno kot v tretjem odstavku 24. člena ZVPot. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je poljsko pravo varstva potrošnikov, ki je bilo v ozadju predhodnega vprašanja v zadevi C-287/22, v bistvenem podobno slovenskemu, kar je še dodaten razlog, da je razloge iz te zadeve mogoče uporabiti tudi v postopkih pred slovenskimi sodišči.

Stališča iz sklepa VSM I Cp 928/2024, ki jih izpostavlja pritožba, da zgolj informacijsko neravnotežje ne povzroči sankcije ničnosti in da mora biti za nepoštenost pogodbenega pogoja podano tudi realizirano potrošnikovo ekonomsko, finančno ali socialno prikrajšanje, je v sodni praksi osamljeno. Iz sodne prakse SEU in USRS izhaja, da znatno neravnotežje položajev ni omejeno le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroški, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj potrošnika ter da je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistven trenutek sklenitve kreditne pogodbe.

Odločitev pritožbenega sodišča

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

Na podlagi šestega odstavka 163. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop (Up 188/02).

2Glej VSL: I Cp 656/2025, I Cp 1782/2025 in I Cp 1161/2025.

3Glej VSL: II Cp 680/2024, I Cp 1418/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1219/2024 in I Cp 764/2024.

4Glej VSL: II Cp 231/2024 in II Cp 1621/2024.

5Glej II Ips 8/2023, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023.

6Glej Up-14/21, Up-317/21 in Up-828/21.

7Načelo evroskladne (lojalne) razlage je omejeno s splošnimi pravnimi načeli - med drugim s prepovedjo retroaktivnosti - več o tem v nadaljnji obrazložitvi.

8Glej II Ips 37/2023 in II Ips 54/2023.

9II Ips 75/2023.

10Mostaza Claro, Pannon GSM, Asturcom Telecomunicaciones, Banco Espanol de Credito (67. in 68. točka obrazložitve), Sziber, C-483/16 (33. točka obrazložitve).

11C-630/17.

12Glej VSL: I Cp 1520/2024, II Cp 1502/2024, I Cp 656/2025 in I Cp 1782/2025.

13Glej: VSL I Cp 1222/2024, II Cp 966/2025 in I Cp 1782/2025.

14Tudi sodna praksa upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela - glej VSL II Cp 1808/2024 in I Cp 1782/2025.

15Glej VSL: I Cp 1161/2025 in I Cp 656/2025.

16Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti VS RS s sklepom II Ips 65/2025 sklenilo, da je VSM s sklepom I Cp 928/2024 kršilo prvi odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6., 7. in 8. Direktive.

17VSM I Cp 977/2025 in enako VSM: I Cp 9/2026, I Cp 10132/2025, I Cp 848/2024, I Cp 929/2024, VSM I Cp 900/2024, VSM I Cp 874/2024, I Cp 962/2024, I Cp 187/2025, I Cp 275/2025 ter VSL: I Cp 2110/2024, VSL II Cp 1600/2024, VSL II Cp 1621/2024, I Cp 1502/2024, I Cp 656/2025.