Jedro

Glede na zastaranje kazenskega pregona zoper obdolžena D.G. in L.K., kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ni več dopusten. Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene L.K., za obdolženega D.G. pa po uradni dolžnosti, skladno z določilom člena 387 ZKP, po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene L.K. in ob reševanju pritožbe obdolženega D.G. po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: zoper obdolženega D.G. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi) in zoper obdolženo L.K. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi) po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e o b t o ž b a , da v sostorilstvu z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja zavestno nista ravnala po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšala delavce za pravico, ki jim pripada, dejanje pa je imelo za posledico prikrajšanje pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, s tem, da D.G. kot glavni direktor in L.K. kot komercialna in tržna direktorica družbe A.M., sedaj A.M. – v stečaju, v času od marca 2014 do 18. 5. 2014, v nasprotju s 44. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi z 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) in drugim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), spodaj navedenim delavcem zaposlenim pri družbi A.M., P...., ob izplačilu neto plač nista plačala z zakonom predpisanih obveznih prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač, v skupnem znesku 1.157.092,09 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe pod točko A/I je sodišče prve stopnje obdolžena D.G. in L.K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, ter vsakemu določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz sicer vsakemu 96,00 EUR sodne takse, obdolženemu D.G. pa na podlagi 94. člena ZKP stroške za vročanje sodnega pisanja v višini 61,73 EUR.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - obdolženi D.G. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za izrek oprostilne sodbe; in

- zagovornik obdolžene L.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev EKČP in Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma zaradi zastaranja kazenskega pregona obtožbo zavrne oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolžene L.K. je pritožbenemu sodišču predlagal izvedbo javne seje, vendar je pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 445 ZKP ocenilo, da navzočnost strank za razjasnitev zadeve, na seji senata ni potrebna.

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5. Zagovornik obdolžene L.K. v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno okvalificiralo obdolženki očitano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, čeprav iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženka izpolnila le znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ-1. Pri tem posebej opozarja, da je sodišče prve stopnje samo spremenilo opis dejanja tako, da je "izgubo pravice" nadomestilo s "prikrajšanjem pravice", ki izvira iz neplačanih prispevkov, kar tudi kaže na to, da bi sodišče prve stopnje s takim posegom v opis, moralo dejanje okvalificirati po prvem odstavku 196. člena KZ-1. 6. S takšnimi pritožbenimi navedbami soglaša tudi pritožbeno sodišče. V krivdoreku sodbe se namreč obdolženki očita, da zavestno ni ravnala po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov in tako delavce prikrajšala za pravico, ki jim pripada, dejanje pa je imelo za posledico prikrajšanje pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Iz takšnega opisa pa ne izhaja, da bi obdolžena kršila predpise o plači in da bi delavci trpeli kakršnokoli izgubo pravice, kar pritrjuje pritožbenim navedbam zagovornika, da obdolženki očitano kaznivo dejanje kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko A/I vsebuje le znake kaznivega dejanja kršitve temeljih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Delodajalčeva obveznost je, da ob vsakem izplačilu obračuna in plača prispevke za socialno varnost, ki so del delavčeve bruto plače in jih za zaposlene obračunajo po vnaprej predpisanem postopku delodajalci od bruto plače po načinu, ki je določen v ZDavP-2. Obligatoren je torej ob vsakem izplačilu obračun plače, ki mora izkazovati tudi obračun prispevkov, kar zahteva tudi predložitveno dolžnost delodajalca organu (FURS). Kot izhaja iz obstoječe sodne prakse je primarni objekt varstva tako po določbi 196. člena KZ-1, kot po določbi člena 220 KZ-1 socialna varnost delavca, kot šibkejše stranke in šele sekundarno obe inkriminaciji ščitita premoženje delavca oziroma zavarovanca. Glede na vsebino člena 196 KZ-1 ta ureja izrecno tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca, torej posameznika v delovnem razmerju in je zato kvalifikacija obdolženki očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, napačna, kot to pravilno navaja pritožba. Pritožbeno sodišče glede na navedeno povzema, da če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost delavca v takem primeru že ogrožena in je vanjo tudi že poseženo. Tako judikat VS RS I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012, iz katerega izhaja, da je samo od plačila prispevkov odvisna pridobitev pravice s področja socialne varnosti in da prepovedana posledica nastopi že z samim neplačilom.

7. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi zagovornika obdolžene L.K. in očitano kaznivo dejanje okvalificiralo kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pri tem je potrebno navesti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izgubo pravice delavcev nadomestilo z prikrajšanjem za pravico, samo okvalificiralo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki govori o prikrajšanju delavca in ne o izgubi pravice, ki se zahteva za kvalifikacijo po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Glede na to, da zoper prvostopno sodbo ni bilo tožilske pritožbe, tako spremenjenega opisa ni mogoče več spremeniti obdolžencu v škodo. Pritožbeno sodišče pa je v skladu z določilom člena 387 ZKP ravnalo tudi v korist obdolženega D.G., ki se ni pritožil v tej smeri, saj se s tem preprečuje, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno, glede posameznih soobdolžencev (privilegij pridruženja).

8. Ker je v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja iz člena 196/I KZ-1 v zakonu bila zanj zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta, nastopi zastaranje kazenskega pregona po preteku šest let računajoč od storitve kaznivega dejanja (člen 92/5 KZ-1). Zato je pritrditi pritožbi zagovornika obdolžene L.K., da je kazenski pregon za kaznivo dejanje zastaral po preteku šest let od izvršitve kaznivega dejanja ter je tako ob upoštevanju 64 dni, ko zastaranje zaradi COVID-19 ni teklo, kazenski pregon zastaral dne 22. 7. 2020. 9. Glede na zastaranje kazenskega pregona zoper obdolžena D.G. in L.K., kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ni več dopusten. Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene L.K., za obdolženega D.G. pa po uradni dolžnosti, skladno z določilom člena 387 ZKP, po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Glede na ugotovljeno zastaranje kazenskega pregona se pritožbeno sodišče s preostankom pritožbe zagovornika obdolžene L.K. in s pritožbo obdolženega D.G., ni ukvarjalo, pri preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP, pa ni ugotovilo kršitev.

11. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka je posledica zavrnilne sodbe.