Jedro

Tudi uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, kot je bilo v predmetnem primeru storjeno zoper četrtega toženca, ustvarja litispendenco, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zoper četrtotoženca zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog četrtotožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke B.P., R.P. in J.P. solidarno dolžne plačati tožeči stranki 13.267.294,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000.000,00 SIT od 19.12.1994 do plačila, od zneska 5.539.755,10 SIT od 20.12.1994 do plačila in od zneska 1.727.539,20 SIT od 22.12.1994 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Tožbo pa je v delu, ki se nanaša na četrtotoženca E.C., sodišče zavrglo. Zavrnilo je tudi predlog prve in druge tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvo in drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 715.234,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.05.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh, četrtotoženi stranki pa v znesku 706.633,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.05.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zoper četrtotoženega zavrglo tožbo zaradi obstoja litispendence. Pri tem pa je ugovore tožnice, ki jih je tekom pravde podala v tej smeri zavrnilo s povsem pavšalno razlago, da slednji nimajo nobene materialnopravne podlage, ker naj bi priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku že sama po sebi ustvarjala litispendenco. S tako obrazložitvijo pa zavrženje tožbe v tem delu ni ustrezno argumentirano in sploh ni prepričljivo. Sodišče niti ne navaja materialnega predpisa, na katerem njegova odločitev stoji. Zato je po oceni tožnice v tem delu sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Tožbeni zahtevek zoper prve tri tožence pa je sodišče zavrnilo zato, ker je prišlo do prepričanja, da ni podan element odgovornosti prvih treh toženih strank. Pri tem se sklicuje na oprostilno sodbo kazenskega sodišča in zaključuje, da prva dva toženca nista vedela, da so kovanci, ki sta jih nosila v menjalnico, ponarejeni. Kot enega izmed razlogov za sprejem take odločitve sodišče navaja višjo raven zaupanja, ki naj bi ga prva dva toženca imela do četrtotoženega, zaradi česar naj ne bi niti posumila, da so kovanci ponarejeni. Tožnica se s takim stališčem ne more strinjati. Glede na to, da je šlo za tako veliko količino kovancev, da jih je četrtotoženi po ugodni ceni odkupil od enega poslovnega partnerja, ki naj bi izvirali iz igralnih avtomatov, da kovancev ni bilo moč zamenjati v Italiji in da je šlo za menjavo kovancev tuje valute, ne valute izvora četrtotoženega; bi prva toženca morala podvomiti v tako veliko raven zaupanja do četrtotoženega in bi vsaj morala posumiti v pristnost kovancev ter temu ustrezno ukrepati. Zaključek sodišča, da plačilo, ki sta ga prejela prva dva toženca za opravljanje menjave od četrtotoženega predstavlja nekakšno nadomestilo za stroške in porabljeni čas pa temelji na verjetnosti in ne na nečem, kar naj ne bi bilo nič posebnega in izstopajočega. Takšni zaključki pa nimajo razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče v svoji obrazložitvi tudi prihaja samo s seboj v nasprotje. Najprej ugotovi, da prva dva toženca nista vedela, da so kovanci ponarejeni in da posledično ni vedel tretji toženec, ki je bil pri informacijah odvisen od prvih dveh. Zatem pa sodišče izpelje povsem nelogičen zaključek, da je sicer glede na vse ugotovljene okoliščine možno in verjetno, da so se prvim trem tožencem porajali dvomi v zvezi z zakonitostjo izvora spornih kovancev, kar pa sodišču ne omogoča zaključka, da so vedeli, da so bili kovanci ponarejeni. V odnosu malomarnosti se sodišče tudi sklicuje na dokazni standard verjetnosti, ko meni, da je razlaga četrtotoženega, da kovanci prihajajo iz igralnih avtomatov, za povprečnega razumnega človeka zadosten in verjeten razlog za kontinuirane in količinsko večje prilive kovancev. Dokazni standard, na katerem bi morala temeljiti sodba pa je prepričanje oziroma gotovost, verjetnost pa je bistveno nižji dokazni standard, na katerega se končna sodna odločba ne more opirati. Svojo odločitev, da sporni kovanci predstavljajo dobre ponaredke, pa je sodišče oprlo na splošno znano dejstvo in na mnenje Banke Slovenije, katerega je upoštevalo kot verodostojnejšega v naši državi napram nemški ekspertizi. Iz slednje namreč izhaja, da so ponaredki tako slabi, da je z njimi možno preslepiti le naivneže. Sodišče pa se ni nič izreklo glede dejstva, da je žena prvega toženca pri pospravljanju sobe pod blazino sedežne garniture našla večjo količino kovancev, kar je prvi toženec v svojem zaslišanju potrdil. To pa izhaja tudi iz kazenskega spisa, ki ga je sodišče vpogledalo v dokazne namene. Iz tega je namreč očitno, da sta prva dva tožena kovance skrivala, saj kar sami pod blazino sedežne garniture niso mogli iti. Že to dejstvo kaže na malomaren odnos toženih do nastanka škodljive posledice, saj sta vedela, da s kovanci ni vse v redu, sicer jih ne bi skrivala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na pritožbo je odgovorila četrtotožena stranka in v pritožbi navaja, da tožeča stranka popolnoma napačno interpretira institut visečnost pravde in popolnoma zgrešeno razume določbe o litispendenci v Zakonu o pravdnem postopku. Ni sporno, da litispendenca lahko obstaja med civilnim in kazenskim postopkom. Sodišče pri preverjanju obstoja litispendence mora ugotoviti le, če gre za enak zahtevek med istima strankama z enakim pravnim temeljem.

Pritožba ni utemeljena.

Ni res, da sodišče prve stopnje napačno razume institut visečnosti pravde, oziroma litispendence. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki (1.odst. 189.čl. ZPP) in s tem trenutkom nastopi visečnost pravde. Dokler pravda teče se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (3.odst. 189.čl. ZPP). Tudi uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, kot je bilo v predmetnem primeru storjeno zoper četrtega toženca, ustvarja litispendenco, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zoper četrtotoženca zavrglo. Ugotovilo namreč je, da je tožeča stranka zoper četrtega toženca v kazenskem postopku vložila premoženjskopravni zahtevek 04.12.2000, pravda zoper tega pa je začela teči 12.11.2003, ko mu je bila tožba vročena.

Tudi odločitev zoper ostale tri tožene stranke, ko je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Z razlogi sodbe, ki so jasni in prepričljivi, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, predvsem pa sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da toženci niso odgovorni za škodno dejanje, kajti niso vedeli, da so kovanci ponarejeni, prav tako pa tudi niso mogli in morali vedeti, da so ti ponarejeni. Ker torej ni podan eden od elementov odškodninskega delikta, to je odgovornost za škodo, podani pa morajo biti vsi, tako škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost storilca, je regresni zahtevek zavarovalnice, ki je na podlagi zavarovalne pogodbe o zavarovanju rizika odkupa falsificiranih plačilnih sredstev izplačala oškodovanki B.K. vtoževani znesek, neutemeljen. Tožeča stranka dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče šteje ugotovitve sodišča prve stopnje za pravilne in tudi sicer nima nobenih pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovljena dejstva pa jasno rezultirajo zaključek, da toženci niso vedeli, da so kovanci ponarejeni. Povezanost četrtega toženca, ki je kovance prenašal, s prvim in drugim tožencem ni bila le poslovna, ampak prijateljska, zato je, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pri njima vzbujal večje zaupanje, kot bi ga imela do poslovnega partnerja. Kovanci so bili pakirani v tulcih, menjavali so jih v banki, katera bi morala ponaredke prepoznati, saj so kovance ročno šteli in jih pregledovali tako pri Splošni banki v K., kot tudi kasneje pri L.b.. Prav tako ni šlo le za enkratno, ampak za večkratno menjavo. Tretjetoženi, ki je bil zaposlen v menjalnici M. pa kovancev ni pregledoval, zato je bil le odvisen od informacij, ki sta mu jih dajala prvi in drugi toženec. Res je, da so toženci prejeli določeno plačilo, vendar znesek 3000 DEM, ki jim je bil namenjen, ne more predstavljati nagrado, ampak le, kot je sodišče prve stopnje povedalo, gre za povračilo stroškov, ki so jih imeli s prenašanjem kovancev. Sodišče prve stopnje naklepa pri tožencih ni ugotovilo, zato je presojalo, ali so ti dejanje storili iz malomarnosti, kar pritožba napačno razume in sodišču očita, da je napačno uporabilo dokazni standard verjetnosti in ne gotovosti. Ugotovljene dejanske okoliščine primera pa tudi pri ugotavljanju malomarnosti jasno kažejo na zaključek, da toženci dejanja niso storili iz malomarnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje ravnanje tožencev ocenjevalo po pravilih povprečne skrbnosti (saj ni šlo za ravnanje pri opravljanju poklica), ko je bilo potrebno ugotoviti, ali bi bil povprečen, razumen človek v enakih okoliščinah sposoben predvideti, da bo njegovo ravnanje pripeljalo do škodnega dogodka. Pri tem pa je merilo njegova posebna skrbnost in pazljivost. Prvo in drugotoženec sta sprejela razlago četrtega toženca, ki je kovance prinašal, da ti prihajajo iz igralnih avtomatov, zato so tudi bili prinešeni v večjih količinah in v švicarskih frankih in nemških markah. Četrtoroženec je bil namreč poslovnež, zato je imel poslovne partnerje tudi izven Italije, kar ni sporno. Upoštevati pa je tudi bilo potrebno, da so ponaredki kovancev redki in tudi, da povprečen človek, ki živi v Sloveniji, nima toliko stikov s tujimi kovanci, da bi lahko prepoznal, ali so pravi ali ponarejeni. Celo ekspertiza Banke Slovenije je pokazala, da gre za dobre ponaredke. Dejstvo, ki ga pritožba izpostavlja in sicer to, da je žena prvotoženca ob čiščenju našla nekaj tulcev skritih pod blazinami sedežne garniture pa po mnenju pritožbenega sodišča pove le, da sta prvi in drugi toženec kovance enostavno skrila, ne pa to, da bi vedela, da so kovanci ponarejeni in sta jih zato skrila. Enako bi storila tudi, če bi bili kovanci pravi, saj gre za večjo količino denarja in ga ni mogoče pustiti kjerkoli. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženci pri zamenjavi spornih kovancev niso ravnali malomarno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov pritožbenega postopka zato, ker ta s pritožbo ni uspela. Četrtotoženi stranki tudi ne, zato ker z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve.