Jedro

Uveden postopek dedovanja po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu ni okoliščina, ki bi predstavljala oviro za vzpostavitev prejšnjega stanja. Lastninska pravica na sporni nepremičnini namreč, glede na podatke izpodbijane odločbe, (še) ni prešla na tretjo osebo. Le takšen prenos lastninske pravice na tretjega, ki v denacionalizacijskem postopku ni sodeloval, bi predstavljal oviro za vzpostavitev prejšnjega staja in bi pomenil, da so bile pridobljene pravice izkoriščene.

Inštitut odprave odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, katerega namen je ravno odprava upravnih aktov iz razlogov, ki so v določbi 274. člena ZUP izrecno navedeni, zato razlog, ki ga je v izpodbijani odločbi navedla toženka, ni pravno upošteven oziroma ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Razloga za zavrnitev zahteve tožnice po 274. členu ZUP pa glede na navedeno ne more predstavljati niti razlog toženke, da bi odprava odločbe nesorazmerno zavarovala pravice tožnice, ki ni izkoristila rednih pravnih sredstev. Pogoja predhodne izkoriščenosti rednih pravnih sredstev namreč ZUP v določbah o tem pravnem sredstvu ne določa.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4902-3/2011-MOP-13 z dne 31. 7. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnice z dne 20. 7. 2011 za odpravo odločbe UE Ljubljana št. 362-276/1993-135 z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici. Izpodbijano odločbo je izdala v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 493/2012 z dne 7. 5. 2013, v kateri je sodišče navedlo, da v predhodnem postopku ni bilo odgovorjeno na očitek tožnice, da je bilo s sporno odločbo UE Ljubljana z dne 17. 7. 2007 (vsaj deloma) odločeno o zadevi, o kateri je bilo predhodno z dopolnilno odločbo UE Ljubljana z dne 21. 2. 2005 ob enakem dejanskem in pravnem stanju že pravnomočno drugače odločeno. V zvezi s tem toženka ugotavlja, da je bil z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 upravičenki A.A. vrnjen v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d. v višini 20.742,00 DEM del parc. št. 1318/5 k.o. ..., v naravi travnik v izmeri 1.106 m2. Z odločbo z dne 17. 7. 2007 pa je bila upravičencu B.B. vrnjena z vzpostavitvijo lastninske pravice parc. št. 1318/24 k.o. .., v naravi dvorišče v izmeri 1.195 m2, garaža v izmeri 55 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 73 m2, poslovna stavba v izmeri 192 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 183 m2. Upoštevaje odločbo Območne geodetske uprave Ljubljana z dne 20. 12. 2002 o ugotovitvi in evidentiranju sprememb katastrskih podatkov, so bile pred spremembo vpisane parc. št. 1318/23 (stanovanjska stavba v izmeri 181 m2), parc. št. 1318/24 (stanovanjska stavba v izmeri 146 m2) in parc. št. 1318/5 (dvorišče v izmeri 500 m2 in travnik v izmeri 975 m2), po spremembi pa sta bili parc. št. 1318/23 in 1318/5 ukinjeni, v zk. vložku 1078 k.o. ... pa je vpisana samo parc. št. 1318/24 (dvorišče v izmeri 1.195 m2, garaža v izmeri 55 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 73 m2, poslovna stavba v izmeri 192 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 183 m2). Glede na izvedeno spremembo, ob tem da se skupna površina parcel pri tem ni bistveno spremenila (od 1.802 m2 pred spremembo na 1.698 m2 po spremembi), tudi toženka ugotavlja, da je bilo z odločbo z dne 17. 7. 2007 vsaj deloma ponovno odločeno o zadevi, o kateri je bilo že pred tem s pravnomočno dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 odločeno drugače. Samo po sebi bi torej tudi po mnenju toženke lahko šlo za primer iz 2. točke prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki bi zahteval odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici. Vendar pa je toženka v okoliščinah konkretnega primera ugotovila druge pravno pomembne razloge za to, da je zahtevek tožnice za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici zavrnila. Iz zemljiško knjižnega izpiska zemljiške knjige za parc. št. 1318/24 k.o. ... namreč izhaja, da je bila zadevna parcela ukinjena in da so bile namesto nje vpisane parc. št. 1318/29, 1318/30 in 1318/31, vse k.o. ... ter da je pri njih kot lastnik na podlagi odločbe z dne 17. 7. 2007 vpisan pok. upravičenec B.B. Odločba z dne 17. 7. 2007 je bila torej v celoti izvršena, upravičenec pa je na njeni podlagi pravnomočno pridobil lastninsko pravico na vrnjenih nepremičninah. Odločba z dne 17. 7. 2007 je bila torej konzumirana. Upravičenec se je po svojih pravnih naslednikih na tak pravni položaj lahko upravičeno zanesel. Na podlagi izvršljive in pravnomočne odločbe pa je najverjetneje v teku tudi že zapuščinski postopek. Morebitna odprava odločbe z dne 17. 7. 2007 ne bi mogla hkrati odpraviti tudi nastalega pravnega položaja in vseh posledic, ki izvirajo iz nje (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 314/2001, I Up 688/2001 in X Ips 1416/2006). Po drugi strani pa bi posegla v lastninsko pravico upravičenca in pričakovano lastninsko pravico njegovih pravnih naslednikov, s čimer bi v nasprotju z ustavnimi jamstvi iz 33. člena Ustave posegla v uživanje pravic, ki so bile že podeljene in konzumirane. Prav tako pa bi odprava odločbe z dne 17. 7. 2007 nesorazmerno zavarovala pravice tožnice, ki je kot zavezanka za vrnitev nepremičnine sodelovala v denacionalizacijskem postopku in ji je bila odločba z dne 17. 7. 2007 tudi vročena, vendar zoper njo očitno ni izkoristila rednih pravnih sredstev.

Tožnica v tožbi navaja, da je toženka napravila napačne zaključke na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Izpostavlja, da je upravni organ v odločbi z dne 17. 7. 2007 v obrazložitvi, ki je v nasprotju z izrekom, zapisal: „geodetsko podjetje C. je podalo elaborat lege in oblike parcele za vračilo (to je bila določitev gradbene parcele k parc. št. 1318/24), geodetska uprava pa je določila začasno parcelno številko za tisti del parcele, ki ga ni mogoče vrniti v naravi (pred parcelacijo je bila to parc. št. 1318/23), in sicer je to parcelna št. 1318/27, v naravi garaža v izmeri 55 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 43 m2, stanovanjska stavba v izmeri 183 m2 in dvorišče v izmeri 619 m2. O tem delu zahtevka je bilo pravnomočno odločeno z odločbo UE Ljubljana z dne 21. 2. 2005“. Glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz upravnega spisa, je več kot očitno zaključiti, da o tej zadevi obstajata dve odločbi, ki sta obe „konzumirani“. Prva odločba je bila izdana 21. 2. 2005, po kateri je bilo upravičencu v obliki obveznic SOD d.d. izplačanih 20.742,00 DEM odškodnine, druga odločba pa je bila izdana 17. 7. 2007, s katero je bila upravičencu v celoti vrnjena v naravi nepremičnina parc. št. 1318/24, v kateri je zajeto tudi premoženje oziroma nepremičnine, ki jih v naravi ni bilo mogoče vrniti zaradi pravic tretjih oseb (stavba na ... skupaj z garažo in gospodarskim poslopjem, vse zgrajeno po nacionalizaciji sporne parcele) in del nepremičnine (bivše parc. št. 1318/5), ki naj bi predstavljala funkcionalno zemljišče k stavbi, ki stoji na nepremičnin parc. št. 1318/23 in je za ta del zemljišča denacionalizacijski upravičenec prejel odškodnino. Torej obstajata ob enakem dejanskem in pravnem stanju dve odločbi, s katerima je različno odločeno. Zmotno je pravno naziranje toženke, da je upravičenec B.B. postal lastnik nepremičnine parc. št. 1318/24 in da je bila ta odločba v celoti izvršena, zaradi česar morebitna odprava le-te ne bi mogla hkrati odpraviti nastalega pravnega položaja in vseh posledic, ki iz nje izvirajo. Dejstvo namreč je, da je institut odprave odločbe po nadzorstven pravici sprejet v pravni red Slovenije, odločba se odpravi v upravnem postopku in nima pravnih učinkov. Vse nastale pravice iz odločbe se brišejo, sprememba vpisa v zemljiško knjigo se izvrši na podlagi odločbe. Tako se izkaže, da z institutom odprave odločbe po nadzorstveni pravici ni nič narobe. Več kot očitno je, da je upravni organ tekom postopka zagrešil napako, ki jo je potrebno odpraviti. Dejstvo pa je tudi, da se toženka na vse mogoče načine temu upira. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo in odločbo UE Ljubljana z dne 17. 7. 2007 odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da ji toženka povrne stroške postopka z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so podani razlogi po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP za odpravo določbe UE Ljubljana št. 362-276/1993-135 z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici.

Po določbi 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Če se odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP).

Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 493/2012 z dne 7. 5. 2013, v kateri je sodišče navedlo, da je upravni organ s sporno odločbo z dne 17. 7. 2007 upravičencu vrnil v last parc. št. 1318/24, ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 1.195 m2, garažo 55 m2, gospodarsko poslopje 73 m2, poslovno stavbo 192 m2 in stanovanjsko stavbo 183 m2; da je z dopolnilno odločbo št. 362-276/1993-128 z dne 21. 2. 2005 bil upravičenki vrnjen del parc. št. 1318/5 - travnik v izmeri 1.106 m2, vpisan v zk. vl. št. 1078 k.o. ..., in sicer v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d. v višini 20.742,00 DEM, iz česar bi po presoji sodišča izhajalo, da je bilo o delu premoženja (o parc. št. 1318/5, ki je bila z odločbo GURS z dne 20. 12. 2002 ukinjena in je postala del parc. št. 1318/24), o katerem je upravni organ odločil s sporno odločbo z dne 17. 7. 2007, že pravnomočno (drugače) odločeno z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005, na kar opozarja tožnica tako v svoji zahtevi za odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstven pravici, kot tudi v obravnavani tožbi.

Toženka je v izpodbijani odločbi sicer sledila napotkom sodišča in tudi sama zaključila, da bi samo po sebi tudi po njenem mnenju lahko šlo za primer iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, ki bi zahteval odpravo sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici. Vendar pa je zahtevo tožnice za odpravo sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici zavrnila, saj je, kot je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ugotovila druge pravno pomembne razloge, ki so narekovali zavrnitev zahteve tožnice.

Sodišče pa se ne strinja z razlogi, ki jih je toženka navedla za zavrnitev zahteve tožnice za odpravo sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici v izpodbijani odločbi. Meni namreč, da toženka v izpodbijani odločbi ni navedla nobenega razloga, ki bi onemogočal vzpostavitev prejšnjega stanja glede navedene nepremičnine. V zvezi z razlogovanjem toženke, da je bila sporna odločba z dne 17. 7. 2007 že izvršena, saj iz zemljiškoknjižnega izpiska za parc. št. 1318/24 oziroma za parcele, ki so iz nje nastale, t.j. parc. št. 1318/29, 1318/30 in 1318/31, vse k.o. ..., izhaja, da je pri njih kot lastnik na podlagi sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 vpisan pok. upravičenec B.B. in da je „zapuščinski postopek najverjetneje v teku“, kar po mnenju toženke pomeni, da je bila sporna odločba z dne 17. 7. 2007 že konzumirana ter da morebitna njena odprava ne bi mogla hkrati odpraviti tudi nastalega pravnega položaja in vseh posledic, ki iz nje izvirajo, pa sodišče odgovarja, da (morebitno) uveden postopek dedovanja po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu B.B. ni okoliščina, ki bi predstavljala oviro za vzpostavitev prejšnjega stanja. Lastninska pravica na sporni nepremičnini namreč, glede na podatke izpodbijane odločbe, (še) ni prešla na tretjo osebo. Le takšen prenos lastninske pravice na tretjega, ki v denacionalizacijskem postopku ni sodeloval, bi po presoji sodišča predstavljal oviro za vzpostavitev prejšnjega staja in bi pomenil, da so bile pridobljene pravice izkoriščene. Takšno razlogovanje po presoji sodišča ni v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 314/2001 z dne 13. 2. 2002 in sklepu Vrhovnega sodišča I Up 688/2001 z dne 7. 4. 2005, na katera se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi. Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007, na katero se prav tako sklicuje toženka v predmetni zadevi, pa se nanaša na drugačno dejansko situacijo, kot je obravnavana (v navedeni zadevi Vrhovnega sodišča je namreč šlo za situacijo, ko je lastnik zemljišča postala tretja oseba, česar pa toženka v obravnavani zadevi ni ugotovila).

Glede navedbe toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da se je na tak pravni položaj upravičenec na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe po svojih pravnih naslednikih lahko zanesel, pa sodišče odgovarja, da je inštitut odprave odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, katerega namen je ravno odprava upravnih aktov iz razlogov, ki so v določbi 274. člena ZUP izrecno navedeni, zato gornji razlog, ki ga je v izpodbijani odločbi navedla toženka, ni pravno upošteven oziroma ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Razloga za zavrnitev zahteve tožnice po 274. členu ZUP pa glede na navedeno ne more predstavljati niti razlog toženke, da bi odprava odločbe nesorazmerno zavarovala pravice tožnice, ki ni izkoristila rednih pravnih sredstev. Pogoja predhodne izkoriščenosti rednih pravnih sredstev namreč ZUP v določbah o tem pravnem sredstvu ne določa. Tako po presoji sodišča v konkretni zadevi razlogi, ki jih je toženka navedla za zavrnitev zahteve tožnice za odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici na podlagi 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, niso pravno upoštevni oziroma relevantni. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral slediti stališčem sodišča v tej sodbi in o zadevi ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13). Sodišče je tožnici priznalo tudi 22 % DDV, saj je njen pooblaščenec zavezanec za DDV.