Jedro

Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.

Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

-v I. točki izreka znesek 521,77 EUR nadomesti z zneskom 283,46 EUR,

-v I. točki izreka doda nov odstavek, ki se glasi: "V presežku za zahtevanih 238,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2023 se tožbeni zahtevek zavrne." ,

-v II. točki izreka glasi: "Vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.".

II.V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 521,77 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (II. točka izreka).

2.Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odloči o zadevi, podrejeno pa, naj jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je nasprotoval plačilu odvoza komunalnih odpadkov, ker je tožnica samovoljno in v nasprotju z Odlokom o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Domžale (Uradni vestnik št. 2/13 - v nadaljevanju Odlok) po več kot 15 letih samovoljno spremenila način zbiranja odpadkov in zahtevala, da se posode za odpadke puščajo na 300 m oddaljenem zemljišču v zasebni lasti. Zemljišče je nesprejemljivo oddaljeno, puščanje posod za odpadke na sosedovem travniku pa ni urejeno.

Zmotno je stališče v sodbi, da za odločitev niso pomembni razlogi, zaradi katerih je tožnica določila novo zbirno mesto za prevzem odpadkov. Tožničin dopis z dne 22. 11. 2022, s katerim ga je tožnica obvestila o spremembi zbirnega mesta, ni upravni akt. Tega tožnica niti ni zatrjevala. Poleg tega iz Odloka ne izhaja, da bi moral toženec od tožnice zahtevati izdajo upravnega akta. Za primer, ko zbirnega mesta ni mogoče zagotoviti v oddaljenosti 1 m od ceste, primerne za dostop smetarskih vozil, je v Odloku določeno, da uporabnik in izvajalec sporazumno določita drugo zbirno mesto. Ni stvar toženca kot uporabnika, da skrbi za zakonito ravnanje tožnice kot izvajalca javne službe. Ravnanje tožnice, ki je v nasprotju s koncesijsko pogodbo in občinskimi predpisi, ne more imeti pravnih posledic. Zato ni mogoče pričakovati, da bo toženec začenjal upravne in sodne postopke v zvezi s tem. Nadzor nad zakonitostjo tožničinega ravnanja opravlja Občina Domžale. Na tožnici je zato dokazno breme, da je ravnala v skladu z Odlokom. Iz spisa izhaja, da ni niti poskusila iskati sporazuma s tožencem. Z določitvijo drugega zbirnega mesta je zato kršila Odlok.

Neustrezno je sklicevanje sodišča na odločitvi Upravnega sodišča I U 764/2012 z dne 20. 2. 2013 in II U 362/2026 z dne 21. 11. 2018. Odločitvi se ne nanašata na primerljiv položaj, ker ni toženec tisti, ki bi moral uveljavljati spremembo kraja zbiranja odpadkov. Na prej določenem kraju se je zbiranje vršilo 15 let.

Ker je tožnica, ne da bi predhodno izvedla postopek za določitev novega zbirnega mesta, neupravičeno prenehala s prevzemanjem odpadkov na toženčevem naslovu, ni opravila storitev, k čemur je zavezana kot izvajalka javne službe. Ugotovitev v sodbi, da je tožnica opravila vtoževane storitve, zato nima podlage v spisu.

Iz dejstva, da toženec ni navedel, da tožnica ni odvažala odpadkov z novo določenega odjemnega mesta, ni mogoče sklepati, da je tožnica odvažala njegove odpadke. Gre za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, ki so v spisu.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za izvedbo ogleda in zaslišanje toženca ter tožničinih delavcev A. A. in B. B.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da je prepozno navedel, da tožbeni zahtevek po vsebini ni razčlenjen. Toženec je v vlogi z dne 9. 4. 2024 le odgovoril na tožničine navedbe v dopolnitvi tožbe z dne 18. 3. 202, da je strošek razdeljen na strošek storitve in strošek infrastrukture, ki je podan tudi v primeru neizvedbe storitve. Sodišče bi zato te navedbe moralo upoštevati.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pravilno je stališče v sodbi, da sprememba zbirnega mesta predstavlja upravno stvar in da določitev novega zbirnega mesta za odločitev v zadevi ni pomembna. Poleg tega je bilo novo zbirno mesto določeno v skladu z Odlokom. Tožnica jih določi avtonomno in tako, da ji je kot izvajalcu javne službe čim lažje in čim bolj ekonomično, pri tem pa mora paziti tudi na varnost svojih delavcev in delovnega procesa. Šele če zbirnega mesta ne bi bilo mogoče zagotoviti, uporabnik in izvajalec javne službe sporazumno določita drugo zbirno mesto. Sporazumno iskanje rešitve pride v poštev le, če ga ni mogoče zagotoviti v oddaljenosti 1 m od ceste. Ker je izvajalec določil zbirno mesto v oddaljenosti 1 m od ceste, sporazuma ni bilo treba iskati.

Pritožba je delno utemeljena.

V sporu majhne vrednosti (gre za spore, v katerih vrednost spora ne presega 2.000 EUR), je sodbo dopustno izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP), medtem ko izpodbijanje dejanskega stanja in uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v pritožbenem postopku ni dovoljeno.

Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo storitev v zvezi z ravnanjem s komunalnimi odpadki v obdobju od novembra 2022 do oktobra 2023. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica izvajalka javne gospodarske službe ravnanja z odpadki za območje Občine Domžale, - da je toženec lastnik stavbe na območju Občine Domžale in ima tam prijavljeno stalno prebivališče, - da ga je tožnica dne 21. 11. 2022 obvestila o novem zbirnem mestu odvažanja odpadkov, - da toženec ni plačal delov računov, izstavljenih med novembrom 2022 in oktobrom 2023. V izpodbijani sodbi je še ugotovljeno, - da toženec ni utemeljil nasprotovanja obveznosti plačila stroškov za odvoz blaga iz greznic in malih komunalnih čistilnih naprav ter okoljski dajatvi za komunalne odpadne vode, in - da je mesečni znesek za te postavke v posameznih mesecih vtoževanega obdobja znašal 23,14 EUR, za mesec januar 2023 pa 28,92 EUR. V zvezi z utemeljenostjo tega dela zahtevka - sledeč ugotovitvam v sodbi sodišča prve stopnje gre za znesek 283,46 EUR - pritožba nima razlogov.

V pritožbenem postopku ostaja sporna obveznost plačila, ki se nanaša na zbiranje in obdelavo komunalnih odpadkov. Toženec je obveznosti nasprotoval s trditvami, da je tožnica 15 let prevzemala odpadke na platoju, ki ga je uredil ob javni poti, da je od novembra 2022 zahtevala, da posode z odpadki pušča na drugem mestu (zasebnem zemljišču, za katerega ni pridobljena služnost in na katerem odlagalno mesto ni urejeno), da je tožnica z enostransko določitvijo novega zbirnega mesta ravnala v nasprotju z Odlokom, ki zahteva sporazum, in da ni navedla prepričljivih razlogov, ki bi sploh dovoljevali spremembo zbirnega mesta v skladu z Odlokom. Tožnica je nasprotovala tem navedbam s trditvami, - da dovozna pot do toženčevega objekta ne izpolnjuje pogojev po Odloku, niti ni primerno utrjena in vzdrževana za smetarska vozila, - da sme po Odloku sama določiti novo zbirno mesto tako, da je zanjo čim lažje in čim bolj ekonomično ter varno za njene delavce, - da je sporazum z uporabnikom potreben šele, če zbirnega mesta ne more določiti v oddaljenosti enega metra od ceste, primerne za dostop smetarskih vozil (kot je odločeno v 3. odst. 12. čl. Odloka), - da se je stanje "stare" ceste v zadnjem času bistveno poslabšalo, in - da je komunalne odpadke prevzemala na novo določenem zbirnem mestu.

Zaključek o obstoju tožničine terjatve v izpodbijani sodbi temelji na presoji, - da tožničina določitev zbirnega mesta po svoji naravi predstavlja upravno zadevo, - da bi moral toženec od tožnice zahtevati izdajo upravnega akta, v primeru neodzivnosti pa vložiti tožbo zaradi molka, - da nestrinjanje z novo določenim zbirnim mestom še ne pomeni, da je bilo to določeno nezakonito, - da presoja morebitne nezakonitosti novo določenega zbirnega mesta ne more biti predmet presoje v pravdnem postopku, - da je za odločitev pomembno le, ali tožnica izvaja odvažanje odpadkov z zbirnega mesta, ki ga je določila, - da je to svojo obveznost izpolnila.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila svojo obveznost odvoza odpadkov, temelji na zmotnem razumevanju Odloka.

Med strankama ni sporno, da je tožnica, ki je izvajalka javne službe, dolžna zagotavljati odvoz komunalnih odpadkov, toženec pa je dolžan svoje komunalne odpadke prepuščati izvajalcu javne službe. Njuni obveznosti sta podrobneje urejeni z Uredbo o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (v nadaljevanju Uredba) in občinskim odlokom (1. odst. 5. čl. navedene Uredbe). Skladno z Uredbo je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Ti odpadki se prepuščajo v zabojniku ali vreči na za to določenem prevzemnem mestu in na način, določen v predpisu občine (9. čl. Uredbe). Odlok določa, (1) da so uporabniki dolžni na dan rednega odvoza (za nekatere vrste odpadkov pa vsaj enkrat mesečno) posode, namenjene praznjenju, postaviti na zbirno mesto, (2) da je zbirno mesto prostor, kamor uporabniki pred odvozom namestijo posodo, da jih izvajalec lažje in bolj ekonomično izprazni, (3) da so zbirna mesta približno 1 (en) meter oddaljena od ceste, primerne za dostop smetarskih vozil, (4) da "v kolikor tega ni mogoče zagotoviti, uporabniki in izvajalec javne službe sporazumno določijo drugo zbirno mesto", (5) da so uporabniki dolžni urediti zbirno mesto za nemoteno nalaganje gospodinjskih odpadkov, (6) da mora najmanjša širina dostopne poti za vozilo za prevoz odpadkov do zbirnega mesta biti 3 m, (7) da je izvajalec javne službe dolžan posode za odpadke po izpraznitvi vrniti na zbirno mesto (12. čl. Odloka).

Stališče sodišča prve stopnje, da je določitev zbirnega mesta upravni akt, predpostavlja, da ima tožnica javno pooblastilo za ureditev tega vprašanja. Sledeč 121. čl. Ustave lahko pravne osebe dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi. Iz zgoraj navedenih predpisov taka podlaga ne izhaja. Način določitve zbirnega mesta je - v skladu s. 4. odst. 233. čl. ZVO-2 in z Uredbo - določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.

Zaradi zmotnega stališča, da je določitev (novega) zbirnega mesta upravni akt, se sodišče ni izreklo o tem, kako Odlok ureja spremembo zbirnega mesta. Ker gre za uporabo prava, sme pritožbeno sodišče sàmo odpraviti to pomanjkljivost. Razumevanja, ki ga ponuja tožnica, ne podpirata ne jezikovna ne sistemska razlaga. Iz zgoraj navedenih pravil Odloka, v katerih so opredeljene zahteve za določitev zbirnega mesta (1 m od ceste, dostopne z vozilom za prevoz odpadkov, ki mora biti široka najmanj 3 m) izhaja, da je določitev in ureditev zbirnega mesta v domeni uporabnika. Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe. Četudi je tožnica želela spremeniti zbirno mesto zaradi sprememb v prevoznosti ceste, v bližini katere je bilo zbirno mesto za toženčeve odpadke, je bila taka sprememba pogojena s sporazumom s tožencem. Tožničin nasprotni argument, da se ne more dogovarjati z vsakim od mnogih uporabnikov, ne prepriča. Tožnica kot izvajalka javne službe je dolžna opravljati javno službo v skladu s predpisi. Za zakonito in pravilno izvrševanje javne službe je odgovorna občina (4. odst. 233. čl. ZVO-2). Če je tožnica menila, da je ureditev v Odloku neracionalna (ali celo, da ne ureja vseh položajev, npr. kako naj ravna, ko sporazuma z uporabnikom ni mogoče doseči), je to stvar njenega razmerja z Občino Domžale, za katero izvaja javno službo.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica enostransko določila novo zbirno mesto in da v obdobju, na katerega se nanaša tožba, ni zagotovila odvoza odpadkov z zbirnega mesta, ki je bilo določeno pred spremembo. Ker ni izpolnila svoje obveznosti v zvezi z odvozom odpadkov, zahtevek za plačilo te storitve v skupni višini 238,31 EUR (gre za razliko med vtoževanim in pritožbeno nespornim delom) ni utemeljen.

Delna neutemeljenost zahtevka ima za posledico spremembo odločitve o stroških. Glede na to, da je tožnica uspela s približno polovico zahtevka in da so ji sicer nastali nekoliko višji stroški, a so ti povezani s prihodom na narok, ki je bil izveden zaradi obravnavanja spornega dela terjatve, ki se je pokazala kot neutemeljena, je ustrezno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 154. čl. ZPP).

Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožnici, zniža na 283,46 EUR, da se v ostalem delu (za zahtevanih 238,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 20239 tožbeni zahtevek zavrne in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (358. čl. in 353. čl. ZPP).

Glede na to, da je toženčev pritožbeni uspeh približno polovičen in da so strankama nastali primerljivi (potrebni) stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP).

-------------------------------

1Zakonska podlaga je podana v 233. čl. Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-2).

2Določba se glasi: Občina predpiše ureditev občinskih javnih služb iz prvega odstavka tega člena ter zagotovi njihovo izvajanje v skladu z določbami tega zakona, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe.