Jedro

Popolna ukinitev stikov je skrajni ukrep, za katerega se sodišče odloči, ko koristi otroka ni mogoče zavarovati na noben drug način.

Sodišče lahko odloči o namestitvi otroka v zavod, če ga na podlagi določila 174. člena DZ staršem odvzame, ali z njunim soglasjem.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper 2. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper 7. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba v izpodbijani 7. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi tožene stranke in kolizijske skrbnice zoper 1., 3., 4., 5., 6. in 8. točko izreka se ugodi in se sodba v tem delu razveljavi in v razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Pritožba tožene stranke zoper sklep o odmeri nagrade sodnemu izvedencu se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

V. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

<em>Odločitev sodišča prve stopnje</em>

1. V izpodbijani sodbi je sodišče odločilo, da hčerko pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo materi (1) in da se stiki med A. A. in očetom ne izvajajo (3). V 4. točki izreka je določilo preživnino v višini 270,00 EUR, ki jo je dolžan plačevati dekličin oče na račun matere. V 6. točki je sodišče zavrnilo nasprotno tožbo z dne 13. 1. 2005, naj se hčerka dodeli v varstvo in vzgojo očetu, da stiki z materjo potekajo po navodilih sodnega izvedenca ustrezne medicinske stroke in naj se materi naloži plačilo preživnine v višini 220,00 EUR. V 7. točki je zavrglo predlog očeta za izdajo začasne odredbe z dne 3. 8. 2021, da se hčerka takoj odvzame materi in se jo namesti v Zavod za gluhe in naglušne v ... Sodišče je med postopkom omejilo pravice matere v zvezi z uveljavljanjem dekličinih koristi v pravdnem postopku, s postavitvijo kolizijske skrbnice in ji v 2. točki izpodbijane sodbe, po uradni dolžnosti, izreklo ukrep za varstvo koristi otroka, trajnejšega značaja, tako da ji je za čas enega leta prepovedalo voditi hčerko h klinični psihologinji B. B. in razvojni pediatrinji dr. E. E. V 8. točki izreka je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V izpodbijanem sklepu je odmerilo stroške za delo sodnega izvedenca.

<em>Povzetek pritožbenih navedb</em>

2.Oče izpodbija sodbo (razen v 2. točki izreka) iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje pred drugega sodnika, z navodilom, naj sodišče prve stopnje izreče ukrep za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja, s katerim bo A. A. med tednom, oziroma v času šolanja namestilo v zavodsko oskrbo stran od matere, kjer bo s pomočjo ustreznih strokovnjakov prišlo do postopnega vzpostavljanja stikov med A. A. in njenim očetom. V obrazložitvi se oče zavzema za odvzem deklice iz toksičnega okolja, ki ga ustvarja njena mati, katere vedenje postaja vsak dan bolj agresivno in nekontrolirano tako, da se zastavlja vprašanje, ali se je njeno zdravstveno stanje od zadnje obravnave pri sodnem izvedencu v letu 2016 in 2017 poslabšalo. Četudi je sodišče materi prepovedalo, da hčerko vodi k B. B. in dr. E. E., sedaj po materinem izboru njuno delo nadaljuje C. C. Izpostavlja, da je tožnica šolski primer Munchausnovega sindroma po substitutu, kar je potrdila tudi sodna izvedenka dr. D. D., a se sodišče v obrazložitvi sodbe do tako pomembne ugotovitve v zvezi z odločitvijo komu dodeliti otroka v varstvo in vzgojo, ni opredelilo. Tudi na Centru X. so opozorili na agresivno in nekontrolirano vedenje matere, zato je zaključek sodišča, da ima mati ustrezne starševske kapacitete, ne da bi ponovno preverilo njeno zdravstveno stanje nelogičen. Sodišču očita, da ni namenilo nikakršne pozornosti okoliščini, da A. A. zaradi zdravniških opravičil, ki jih izdaja dr. E. E., šole praktično ne obiskuje in je doslej zaključila le štiri razrede OŠ. Kljub temu, da je sodišče zaznalo, da mati ne izbira sredstev, kako preprečiti stike med deklico in očetom in je v ta namen že dvakrat neutemeljeno sprožila kazenski postopek zaradi spolne zlorabe deklice, je deklico dodelilo v varstvo in vzgojo materi, stike med očetom in hčerko pa ukinilo. Odločitev o ukinitvi stikov je v nasprotju z ugotovitvami sodnih izvedencev, da bi bili ti v dekličino korist. Sodna izvedenka je potrdila, da je mati deklici vsadila spominsko iluzijo o slabem očetu, ki naj bi jo zlorabljal, vse ob sodelovanju razvojne pediatrinje in psihologinje po njenem izboru. Tudi dejansko stanje v zvezi z višino preživnine je ugotovljeno napačno, ker so vse zdravstvene storitve otrokom zagotovljene znotraj zdravstvenega sistema, brezplačno. Sodišče je neutemeljeno zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 3. 8. 2021. A. A. je med tednom nujno namestiti v zavod in jo vsaj v tem času izvzeti izpod materinega vpliva, kar sta potrdila tudi izvedenca dr. D. D. in dr. F. F. Da bi mati z namestitvijo soglašala in pri tem celo sodelovala, je po mnenju očeta iluzorno pričakovati. Zavzema se, da se A. A. odvzame materi, kar bi sicer povzročilo določeno travmo, a opozarja na mnenje sodnih izvedencev, da bo trpljenje dolgotrajnejše, če se v zdajšnjem ravnanju in razmerah, v katerih dekle odrašča, nič ne spremeni.

3. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev v sklepu o odmeri stroškov izvedenca z obrazložitvijo, da je sodni izvedenec pred izdajo sklepa umrl, zato mu ga ne bo mogoče vročiti in nakazati sredstev na njegov račun.

4. Odločitev sodišča v 1., 3. in 6. ter smiselno v 5. točki izreka s pritožbo izpodbija tudi kolizijska skrbnica iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je sodišče sicer ugotovilo, da imata oba starša pomanjkljivosti za izvajanje starševske skrbi, a je odgovornost matere večja, ker ni sposobna dati prednosti interesom deklice po vzpostavitvi stikov z očetom in sovrstniki. Vse to ne daje podlage za zaključek, da je odločitev, da se deklica zaupa v varstvo in vzgojo materi v dekličino največjo korist. Kljub temu, da sodišče očetu ni odreklo starševskih kompetenc, pa je vendarle tožbeni zahtevek, da se mu zaupa hčerka v varstvo in vzgojo, zavrnilo tako rekoč brez obrazložitve. Povsem v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem je odločitev sodišča, da se stiki med deklico in njenim očetom ukinejo. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Tožeča stranka (mati) izpodbija sodbo v 2. točki izreka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da prepoved odpravi. V obrazložitvi navaja, da v zvezi z uvedbo postopka zaradi omejitve starševske skrbi mati ni bila deležna poštenega sojenja, ker do vročitve sodbe ni vedela, da je bil zoper njo uveden kakršenkoli postopek. Prekršeno je bilo razpravno načelo in s tem v zvezi izdana sodba presenečenja. Odločitev ni uprta na izvedene dokaze, ampak na občutke sodišča, ker nobeden od izvedenih dokazov ni potrdil, da je ravnanje katerekoli od navedenih strokovnjakov za hčerko škodljivo. Pritožnica ponovi predlog za izločitev kolizijske skrbnice.

6. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala zavrnitev. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke in kolizijske skrbnice odgovorila ter predlagala zavrnitev.

<em>Presoja utemeljenosti pritožbenih navedb</em>

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba toženca zoper sklep o stroških in 7. točko izreka sodbe ni utemeljena. Pritožbi toženca in kolizijske skrbnice sta utemeljeni v obsegu kot sledi iz III. točke te odločbe.

8. Partnerska skupnost med staršema je po rojstvu hčerke ... 2009 razpadla in A. A. se je zaradi odsotnosti stikov z očetom od njega odtujila. Postopek je močno zaznamovan z odnosom med staršema, ki drug drugemu ne priznavata ustreznih starševskih kapacitet. Mati ni sposobna dati prednosti interesom hčerke po vzpostavitvi stikov z očetom in sovrstniki in je s svojim ravnanjem med postopkom vsak dan bolj intenzivno ovirala socializacijo hčerke. Oče izraža močno željo po razvoju stikov s hčerko, a po zaključku obravnave na prvi stopnji ni povsem jasno, ali dejansko želi in tudi zmore nase prevzeti vse dolžnosti in obveznosti, ki izhajajo iz skrbi starša za otroka s težavami v razvoju.

9. Danes 15 letna A. A. na očeta ni navezana. Poleg matere jo v procesu socializacije z očetom in sovrstniki ovirajo nevrofiziološka disfunkcija, ki je posledica nepravilnega delovanja osrednjega živčnega sistema, telesne zdravstvene motnje zaradi katere je bila že v prvih letih življenja izpostavljena številnim agresivnim zdravstvenim posegom in avtistične značilnosti kognitivnih funkcij ter posledično slabše sposobnosti za vzpostavljanje polnega in obojestranskega odnosa z osebami v družini in izven nje. Vse dekličine težave, ki so objektivno pogojene na prirojenih disfunkcionalnih dejavnikih, potencira izredno konflikten odnos med staršema, zaradi katerega je bila deklica izpostavljena številnim pregledom pri sodnih izvedencih in terapijam, za katere obstaja dvom, da so bile v korist deklice na njeni poti v samostojno življenje, ali predvsem sredstvo matere, da sodišče prepriča v škodljivost stikov med A. A. in njenim očetom.

<em>O zaupanju A. A. v vzgojo in varstvo (1. in 6. točka izpodbijane sodbe)</em>

10. Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zaradi dolgotrajnega, sedem let trajajočega postopka, kljub temu, da so določene okoliščine ostale neraziskane, zadeva zrela za odločitev, ne strinja. Številni izvedeni dokazi, ki jih sodišče povzema v obrazložitvi sodbe, dokazujejo, da je mati do svoje hčerke prekomerno zaščitniška in preokupirana s predstavo, da jo je oče spolno zlorabil. Materini čustveni odzivi neugodno vplivajo na deklico, ji zbujajo občutke ogroženosti, nezaupanja in strah pred medsebojno bližino. Mati neutemeljeno preprečuje stike med A. A. in njenim očetom, čeprav bi bili po mnenju sodnih izvedencev v njeno korist.

11. Materina preokupiranost z zlorabo hčerke po mnenju izvedenke dr. D. D. že prevzema značilnosti prevalentne ideje in lahko resno ogrozi prognozo A. A. razvoja. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da se ugotovitve izvedenke nanašajo na stanje v decembru 2016 in pritrjuje pritožbenim navedbam očeta, da se je ogrožujoče ravnanje matere do izdaje sodbe v letu 2023 v odnosu do hčerke stopnjevalo. Mati je deklico kljub slabim prilagoditvenim sposobnostim večkrat prepisala na drugo šolo in s pomočjo zdravniških potrdil, ki jih je izdajala razvojna pediatrinja dr. E. E., dosegla, da deklica šole praktično ni obiskovala.

12. Izvedenec dr. F. F. je izpostavil nevarnost, ki ima lahko za deklico pomembne dolgoročne posledice: ideja matere, da je oče ogrožujoča figura in da je njegova prisotnost nevarna, zato bo deklica ob ugotovljenih intelektualnih primanjkljajih in motnjah, ki sodijo v avtistični spekter, pomembno in dolgoročno zaznamovana, saj lahko začne doživljati zunanjo okolico kot nevarno in ogrožajočo. Četudi mati verjame, da ravna v korist deklice, ne zmore uvida v mnenje strokovnjakov, ki niso v skladu z njenimi željami in predstavami. Zato skrbno izbira samo tiste, ki podpirajo njeno stališče, da pretežni del težav, ki jih ima A. A., izvira iz spolne zlorabe, deklice za katero je odgovoren oče.

13. Po presoji pritožbenega sodišča, pritožba očeta in kolizijske skrbnice utemeljeno izpostavljata, da pogoji za zaupanje deklice v varstvo in vzgojo materi, ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji, niso bili izpolnjeni, saj s svojim ravnanjem ovira njen skladen osebnosti razvoj in ji omejuje možnosti za samostojno življenje. V sedemletnem obdobju, kolikor je trajal postopek do zaključka obravnave na prvi stopnji, pozitivnih sprememb pri osebnosti matere ni zaznati, zato bo v ponovljenem postopku potrebno poseči po bolj intenzivni omejitvi starševske skrbi materi na področjih, kjer sprejema izrazito slabe odločitve, ki A. A. niso v korist.

14.Osebnostna ocena očeta je bila ugodnejša, kar bi lahko podprlo odločitev, da bi bilo zaupanje A. A. v varstvo in vzgojo očetu v njeno korist, a le pod pogojem, da ima oče voljo in ustrezne kapacitete, da poskrbi za A. A. razvojne potrebe in sprejme nase večji del bremena starševske skrbi in odgovornosti, ob kumulativnem pogoju, da je predvidljiva škoda, ki bi jo utrpela A. A. zaradi separacije od matere, manjša, kot jo bo trpela zaradi materinega ravnanja v bodoče, in se ohrani status quo.

15.Takšne ocene sodišče doslej ni naredilo in tudi ni izvajalo dokazov, na podlagi katerih bi lahko sprejelo oceno, kakšne posledice bo utrpela A. A. ob separaciji od matere, zaradi specifičnih razvojnih potreb, slabih prilagoditvenih sposobnostih in močne navezanosti na mamo in kakšne bodo posledice za A. A., če se nič ne spremeni in vse ostane tako, kot je. Navedene okoliščine dajejo podlago za izvedbo dokaza z izvedencem, ki bo na podlagi analize osebnosti deklice, po analizi osebnosti vsakega od staršev, in njunih dosedanjih in predvidljivih ravnanj, naredil prognozo posledic, ki jih bo utrpela A. A. ob separaciji od matere, glede na objektivno omejene sposobnosti prilagajanja. Upoštevati bo potrebno, da čustvene povezanosti med otrokom in očetom ni in ugotoviti, ali je oče sposoben slediti potrebam deklice, ali pa bo potrebno poiskati tretjo osebo, ki bo sposobna slediti potrebam in posebnostim deklice.

O stikih z nerezidenčnim staršem in plačilu preživnine

Glede na obrazloženo je preuranjena odločitev sodišča, da se stiki med deklico in njenim očetom ukinejo. Popolna ukinitev stikov je skrajni ukrep, za katerega se sodišče odloči, ko koristi otroka ni mogoče zavarovati na noben drug način. Da sodišče ni izčrpalo vseh možnosti za ureditev stikov med A. A. in nerezidenčnim staršem sledi že iz navedenega zgoraj. Pritožbi toženca in kolizijske skrbnice se pokažeta kot utemeljeni, zato jim je potrebno ugoditi, odločitev v izpodbijani 3. točki izreka sodbe razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, z napotkom, ki ga že vsebuje obrazložitev. Ker je sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, komu se A. A. zaupa v varstvo in vzgojo, je posledično potrebno ugoditi tudi očetovi pritožbi zoper odločitev o preživnini v 4. točki izpodbijane sodbe. Izpodbijana odločitev se razveljavi in se vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

17.Sodišče lahko odloči o namestitvi otroka v zavod, če ga na podlagi določila 174. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) staršem odvzame, ali z njunim soglasjem. Ne prvi, ne drugi pogoj v konkretnem primeru nista izpolnjena, zato podlage za izdajo začasne odredbe za namestitev A. A. v zavod ni. Odločitev sodišča se tako pokaže kot pravilna, pritožba toženca pa neutemeljena, zato jo je potrebno zavrniti in odločitev v izpodbijani 7. točki izreka sodbe potrditi.

O omejitvi starševske skrbi

18.Sodišče je v 2. točki izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti odločilo, da materi omeji izvajanje nekaterih upravičenj, ki izhajajo iz starševske skrbi (prvi in drugi odstavek 171. člena DZ), tako, da je za čas enga leta prepovedalo voditi A. A. na obravnavo k razvojni pediatrinji dr. E. E. in psihologinji B. B. Za takšno odločitev je imelo podlago v mnenjih sodnih izvedencev. Iz navedb pripravljalnih vlog očeta, ki so bile podlaga za številne dopolnitve izvedenskih mnenj, je bilo vsem strankam postopka jasno, da sodišče z zaslišanjem sodnih izvedencev in soočenjem s strokovnjakinjama preizkuša navedbe očeta, da obiskovanje terapij pri omenjenih strokovnjakinjah ni v hčerkino korist. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ob izreku ukrepa po uradni dolžnosti, ni bila zagrešena. V sedem let trajajočem postopku sta tako psihologinja kot razvojna pediatrinja aktivno sodelovali v postopku tako, da sta na sodišče pošiljali vloge in bile v postopku tudi zaslišane. Čeprav so številni zelo ugledni sodni izvedenci, ki so bili postavljeni v kazenskem postopku in v konkretnem - dr. F. F. in dr. D. D., izključili možnost, da bi bila deklica spolno zlorabljena, je bila A. A. tudi zaradi delovanja omenjenih strokovnjakinj izpostavljena številnim pregledom pri sodnih izvedencih in terapijam, za katere sta oba postavljena izvedenca izrazila dvom, da so v korist deklice na njeni poti v samostojno življenje, ampak predvsem podpora materi, da do pozitivnih sprememb v njenem ravnanju ne pride. Mati je imela možnost izraziti pomisleke v zvezi z ugotovitvami izvedencev. Pritožba tožeče stranke zoper 2. točko izreka se tako pokaže kot neutemeljena, zato jo je potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

19.Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo predvsem zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da deklico zaupa v varstvo in vzgojo materi kljub temu, da so izvedeni dokazi dokazovali, da sprejema odločitve, ki deklico ovirajo pri razvoju njene osebnosti in samostojnosti in se zaradi razlogov ekonomičnosti (trajanje postopka sedem let) odločilo, da postopek zaključi tako, da ohrani status qou - da dekle ostane v varstvu in vzgoji pri materi in z očetom nima stikov.

20.Iskanje rešitev na podlagi katerih bi A. A. imela boljše možnosti za razvoj svoje osebnosti, samostojnosti in za ureditev stikov z očetom in sovrstniki, je odložilo za prihodnost v nekem drugem postopku, da bi se izognilo obsežnemu ugotavljanju dejanskega stanja z analizo negativnih posledic separacijske krize dekleta, zaradi ločitve od matere in analize negativnih posledic, če se ohrani status quo. Šele, ko bo narejena celovita analiza negativnih posledic separacijske krize ali ohranitve statusa quo, bo mogoče preveriti, ali je odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna.

21.Če bo dokazni postopek pokazal, da bodo negativne posledice separacijske krize od matere manjše od tistih, ki bodo nastale zaradi ohranjanja statusa quo, bo moralo sodišče s pomočjo strokovnjakov predvideti način separacije od matere. Glede na izkušnje o dosedanjem poteku postopka, mati v procesu separacije ne bo sodelovala s strokovnjaki, ki ne bodo pritrjevali njenim stališčem. Zato bo ob sodelovanju izvedenca potrebno ugotoviti, katera upravičenja bo materi še potrebo omejiti, da se bo separacija lahko izvedla učinkovito, dekle pa utrpelo kar najmanj negativnih posledic. Končno bo po dopolnjenem dokaznem postopku potrebno sprejeti odločitev, ali bo pretežni del pravic in obveznosti, ki izhajajo iz starševske skrbi, prevzel oče ali tretja oseba.

22.O vseh zgoraj naštetih relevantnih okoliščinah za odločitev v tej zadevi sodišče ni sprejelo nikakršnega zaključka, niti s tem v zvezi ni izvajalo dokazov, zato zadevo pritožbeno sodišče vrača v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje, ker bodo sicer stranke prikrajšane pri uresničitvi pravice do pritožbe, ker bi pritožbeno sodišče prvič presojalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ki v dejanskem in pravnem pogledu še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

O stroških postopka

23.Ker je sodišče v pretežni meri razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, je potrebno posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka v 8. točki izreka, o katerih bo tako kot o stroških pritožbenega postopka odločeno v končni odločbi (165. člen ZPP).

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 171, 171/1, 171/2, 174

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.