Jedro

Pravno ni pomembno, ali so (iste) stranke v postopku tožniki ali toženci, temveč je bistveno, da o istem zahtevku med istimi strankami ne moreta hkrati potekati dve pravdi.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 03. 05. 2011 se zavrne in ta sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 05. 2011 pa se delno ugodi in ta sklep spremeni tako, da je tožnik prvi toženki dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 570,84 EUR (in ne 948,24 EUR) v 15 dneh s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi) v primeru zamude, v ostalem pa pritožba zavrne.

III. Predlog tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 03. 05. 2011 tožbo tožnika zavrglo na podlagi 3. odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na podlagi ugotovitve, da v obravnavani zadevi že teče pravda med istimi strankami in o istem tožbenem zahtevku (pod opr. št. I P 349/2010 Okrožnega sodišča v Kranju).

2. S sklepom z dne 10. 05. 2011 je nato sodišče tožniku naložilo, da prvi toženki povrne pravdne stroške v znesku 948,24 EUR v 15 dneh s pripadki v primeru zamude.

3. Zoper oba sklepa se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče oba izpodbijana sklepa odpravi.

4. V pritožbi zoper sklep z dne 03. 05. 2011 meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ker gre za tožbo, ki jo tožnik vlaga kot dedič po napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča, česar sodišče sploh ni ugotovilo. Zato ni podlage za uporabo določb ZPP na način, kot jih uporablja za utemeljitev izpodbijanega sklepa sodišče. Tožnik je po vložitvi tožbe predlagal združitev zadev (kar bi bilo edino logično in pravilno), o tem predlogu pa sodišče sploh ni odločalo. Ker se obe pravdi navezujeta na isto zapuščinsko zadevo in sta vloženi tožbi na podlagi istega napotitvenega sklepa, bi sodišče moralo obe pravdni zadevi združiti. Gre namreč za to, da pred istim sodiščem tečeta dve pravdi med istimi osebami. Ni pa podana situacija po 4. odst. 189. člena ZPP, saj v navedenih pravdah ne teče pravda med istimi strankami o istem zahtevku. Implementacija načela ekonomičnosti postopka pride v poštev na drug način, ne pa z zavrženjem tožbe. S tem se tožniku odreka pravno varstvo, saj nima možnosti v pravdi nastopati na aktivni strani skladno z napotitvenim sklepom. Tožnik je zaradi pozneje vložene tožbe postavljen v slabši položaj in ne more aktivno sodelovati v pravdi, za uspeh katere je zainteresiran. Nastopa lahko le kot toženec.

5. V pritožbi zoper sklep z dne 10. 05. 2011 pa navaja, da je sodišče stroške odmerilo v nasprotju z Odvetniško tarifo, saj je v konkretni zadevi potrebno uporabiti tar. št. 3101, in ne tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Mandat je namreč prenehal preden se je pooblaščenec udeležil naroka, torej se nagrada odmeri s količnikom 0,8, in ne 1,3. Izpodbijani sklep je tudi preuranjen, saj se je tožnik na zavrženje postopka pritožil, zato ni jasno, čemu takšna naglica pri odmeri stroškov. Sodišče bi moralo počakati do pravnomočnosti sklepa o zavrženju tožbe in šele potem odmerjati stroške. Če namreč sklep o zavrženju tožbe ne bo obveljal, ni podlage za odmero stroškov toženki na način, kot je to z izpodbijanim sklepom storilo sodišče. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 03. 05. 2011

7. Po 3. odst. 189. člena ZPP se, dokler pravda teče, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Ker tudi za pritožnika ni sporno, da sta v času odločanja sodišča prve stopnje pred istim sodiščem tekli dve pravdi med istimi osebami, je izpodbijani sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pri čemer pravno ni pomembno, ali so (iste) stranke v postopku tožniki ali toženci, temveč je bistveno, da o istem zahtevku med istimi strankami ne moreta hkrati potekati dve pravdi. Obstoj pravde o (istem) zahtevku med (istimi) strankami (1) je namreč negativna procesna predpostavka za odločanje sodišča, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do različnih sodnih odločb med istimi strankami o istem zahtevku, kar je nedopustno. Na navedeno možnost (in ne obveznost) združitve pravdnih zadev, prav v ničemer ne vpliva (2). Odločilne dejanske okoliščine je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče, ki pri odločanju ni ugotovilo kakšne uradoma upoštevne ali zatrjevane (navrženo) bistvene kršitve postopkovnih določb, je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

K pritožbi zoper sklep z dne 10. 05. 2011

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep, s katerim je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvi toženki, glede podlage sicer pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ga pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek o preuranjenosti stroškovne odločitve glede na določbo prvega odstavka 163. člena ZPP. Pravnomočnost sklepa, ki povzroči konec postopka (7. odst. 163. člena ZPP), namreč ni predpostavka za odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da odmera stroškov toženki ni bila opravljena v skladu z Odvetniško tarifo ZOdvT. Po tar. št. 3100 tarife, po kateri je sodišče odmerilo nagrado za postopek, znaša nagrada za postopek 1,3, a je, kot utemeljeno opozarja pritožnik, v konkretni zadevi potrebno uporabiti tar. št. 3101 tarife, in ne tar. št. 3100. Mandat odvetniku je namreč v obravnavanem primeru prenehal preden se je pooblaščenec udeležil naroka, torej se nagrada odmeri s količnikom 0,8, in ne 1,3. To pa pomeni, da je tožnik prvi toženki dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 471,20 EUR nagrade za postopek, 4,50 EUR materialnih stroškov ter 95,14 EUR za 20% DDV, kar skupno znaša 570,84 EUR (in ne 948,24 EUR), in sicer v 15 dneh s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi) v primeru zamude.

10. Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi 2. in 3. točke 365. člena ZPP pritožbi zoper stroškovno odločitev delno ugoditi in izpodbijan sklep spremeniti tako, da je tožnik prvi toženki dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 570,84 EUR (in ne 948,24 EUR) s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi) v primeru zamude, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

11. Predlog tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo upoštevajoč, da je pritožnik skupno uspel le s pritožbo zoper stroškovno odločitev, in še to le z delom te pritožbe (drugi in tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Pa naj bodo stranke tožniki ali toženci, to ni pomembno.

(2) Glede predlagane združitve zadev – ta ni obvezna, temveč je zgolj fakultativna – (ne)odločitev o predlogu je povsem nepomembna, še posebej v konkretnem primeru (zavrženja tožbe) – predlog je evidentno neutemeljen.