Jedro

Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je podjetnica prevzela bistven del tožničinega dela (oblikovanje letakov, plakatov, oglasov, katalogov, spletne strani). Vendar pa za vprašanje prenehanja potrebe po tožničinem delu ni pomembna le enaka vsebina dela, ampak zlasti obseg dela. Zgolj 5 dni na mesec (po 8 ur na dan) oziroma 40 ur mesečno grafičnega oblikovanja, kot ga je sodišče ugotovilo v primeru zunanje izvajalke, ne bi zadostovalo za nadaljevane tožničine zaposlitve pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za polni delovni čas.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se glasi: ''I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Pogodba o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015 se razveže z dnem 30. 4. 2021. 2. Toženka je dolžna tožnici za obdobje od 27. 4. 2020 do 30. 4. 2021 v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015 in sklepom z dne 3. 1. 2018 priznati vse pravice in obveznosti, neprekinjeno delovno dobo ter jo vpisati v matično evidenco ZPIZ, v 8 dneh.

3. Toženka je dolžna tožnici obračunati nadomestila plač za obdobje od 27. 4. 2020 do 30. 4. 2021 v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015 in aneksom o horizontalnem napredovanju z dne 3. 1. 2018 v višini 2.225,10 EUR bruto, ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, zmanjšane za neto zneske prejetega denarnega nadomestila pri ZRSZ.

4. Toženka je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 8.900,40 EUR, ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka 8 dni do plačila.''

III. Tožnica krije sama svoje stroške postopka.''

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo: 1. Pogodba o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015 se razveže z dnem 30. 4. 2021; 2. Toženka je dolžna tožnici za obdobje od 27. 4. 2020 do 30. 4. 2021 v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015 in sklepom z dne 3. 1. 2018 priznati vse pravice in obveznosti, neprekinjeno delovno dobo ter jo vpisati v matično evidenco ZPIZ; 3. Toženka je dolžna tožnici obračunati nadomestila plač za obdobje od 27. 4. 2020 do vključno 30. 4. 2021 v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015 in aneksom o horizontalnem napredovanju z dne 3. 1. 2018 v višini 2.225,10 EUR bruto, ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, zmanjšane za neto zneske prejetega denarnega nadomestila pri ZRSZ; 4. Toženka je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 8.900,40 EUR, ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka 8 dni do plačila. Kar je zahtevala tožnica iz tega naslova več, je zavrnilo. V II. točki izreka je tožbo zavrglo glede ugotovitve nezakonitosti in razveljavitve odpovedi z dne 18. 3. 2020. V III. točki izreka je odločilo, da mora toženka tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.821,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka 8 dni do plačila, v IV. točki izreka pa, da toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka (III. in IV točka izreka). Ne strinja se, da ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče je tudi napačno ocenilo, da je odpoved nezakonita, ker je bila podana v zvezi s prekratkim obdobjem. Delodajalec lahko odpoved poda celo, ko slabih ekonomskih rezultatov še ni, v primeru negativne prognoze (VIII Ips 194/2014). Sploh pa so bili slabi ekonomski rezultati dokazani. Ni šlo le za prognoze, dokazano je bilo tudi dejansko poslabšanje. Pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana le tožnici, ampak tudi drugim delavcem, saj je bila potrebna širša racionalizacija stroškov. Sodišče ni ustrezno upoštevalo, da je izvedenka od 1. 3. do 18. 3. 2020 ugotovila za kar 26,69 % manj naročil v primerjavi z enakim obdobjem v 2019, oprlo se je na ugotovitev o zmanjšanju naročil za 9,8 %. Plan poslovanja je bil v obdobju januar - april 2020 dosežen le v 59,53 %. Sodišče je ugotovitve izvedenke finančne stroke upoštevalo selektivno. Pri tem se je tudi nedopustno spuščalo v oceno smiselnosti reorganizacije. Poudarilo je, da upad prometa ni bil drastičen ter da se naročila niso zmanjšala za 25 %, pri čemer je izpostavilo le del obdobja v 2020. Toženka se je v odpovedi tudi ustrezno sklicevala na potrebo po znižanju stroškov dela. Ti po ugotovitvah izvedenke pomenijo 10,39 % toženkinih odhodkov. Za tožnico so znašali cca. 2.745,50 EUR mesečno, za samostojno podjetnico pa 1.416,02 EUR. Stroške za grafično oblikovanje je torej toženka znižala za cca. 50 %. Sodelovanje s to zunanjo izvajalko ne pomeni, da potreba po tožničinem delu ni prenehala. Tudi je delo dopustno razporediti med druge delavce ali zunanje izvajalce. Sploh pa toženka odpovedi ni podala iz organizacijskega, ampak iz ekonomskega razloga, ki ga je tudi dokazala.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je, razen v manjšem delu, utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi je ugotovilo vsa relevantna dejstva spora, vendar pa jih zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč napačno ni štelo kot odločilna za presojo zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga, pri čemer je posebej pomembna uporaba prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, po kateri se presoja, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V tej določbi je poslovni razlog opredeljen kot ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlog na strani delodajalca. Toženka se je sklicevala na ekonomski razlog in v odpovedi takšen dejanski odpovedni razlog tudi obrazložila (drugi odstavek 87. člena ZDR-1.).

7. Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot grafična oblikovalka. V sporu je bilo ugotovljeno toženkino sodelovanje s samostojno podjetnico na področju grafičnega oblikovanja, kar pa še ne pomeni, da je bila odpoved podana iz organizacijskega razloga, saj se toženka na okoliščine v zvezi s tem (kako da je razporedila tožničine naloge) v odpovedi ni sklicevala.

8. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da se je tekom postopka izkazalo, da je dejanski razlog odpovedi organizacijski, pri čemer je toženki očitalo, da ga ni obrazložila v odpovedi, zaradi česar da ga ni dopustno uveljavljati šele v sodnem sporu. Pri tem se je sklicevalo na sklep VIII Ips 68/2017. Drži sicer, da odpovedni razlog ne more biti predmet sodne presoje, če ni bil prej predmet odpovedi. Vendar pa je bil navedeni sklep razveljavitveni, in sicer iz razloga, ker sta nižji sodišči nedopustno presojali odpovedni razlog izven obrazložitve odpovedi, za kar pa v spornem primeru ne gre. Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembnejše stališče, ki prav tako izhaja iz navedenega sklepa - da sodišče presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (le) v okviru dejanskega odpovednega razloga, kot je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je to ekonomski razlog.

9. Po pravilnem opozorilu pritožbe torej za presojo utemeljenosti odpovednega razloga ni odločilno izraženo stališče v izpodbijani sodni odločbi, na koga je (ne)dopustno prenesti naloge delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga.1 V tem sporu je bistveno vprašanje, ali je toženka dokazala odpovedni razlog, obrazložen v odpovedi, in ali je ta res povzročil prenehanje potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. Le v zvezi s slednjim (ne pa v zvezi z obstojem samega odpovednega razloga) je relevantna presoja, ali je zaradi sodelovanja toženke z drugo oblikovalko prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.2

10. Toženka je v odpovedi z dne 18. 3. 2020 obrazložila, da od februarja 20203 zaradi epidemije opaža drastični upad prometa. V programu A. (oskrba gostinstva) so se do 18. 3. 2020 v primerjavi z lanskim letom naročila zmanjšala za več kot 25 %. Upad naročil bo z vsakim dnem višji. Zaprla je vse svoje prodajne centre in en diskont v B.. V programu A. ostajata odprta le še en diskont v B. in en v C.. Glede na izredne razmere po celem svetu in posledično pri njej, ki največji del prihodka ustvari na področju A., se je odločila za odpoved, saj je v stiski pri zagotavljanju likvidnosti oziroma solventnosti. Poslovni rezultati ne bodo dosegli plana poslovanja. Slabše poslovne rezultate opaža od začetka februarja 2020, zelo velika verjetnost je, da se ne bodo izboljšali še vsaj tri mesece, zato je treba znižati stroške dela, ki v strukturi odhodkov predstavljajo največji delež. Izkazana je potreba po zmanjšanem številu delavcev.

11. Toženka pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni odpovedala le tožnici, ampak je istega dne podala odpoved še petim delavcem, do 31. 8. 2020 pa je bilo iz poslovnega razloga odpuščenih še 13 delavcev. Kolegij toženke je v zvezi s tem 16. 3. 2020 sprejel sklep, da je izpad prometa tolikšen, da je treba storiti vse, da se reši problem likvidnosti, potrebni pa so ukrepi: znižanje števila zaposlenih (do 30 %), tehnološki viški, čakanje na domu, nepodaljšanje ali prekinitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, starostne upokojitve.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v posledici epidemije res zaprla prodajne centre in en diskont, da je prišlo tudi do zmanjšanja naročil in upada prometa. Prav tako je ugotovilo, da je toženkin najpomembnejši program A. (več kot 70 %) vezan na gostinstvo, ki je zaradi epidemije bilo in je še vedno prizadeto. Kljub takšnim ugotovitvam pa je za raziskovanje v odpovedi izpostavljenih ekonomskih kazalcev (upad prometa, zmanjšanje naročil, slabši poslovni rezultati, nedoseganje planov poslovanja) postavilo še izvedenko finančne stroke, čeprav sodna praksa tako natančnega raziskovanja obstoja ekonomskega razloga ne terja. Pritožba pa tudi utemeljeno vztraja, da ugotovitve izvedenke potrjujejo obstoj ekonomskega razloga iz odpovedi, ne pa obratno.

13. Izvedenka je ugotovila, da je bilo od 1. 3. 2020 do 18. 3. 2020 v primerjavi z istim obdobjem v letu 2019 za 26,69 % manj naročil, sodišče pa je poudarilo, da je bilo od začetka leta 2020 do 18. 3. 2020 v primerjavi z istim obdobjem v letu 2019 le za 9,8 % manj naročil. Nadalje je ugotovila, da se je promet v programu A. v od februarja 2020 do 18. 3. 2020 zmanjšal za 7,12 %. Plan poslovanja je bil v tem programu v obdobju januar - april 2020 dosežen le v 59,53 %. Poslovni odhodki v prvem trimesečju leta 2020 so se v primerjavi s prvim trimesečjem leta 2019 znižali za 10,40 %. V prvem trimesečju leta 2020 (v primerjavi z 2019) je bilo za 1.353.457,98 EUR manj prihodkov in za 1.300.947,93 EUR manj poslovnih odhodkov.

14. Sodišče prve stopnje je ob primerjavi obrazložitve odpovedi in mnenja izvedenke izpostavilo razhajanja – da so se naročila od začetka leta do podaje odpovedi zmanjšala za 9,8 %, da v februarju 2020 ni prišlo ravno do drastičnega upada prometa ter da stroški dela ne pomenijo največji delež v strukturi odhodkov. Kljub takšnemu poudarku sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na vse izpostavljene ekonomske podatke vendarle ni možno zaključiti, da je bila tožnici odpoved podana zaradi neobstoječega ekonomskega razloga.

15. Tožnica se je pri toženki zaposlila kot grafična oblikovalka s 1. 5. 2014. Zaradi bolniškega staleža je bila odsotna z dela od 13. 11. 2019 do 13. 12. 2019, vendar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil to dejanski in nedopustni (90. člen ZDR-1) razlog odpovedi z dne 18. 3. 2020. V času te tožničine odsotnosti je toženka za grafično oblikovanje angažirala samostojno podjetnico. Ko se je tožnica vrnila na delo, toženka s podjetnico ni sodelovala. Tožnica je v času odpovednega roka (20. 3. 2020) nastopila bolniški stalež in delovno razmerje ji je prenehalo 26. 4. 2020. Tudi v času tega bolniškega staleža je toženka glede storitev grafičnega oblikovanja sodelovala z isto samostojno podjetnico, to sodelovanje pa se je nadaljevalo tudi kasneje, vse do izdaje izpodbijane sodbe.

16. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je podjetnica prevzela bistven del tožničinega dela (oblikovanje letakov, plakatov, oglasov, katalogov, spletne strani). Vendar pa za vprašanje prenehanja potrebe po tožničinem delu ni pomembna le enaka vsebina dela, ampak zlasti obseg dela. Zgolj 5 dni na mesec (po 8 ur na dan) oziroma 40 ur mesečno grafičnega oblikovanja, kot ga je sodišče ugotovilo v primeru zunanje izvajalke, ne bi zadostovalo za nadaljevane tožničine zaposlitve pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za polni delovni čas.

17. Povprečni mesečni strošek za tožnico (upoštevajoč le plače, ne tudi ostalih stroškov v zvezi z delom) je znašal cca. 2.745,50 EUR, za zunanjo sodelavko pa 1.416,02 EUR. Četudi je slednji strošek očitno nižji, pa je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je ura zunanje sodelavke dražja. Vendar pa to ni pomembno, saj ne more privesti do zaključka o nezakoniti odpovedi. V tej zvezi tudi ne drži pritožbena navedba, da takšno znižanje stroškov grafičnega oblikovanja dokazuje ekonomski odpovedni razlog. Kot že izpostavljeno, se namreč toženka v odpovedi ni v ničemer sklicevala na zunanjo izvajalko – ne glede razporeditve nalog, glede znižanja stroškov pa prav tako ne.

18. Četudi je država sprejela ukrepe za pomoč podjetjem v času epidemije (npr. državno pomoč na račun prispevkov zaposlenih in nadomestilo plače za delavce na čakanje na delo), tudi to ne utemeljuje zaključka sodišča, da se je toženka za odpoved odločila prehitro ali da odpovedni razlog ni bil utemeljen oziroma resen (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

19. Prav tako ocena sodišča prve stopnje, da bi se toženka lahko poslužila drugih možnosti za ohranitev zaposlitve, kot je koriščenje letnega dopusta, delo na domu, preklic sklepa o povečanju osnovne plače, nima večje teže, kot ostale, pomembnejše, prej izpostavljene okoliščine, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pretehtajo pri zaključku, da je toženka dokazala zakonitost odpovedi.

20. Sodišče prve stopnje se je pri iskanju možnosti za ohranitev tožničine zaposlitve sklicevalo na primer VIII Ips 82/2017, ki resda poudarja, da je odpoved skrajni ukrep delodajalca in da pravica do svobodne gospodarske pobude ni absolutna, kar pa je vrhovno sodišče vezalo na okoliščine primera, ko delodajalec v času odpovedi ter zmanjšanja števila zaposlenih na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo. Tudi stališče, da ima ohranitev zaposlitve delavcem načeloma prednost pred zagotavljanjem dela zunanjim izvajalcem, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, ko se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja, v predmeti zadevi ni odločilno, saj je zunanja oblikovalka prevzela le kakšno četrtino obsega tožničinih nalog.

21. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijani del sodbe spremenilo v zavrnilni (5. alineja 358. člena ZPP), kar je imelo za posledico tudi delno spremenjeno odločitev o stroških postopka - zaradi neuspeha v sporu tožnica sama krije svoje stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), medtem ko pritožbeno sodišče v V. točki izreka, da toženka sama krije svoje stroške, ni posegalo, saj delodajalec v tovrstnih sporih krije sam svoje stroške ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

22. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka na podlagi navedene določbe ZDSS-1, tožnica pa zato, ker v pritožbenem postopku, razen v prej opisanem stroškovnem delu, ni bila uspešna (154. in 165. člen ZPP).

1 Tudi če bi bila odpoved podana zaradi reorganizacije, presoja njene smotrnosti presega dopustni okvir sodne presoje v tovrstnih sporih, kot pravilno navaja pritožba. 2 Pritožbeno sodišče glede tega že na tem mestu poudarja, da izvaja zunanja izvajalka za toženko grafično oblikovanje le pet dni po 8 ur na dan oziroma 40 ur mesečno, medtem ko je bila tožnica zaposlena za polni delovni čas. 3 Utemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je odpoved nezakonita, ker je bila podana v zvezi s prekratkim obdobjem oziroma prekmalu; tudi slaba prognoza je relevantna za ekonomski odpovedni razlog (VIII Ips 194/2014).