Jedro

Res je, da zahteva po ujemanju identifikacijskih znakov iz 31. člena ZZK-1 ni absolutna. Ne gre tako daleč, da bi bil onemogočen vpis v primeru, če se po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila katastrski podatki, ki jih sodišče poočiti po uradni dolžnosti, spremenijo. Sodišče mora v takem primeru preizkusiti, ali gre za isto nepremičnino, to je, ali se je morda nepremičnina, označena v listini, ki je priložena predlogu za vpis, po izdaji te listine zgolj preštevilčila oziroma označila z novim identifikatorjem. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer.

Po eni strani za to, ker zaradi delitve solastnine in preoblikovanja le te v etažno s sporazumom solastnikov ne gre le za preštevilčenje oziroma spremembo katastrskih podatkov, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Zaradi navedenega preoblikovanja v konkretni zadevi, z vidika preizkusa v zemljiškoknjižnem postopku, že po sami naravi stvari ni moč govoriti o istovetnosti nepremičnine.

Po drugi strani pa zato, ker v konkretni zadevi ne gre za spremembo, do katere bi prišlo po izdaji listine, ki je podlaga za vpis, oziroma za spremembo, na katero se predlagatelj ne bi mogel odzvati v pravdnem postopku, iz katerega listina izvira, z ustrezno spremembo tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se vpis ne dovoli.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je po zemljiškoknjižnem sodniškem pomočniku s sklepom Dn 370157/2016 z dne 26.10.2016, dovolilo, da se pri zgoraj navedenih nepremičninah, na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 907/2014 z dne 19.8.2015, ki je postala pravnomočna dne 9.2.2016, vknjiži lastninska pravica v korist predlagatelja. Ugovor nasprotnega udeleženca je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je nasprotni udeleženec vložil pravočasno pritožbo. V pritožbi navaja, da sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne presoja vsebinskih, temveč le formalne pogoje za vpis. Ti morajo biti vsebovani v listinah, ki so podlaga za vpis in v njih mora biti oznaka identitete nepremičnine takšna, da zagotavlja ugotavljanje njene istovetnosti po očitnih znakih. Opozarja, da v konkretni zadevi ni prišlo le do spremembe katastrskih podatkov nepremičnine, temveč do spremembe njene identitete. Vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe je nekaj drugega kot vpis lastninske pravice na nepremičnini, na kateri stavba stoji. Z vzpostavitvijo etažne lastnine solastninska pravica preneha in kot nosilna prvina stvarnopravnih pravic ni več zemljiška parcela, temveč posamezni del stavbe. Preizkus, ki ga opravi zemljiškoknjižno sodišče v formaliziranem postopku odločanja o dovoljenosti vpisa v zemljiško knjigo, ne more iti tako daleč, da bi sodišče preizkušalo, ali je na posameznem delu stavbe upravičen vpis lastninske pravice, ki je bila z zemljiškoknjižnim dovolilom dana za vpis na zemljiško parcelo. Sodba, ki je bila podlaga za vpis, nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo. Dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na solastniškem deležu, sodišče pa je z izpodbijanim sklepom dovolilo vknjižbo na posameznem delu stavbe. Vknjižba je bila dovoljena na podlagi sodbe XI Pg 907/2014 z dne 19.8.2015, v obrazložitvi sklepa o dovolitvi vpisa pa je navedeno, da se vpis dovoli na podlagi sodbe in sporazuma o ustanovitvi etažne lastnine. Predlagatelj bi moral dejstvo oblikovanja etažne lastnine upoštevati že pri oblikovanju tožbenega zahtevka po izbrisni tožbi (predlog za vknjižbo etažne lastnine je bil vložen 3.3.2014 in z vpisom plombe je predlagatelju moralo biti jasno, da je pri nepremičnin v teku zemljiškoknjižni postopek, sklep v vpisu etažne je bil izdan 2.4.2014, izbrisna tožba pa je bila vložena 11.3.2014). Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do pritožnikove ugovorne navedbe glede spremembe identitete nepremičnine. Opozarja na napačen zapis datuma sklepa Dn 370157/2016 v izreku izpodbijanega sklepa.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. V odgovoru poudarja, da je bilo v konkretnem primeru brez vsakega dvoma ugotovljeno, da gre pri predlaganih nepremičninah in nepremičnini parc. št. 978/0 k.o. Z. v deležu 438/1000, kot je opisana v listini, ki je podlaga za vpis, za isto nepremičnino, ki je bila razdeljena v etažno lastnino. Dvoma o identiteti nepremičnine ni. V času vložitve tožbe predlagatelj ni mogel oblikovati predloga z upoštevanjem etažne lastnine, saj se je zemljiškoknjižno sodišče stanje spremenilo šele po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi vknjižbe. Zavrnitev predloga za vpis bi v konkretnem primeru pomenila, da bi predlagatelj moral vložiti novo tožbo za ugotovitev novih identifikacijskih številk, kar bi zanj pomenilo nove stroške in znaten časovni zamik pri unovčevanju stečajne mase. Pritožnik je bil vseskozi nedobroveren, predlagatelj pa je stečajni dolžnik z edino nalogo - čimprejšnjim poplačilom upnikov.

Pritožba je utemeljena.

Kot v izpodbijanem sklepu navaja že sodišče prve stopnje, v zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti postopka. Zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Gre za dokazno pravilo, ki omejuje sredstva za dokazovanje pravnih dejstev, ki so pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo.1 Vpis sodišče dovoli, če izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, če listina po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ZZK-1 določa za listine, ki so podlaga za vpis, če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, če po stanju zemljiške knjige ne obstaja druga ovira za vpis in če so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa zakon (148. člen ZZK-1). V listini, ki je podlaga za glavni vpis, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (31. člen ZZK-1).

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zmotno uporabilo navedene zakonske določbe o pogojih za dovolitev vpisa. Sodna odločba, na podlagi katere je bil predlagan izpodbijani vpis - sodba XI Pg 907/2014 z dne 19.8.2015, se ne ujema s predlaganim vpisom. Glasi se na ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja na nepremičnini parc. št. 978/0 k.o. Z. v deležu 438/1000. Zemljiškoknjižno sodišče pa je na predlog predlagatelja na tej podlagi dovolilo vknjižbo lastninske pravice na posameznih delih stavbe, ki izhajajo iz izreka tega sklepa, v korist predlagatelja do celote. Svoje ravnanje je utemeljilo z navedbo, da je brez vsakega dvoma ugotovilo, da gre pri navedenih nepremičninah in nepremični parc. št. 978/0 k.o. Z. v deležu do 438/1000, kot je vpisana v listini, ki je podlaga za vpis, za isto nepremičnino, ki je bila fizično razdeljena v etažno lastnino.

Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je šlo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru predaleč s preizkušanjem, ali je na posameznem delu stavbe upravičen predlagani vpis lastninske pravice, ki se v sodni odločbi, ki je podlaga za vpis, glasi na vpis na zemljiško parcelo. Res je, da zahteva po ujemanju identifikacijskih znakov iz 31. člena ZZK-1 ni absolutna. Ne gre tako daleč, da bi bil onemogočen vpis v primeru, če se po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila katastrski podatki, ki jih sodišče poočiti po uradni dolžnosti, spremenijo. Sodišče mora v takem primeru preizkusiti, ali gre za isto nepremičnino, to je, ali se je morda nepremičnina, označena v listini, ki je priložena predlogu za vpis, po izdaji te listine zgolj preštevilčila oziroma označila z novim identifikatorjem.2 Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer.

Po eni strani za to, ker zaradi delitve solastnine in preoblikovanja le te v etažno s sporazumom solastnikov ne gre le za preštevilčenje oziroma spremembo katastrskih podatkov, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Zaradi navedenega preoblikovanja v konkretni zadevi,3 z vidika preizkusa v zemljiškoknjižnem postopku, že po sami naravi stvari ni moč govoriti o istovetnosti nepremičnine. Kadar se zemljiškoknjižno dovolilo nanaša na zemljiške parcele, zemljiškoknjižni predlog pa na posamezne dele stavbe, istovetnost nepremičnine v smislu zemljiškoknjižnega preizkusa načeloma ni podana.4 Tudi oznaka nepremičnine ni (več) taka, da bi v strogo formalnem postopku v okviru še dopustnega preizkusa omogočila ugotavljanje istovetnosti po očitnih znakih.

Po drugi strani pa zato, ker v konkretni zadevi ne gre za spremembo, do katere bi prišlo po izdaji listine, ki je podlaga za vpis, oziroma za spremembo, na katero se predlagatelj ne bi mogel odzvati v pravdnem postopku, iz katerega listina izvira, z ustrezno spremembo tožbenega zahtevka.

Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je bila etažna lastnina v konkretni zadevi vzpostavljena že s sklepom z dne 2.4.2014 (ki je postal pravnomočen dne 27.5.2014) in učinkom od 3.3.2014. Tožba v pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj5 pa je bila vložena 11.4.2014, glavna obravnava zaključena 27.5.2015 in sodba izdana 19.8.2015. Ker sodišče v pravdnem postopku odloča po stanju ob koncu glavne obravnave,6 tožeča stranka pa lahko vse do konca glavne obravnave spremeni tožbo (184. člen ZPP), bi predlagatelj v pravdi lahko in ob ustrezni skrbnosti tudi moral najkasneje do konca glavne obravnave tožbeni zahtevek preoblikovati tako, da bi glede obravnavanih nepremičnin ustrezal stanju, kot izhaja iz zemljiške knjige. S tem povezano stališče sodišča prve stopnje, češ da predlagatelj v pravdnem postopku ni mogel ustrezno oblikovati tožbenega zahtevka samo zato, ker v času vložitve tožbe vpis etažne lastnine v zemljiški knjigi še ni bil izveden, je pravno zmotno in nima podlage v določbah Zakona o pravdnem postopku.

Načelo formalnosti je eno izmed osnovnih in stalno ter predvidljivo prisotnih načel zemljiškoknjižnega postopka. Od strank, ki zahtevajo sodno varstvo, katerega realizacija je pogojena z ustreznimi vpisi v zemljiški knjigi, zato ni pretirano pričakovati, da so pri oblikovanju tovrstnih zahtevkov posebej skrbne. V konkretnem postopku je bila lastninska pravica na posameznih delih, na katerih je predlagan izpodbijani vpis, na nasprotnega udeleženca do celote vpisana v zemljiški knjigi že leto pred zaključkom glavne obravnave v postopku izdaje sodbe XI Pg 907/2014 z dne 19.8.2015. To pomeni, da je imel predlagatelj7 tako formalno, kot tudi realno možnost ustrezno oblikovati svoj pravovarstveni zahtevek in izposlovati sodno odločbo, ki jo bo v zemljiški knjigi moč izvršiti. Zato mu sedaj tudi posplošeno in neargumenitrano sklicevanje na nedobrovernost nasprotnega udeleženca in na nalogo stečajnega dolžnika, da čim prej poplača vse upnike, ne more prinesti uspeha.

Glede na to, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 31. člena ZZK-1, listina ne utemeljuje predlaganega vpisa in bi moralo zemljiškoknjižno sodišče zemljiškoknjižni predlog zavrniti. Ker pa je zaradi zmotne pravne presoje predlagani vpis dovolilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se vpis ne dovoli (3. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1II Ips 281/2011. 2Pri tem pa ne sme biti dvoma, da gre za isto nepremičnino, oznaka identitete pa mora biti takšna, da zagotavlja ugotavljanje njene istovetnosti po očitnih znakih (tako v zadevi II Ips 211/2010, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje).

3Iz sodbe, ki je podlaga za vpis, izhaja, da se je v pravdi izpodbijalo pravno dejanje dolžnika, katerega predmet je bil prenos solastniškega deleža do 438/1000 nepremičnine s parc. št. 978/0 k.o. Z. (obravnavan je bil prenos navedenega solastniškega deleža).

4Prim.: II Ips 281/2011. 5Katere rezultat je sodna odločba, ki je podlaga za vpis.

6291. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, prim. tudi Ude, L. in ostali, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 620. 7Ki ga je v pravdnem postopku zastopal kvalificiran pooblaščenec.