Jedro

Mogoča je bila pridobitev državljanstva Kraljevine Jugoslavije po rodu (§ 7a) ZDrž SHS). Ta določba ni določala, kateri od obeh staršev je moral biti državljan Kraljevine Jugoslavije, da je njegov otrok pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije. Pravilo § 7 ZDrž SHS je v tem oziru dopolnjeval § 42 odstavek 1 in 3 ZDrž SHS, ki je odredil, da pridobi zakonski otrok državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, če je bil njegov oče državljan Kraljevine Jugoslavije. Državljanstvo matere za državljanstvo zakonskega otroka torej ni bilo pomembno, in sicer celo niti tedaj ne, če je bil zakonski otrok rojen po očetovi smrti. Da pa bi državljanov otrok izgubil državljanstvo zgolj zaradi očetove smrti, ZDrž SHS ni določal. Vendar je v tej zadevi bistveno ali je bilo tožnikoma z novelo Zakona o državljanstvu FLRJ to državljanstvo naknadno odrečeno. Ker sta tožnika na dan 4.12.1948 živela v tujini in bila Nemca in ker nista uspela dokazati svojega lojalnega ravnanja, se šteje, da po 28.8.1945 nista imela jugoslovanskega državljanstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 28.6.2004, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da B.B. in C.C. nista državljana Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), od 28.8.1945 nista štela za jugoslovanska državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotovitev državljanstva za B.B. (roj. 19.10.1941 v Mariboru) in C.C. (roj. S., 9.10.1942 v Mariboru) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Upravno sodišče je menilo, da je drugostopenjski upravni organ pravilno uporabil materialno pravo, zlasti še 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž FLRJ; Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Strinjalo se je z v drugostopenjski odločbi navedenimi razlogi, dodalo pa je še, da življenje obeh tožnikov zunaj ozemlja FLRJ na dan 4.12.1948 ni bilo sporno. Po mnenju sodišča mladoletni otroci v državljanstvu sledijo svojim staršem (1. točka 1. odstavka 4. člena Zakona o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije - ZDrž DFJ; Ur. l. DFJ, št. 64/45). Že pred tem je Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (ZDrž SHS; Službene novine, št. 254/1928) določal, da se pridobi državljanstvo s poreklom. § 42 je določal, da zakonski otrok, mlajši od 21. let, sledi v pridobitvi in izgubi državljanstva očetu. Če je ta že umrl, potem sledi v državljanstvu materi. Ker sta bila tožnika v zadevnem obdobju še otroka, stara štiri oziroma tri leta, se s svojim ravnanjem nista mogla pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti. Ker je njun oče umrl 17.6.1942, imata na državljanstvo tožnikov torej vpliv nemška narodnost in nelojalno ravnanje matere. Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da je bila mati nemške narodnosti. Nelojalnost tožnikov je vezana na nelojalnost njune matere. Nelojalnost se domneva (3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Tožnika sta imela možnost dokazati lojalno ravnanje matere. Okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti nista dokazala.

Tožnika navajata, da je da sta kot zakonska otroka državljanov Kraljevine Jugoslavije z rojstvom pridobila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije po poreklu in tudi domovinsko pristojnost v takratni občini Maribor. Uveljavitev ZDrž DFJ sta dočakala kot državljana Kraljevine Jugoslavije. Z 28.8.1945 sta tožnika po lastnem mnenju na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž DFJ pridobila državljanstvo Demokratske federativne Jugoslavije. Uporaba 1. točke 1. odstavka 4. člena ZDrž DFJ je nepravilna. Isto velja tudi za sklicevanje sodišča na § 42 ZDrž SHS, ker je ZDrž DFJ v 43. členu izrecno razveljavil vse predpise o državljanstvu, ki so bili izdani do 6.4.1941, torej tudi § 42. Državljanstvo federalne enote Slovenije sta pridobila zato, ker sta bila domovinsko pristojna v občini Maribor. (1. odstavek 37. člena ZDrž DFJ).

Ker se je s 1.1.2007 začel uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo tožnikov, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1) V tej zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Prav imata tožnika, da sta lahko že po rodu pridobila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije (§ 7 a) ZDrž SHS). Ta določba ni določala, kateri od obeh staršev je moral biti državljan Kraljevine Jugoslavije, da je njegov otrok pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije. Pravilo § 7 ZDrž SHS je v tem oziru dopolnjeval § 42 odstavek 1 in 3 ZDrž SHS, ki je odredil, da pridobi zakonski otrok državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, če je bil njegov oče državljan Kraljevine Jugoslavije. Državljanstvo matere za državljanstvo zakonskega otroka torej ni bilo pomembno, in sicer celo niti tedaj ne, če je bil zakonski otrok rojen po očetovi smrti. Da pa bi državljanov otrok izgubil državljanstvo zgolj zaradi očetove smrti, ZDrž SHS ni določal. Ker sta bila tožnika zakonska otroka državljana Kraljevine Jugoslavije, sta torej njeno državljanstvo pridobila na temelju §§ 7 a) in 42 odstavek 1 in 3 ZDrž SHS.

Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž DFJ so jugoslovanski državljani vsi tisti, ki so bili 28.8.1945 jugoslovanski državljani po (do takrat) veljavnih predpisih. Takšen predpis pa je bil ZDrž SHS. ZDrž DFJ je v 1. točki 1. odstavka 4. člena urejal pridobitev državljanstva otroka na podlagi porekla le za vse tiste osebe, ki v času uveljavitve ZDrž DFJ niso bili državljani DFJ na temelju 1. odstavka 35. člena ZDrž DFJ. Zato imata tožnika prav, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo sodbo utemeljilo tudi s 1. točko 1. odstavka 4. člena ZDrž DFJ. V danem primeru pa to ni odločilno vplivalo na sodbo prvostopenjskega sodišča. V tej zadevi se namreč ne postavlja le vprašanje, ali sta tožnika pridobila državljanstvo DFJ (oziroma FLRJ) in z jugoslovanskim državljanstvom povezano državljanstvo federativne enote Slovenije, temveč tudi, ali jima ni bilo z novelo ZDrž FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) to državljanstvo naknadno odrečeno, pri čemer je odrek učinkoval retroaktivno. Osebe, ki jim je bilo državljanstvo odrečeno, so bile postavljene v položaj, kot da državljanstva 28.8.1945 z ZDrž DFJ niso niti pridobile, in ga posledično niso mogle obdržati niti, ko je ZDrž FLRJ nadomestil ZDrž DFJ (glej 1. odstavek 35. člena ZDrž FLRJ). Glede retroaktivnega učinka je v svoji odločbi Ustavno sodišče (odločba U-I-23/93, Ur. list RS, št. 23/97) odločalo o ustavnopravnem vidiku noveliranega (novega) 2. odstavka 35. člena ZDrž FLRJ.

Tožnika ne napadata ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da sta 4. 12. 1948 živela v tujini in da sta Nemca. Vrhovno sodišče RS se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da tožnikoma ni uspel dokaz lojalnega ravnanja, čeprav sta tožnika možnost za dokazovanje lojalnosti v upravnem postopku imela. Vse tri predpostavke za izgubo državljanstva FLRJ po 2. odstavku 35. člena ZDrž FLRJ so torej bile podane.

Nihče ni mogel imeti državljanstva federalne enote Slovenije (oziroma Ljudske republike Slovenije), če ni hkrati imel državljanstva DFJ oziroma FLRJ (1. odstavek 37. člena ZDrž DFJ oziroma 1. odstavek 37. člena ZDrž FLRJ). Ker se šteje, da po 28.8.1945 tožnika nista bila državljana FLRJ, posledično tožnika tudi nista imela državljanstva Slovenije kot federalne enote.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna, čeprav ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava. Revizija je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (92. člen ZUS-1).