Jedro

Bolniški stalež ni razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo. Stranki je namreč skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku naložena odgovornost, da si, ko ve, da ne bo mogla opraviti procesnega dejanja, priskrbi pooblaščenca.

T. i. relativno javne osebe so tiste, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom, in ki so zaradi svojega družbenega delovanja, povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno.

Resnične informacije o relativno javni osebi je dopustno objaviti, tudi če so negativne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna peto in šesto toženi stranki povrniti 1.610,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnica) zahtevala: 1) da prva, druga in tretja toženka s spletnih strani www..., s spletne strani oddaje A., spletne strani oddaje B. ter spletnih portalov Facebook in YouTube, odstranijo vse TV prispevke, ki so bili objavljeni v oddaji A. 25. 1., 30. 1. in 7. 2. 2012 ter v oddaji B. dne 7. 2. 2012, da se prvim trem toženkam prepove objavo imena tožnice, fotografij in posnetkov tožnice ter TV prispevkov, fotografij in posnetkov o zasebnem življenju tožnice, njenem domu in živalih; 2) da so prve tri toženke dolžne na lastne stroške objaviti to sodbo v oddajah A., B., spletnih straneh oddaje A. in oddaje B., na naslovni strani spletnega portala www... ter spletnih portalih Facebook in YouTube; 3) da so prve tri toženke dolžne v oddaji A., oddaji B., na spletnem portalu www... in spletnih straneh oddaje A. ter na Facebooku objaviti javno opravičilo tožnici zaradi žaljivih in neresničnih trditev o njej; 4) da so toženke dolžne tožnici solidarno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 450.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 dalje; 5) da so tožene stranke dolžne tožnici solidarno plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 46.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2015 dalje. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženkam povrniti pravdne stroške.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugo stvarno pristojno sodišče prve stopnje. Ugovoru pasivne legitimacije tretje, sedme in osme tožene stranke je sodišče ugodilo zato, ker je določena dejstva iz odgovorov na tožbo štelo za neprerekana, kar je nezakonito. Na naroku 24. 11. 2022 je odločno prerekala vse navedbe, trditve, dokazne predloge toženih strank. Nepravilno in nezakonito je sodišče ugodilo ugovoru zastaranja četrto tožene stranke. Naslov za vročanje pošte je sodišču poslala 30. 3. 2018 in 10. 4. 2018, in sicer skladno s takrat veljavnim ZPP naslov svojega varnega elektronskega predala. S sodnimi pisanji se v resnici ni seznanila. Nobene podlage in razloga ni bilo, da je sodišče ugotavljalo njeno procesno sposobnost. S tem, ko zaradi ugotavljanja procesne sposobnosti sodišče sedem let ni obravnavalo tožbe, je povzročilo enormni sodni zaostanek in ji kršilo ustavne človekove pravice in svoboščine. Pogojev za izvedbo naroka 24. 11. 2022 ni bilo. Na njem je sodelovala, čeprav ji zdravstveno stanje tega ni dopuščalo. Sodnici je povedala, da je v bolniškem staležu po odločbi ZZZS, imela je povišano telesno temperaturo, počutila se je zelo slabo. Iz zdravniškega opravičila, ki ga je pa pridobila še isti dan, izhaja, da je za čas deset dni upravičeno odsotna z naroka in drugih procesnih dejanj pred sodiščem in sodišče ni imelo podlage za zaključek, da se zdravniško opravičilo ne nanaša na čas naroka. Ravnalo je nezakonito, ker pogojno opravljenega prvega naroka ni ponovno razpisalo. ZPP ne pozna pogojno opravljenega ali pogojno končanega naroka oziroma glavne obravnave. ZPP tudi ne zahteva, da bi morala stranka, ki je v bolniškem staležu, sama pravočasno poskrbeti za ustrezno zastopanje. Ker je sodišče zavrnilo predlog za dodelitev roka za odgovor na navedbe nasprotnih strank, ji ni bil omogočen pošten postopek.

3. Zaključek, da je relativna javna oseba, je napačen. Nobene okoliščine, ki bi jo pred objavo senzacionalističnih prispevkov delala zanimivo za javnost, ni bilo. V objavljenih prispevkih gre objektivno gledano za negativna dejstva, ki jo obrekljivo sramotijo in slikajo v skrajno negativni luči, kar je očitno nedopustno in zelo posega v njeno čast in dobro ime ter dostojanstvo. Informacije o njej so bile objavljene izključno na podlagi obtožb dveh oseb, s katerima je bila v hudem sporu, kar narekuje še posebno skrbnost novinarja pri preverjanju informacij. Če bi tožene stranke to naredile, bi ugotovile čisto drugačno dejansko stanje. Novinarji in avtorji spornih TV prispevkov v resnici njenega odziva in komentarja niso pridobili in resnice niti niso iskali. Objava spornih TV prispevkov ni prispevala k informiranosti javnosti ali obravnavanju kakšne teme javnega pomena. Vsebina in sporočilnost TV prispevkov bi ostala popolnoma enaka, če ne bi navedli njenega imena in da je novinarka. Gre za grobo kršitev profesionalnih pravil poštenega delovanja medijev ter opustitev dolžne skrbnosti. Odločitev je materialnopravno napačna. Četrta toženka ni nikoli bila lastnica hiše na C.; hišo je dala v najem pod pretvezo, da je njena lastnica. Sklicuje se na sodbo prvostopenjskega sodišča P 174/2015: navaja, da sicer še ni pravnomočna, a je sodišče sprejelo bistveno bolj prepričljive razloge, seveda potem, ko je izvedlo dokazni postopek.

4. Na pritožbo sta odgovorili peto in šesto tožena stranka. Obrazloženo prerekata vse pritožbene navedbe in pritrjujeta prvostopenjskemu sodišču. Višjemu sodišču predlagata, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožbeni zahtevek je tožnica utemeljevala s trditvami, da so toženke kršile njene osebnostne pravice do zasebnosti ter časti in dobrega imena z objavo televizijskih prispevkov o uničenju stanovanjskih prostorov, ki jih je imela v najemu, ker je v njih naselila golobe. Zoper prve tri tožene stranke je na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ) postavila zahtevek za prenehanje s kršitvami njenih osebnostnih pravic ter zahtevek za objavo sodbe in opravičila na podlagi 197. člena OZ, od vseh tožencev pa solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi objave prispevkov. Za uspeh z navedenimi zahtevki bi morala dokazati protipravno ravnanje tožencev, kar pa ji ni uspelo. Višje sodišče ugotavlja, da je glede na podano trditveno in dokazno podlago sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je utemeljilo z jasnimi in pravilnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le odgovorilo na bistvene navedbe pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo v dopisu, ki ji ga je poslalo po elektronski pošti 17. 5. 2018 (list. št. 122 do 124), da zakonskih pogojev za vročanje po elektronski pošti še ni. Ker tožnica ni sporočila naslova, kamor bi se ji lahko vročala sodna pisanja, je sodišče na podlagi drugega odstavka 145. člena ZPP pravilno odredilo, da se vročitve opravijo s pritrditvijo pisanja na sodno desko. Trditev, da se tožnica s sodnimi pisanji ni seznanila, je protispisna. Odgovori na tožbo so ji bili pravilno vročeni po odvetniku, eden pa osebno (več o tem v naslednji točki obrazložitve). Pojasnilo glede vročanja ji je bilo poslano z elektronsko pošto, torej na način, kot si tožnica prizadeva, da bi se ji vročala sodna pisanja, z vabili na narok pa je očitno tudi bila seznanjena, saj je zaprosila za preložitev naroka, razpisanega za dne 27. 9. 2022, nato pa na narok, ki je bil preložen na 24. 11. 2022, pristopila.

8. Odgovor na tožbo, ki so ga podale prvo do tretje tožena stranka, sedmo in osmo tožena stranka skupaj, ter odgovor na tožbo peto in šesto tožene stranke je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 137. člena ZPP vročilo takratnemu tožničinemu pooblaščencu, odvetniku D. D. 17. 8. 2015, kar potrjuje povratnica, pripeta k list. št. 72 spisa. Odgovor na tožbo, ki ga je podala četrto tožena stranka, je bil vročen tožnici osebno 30. 3. 2016 (uradni zaznamek na list. št. 92 spisa). Na pravilno vročene odgovore na tožbo tožnica ni nikoli pisno odgovorila, le na naroku 24. 11. 2022 je navedla, da "prereka vse navedbe, trditve in dokazne predloge toženih strank in poudarja, da so tožene stranke namerno ravnale nezakonito in ji namerno povzročile enormno hudo, katastrofalno škodo". Gre za pavšalno, nesubstancirano prerekanje navedb nasprotne stranke. Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja konkretnih dejstev in dokazov, se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana. Vendar v okoliščinah konkretnega primera le, če je bil narok 24. 11. 2022 opravljen zakonito. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil. 9. Potem, ko je sodišče enkrat že preložilo razpisan narok na prošnjo tožnice zaradi njene bolezni, je tožnica že drugič le en dan pred narokom prosila za preložitev, tokrat zato, ker je bila za isti dan vabljena še na eno obravnavo. Da ima kakšne zdravstvene težave, v prošnji za preložitev naroka ni navedla. Tožnica je na narok pristopila (sodišče in toženci so počakali, da se je končal narok, ki je bil razpisan pred tem narokom) in navedla, da ima pregled pri osebnem zdravniku čez približno dve uri, ko pa je sodišče sprejelo sklep, da naroka ne bo preložilo, je navedla še, da se zelo slabo počuti. Nato je nadaljevala s podajanjem navedb in predlogov na zapisnik ter odgovarjala na navedbe pooblaščencev tožencev. Iz zapisnika ni zaznati, da bi tožnica na naroku imela kakšne zdravstvene težave. Odzivala se je na vprašanja sodnice in navedbe tožencev ter nizala razloge za preložitev naroka. Da je imela povišano telesno temperaturo, je tožnica prvič navedla v pritožbi, in to brez pojasnila, zakaj tega ni navajala že na naroku. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bolniški stalež ni razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo. Stranki je namreč skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku naložena odgovornost, da si, ko ve, da ne bo mogla opraviti procesnega dejanja, priskrbi pooblaščenca. Tako je presodilo tudi Ustavno sodišče RS.1 Bolezen, tudi če je huda, torej ni zadosten razlog za preložitev naroka. Preložitev naroka utemeljuje le nenadna in nepredvidljiva bolezen (drugi odstavek 115. člena ZPP). Da je bila njena bolezen nenadna in nepredvidljiva, tožnica ni trdila. Prav nasprotno: iz njenih navedb izhaja, da je bila dalj časa v bolniški in tudi v naknadno predloženem zdravniškem opravičilu je napisano, da je odsotnost upravičena v obdobju 10 dni. Pogoja za preložitev naroka torej ni bilo in sodišče s tem, ko ni razpisalo novega naroka, ni storilo nobene kršitve. Zakon sicer res ne pozna izraza "pogojno končan narok", vendar pa samo zato, ker je sodišče prve stopnje uporabilo besedno zvezo, ki ni zapisana v zakonu, njegovo ravnanje ni nezakonito.

10. Do naroka za glavno obravnavo je imela tožnica več let časa, da bi odgovorila na navedbe in ugovore iz odgovorov na tožbo. Ni nepomembno, da sta jo v času, ko je prejela odgovore na tožbo, zastopala kvalificirana pooblaščenca (19. 8. 2015 odvetnik D. D., 30. 3. 2016 pa odvetnica E. E., kateri je tožnica pooblastilo preklicala šele 27. 2. 2018 - gl. list. št. 118 spisa). Glede na to, kako dolgo tožnica ni odgovorila na navedbe tožencev, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno tudi, ko tožnici ni odobrilo dodatnega roka za podajanje novih navedb. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPP si morajo sodišče in stranke ves čas postopka prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; stranke so dolžne skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej, sodišče pa je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic strank in drugih udeležencev postopka. Z odobritvijo dodatnega roka za podajanje novih navedb in dokazov bi se postopek, ki je že tako dolgo trajal, še dodatno zavlekel. S tem bi bilo poseženo v načelo ekonomičnega sojenja.

11. Odgovor na pritožbene navedbe v zvezi s procesno sposobnostjo tožnice ni potreben. Na presojo vtoževane odškodninske odgovornosti namreč to, kako dolgo je trajal postopek ugotavljanja procesne sposobnosti tožnice, nima nobenega vpliva. Sicer pa je o vprašanju procesne sposobnosti tožnice sodišče presodilo tako, kot si sama prizadeva - da procesno sposobnost ima, tako da za ta del pritožbe niti interesa nima.

12. Pritožbena graja presoje, da tretje, sedmo in osmo tožena stranka niso pasivno legitimirane, ni utemeljena. Tožnica jo namreč gradi le na zmotnem stališču, da bi ji moralo sodišče dopustiti možnost dodatnega navajanja dejstev.

13. Pravilna je presoja, da toženci z objavo prispevkov (prvi dve toženi stranki), izjavami v prispevkih (četrta in peta toženka) in vstopom v stanovanje ter snemanjem in fotografiranjem (šesti toženec) niso protipravno posegli v tožničine osebnostne pravice.

14. V zvezi z objavljenimi prispevki je treba, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera tehtati, kateri od človekovih pravic in svoboščin, ki si stojijo nasproti, je treba dati prednost (tretji odstavek 15. člena URS). Gre za kolizijo med osebnostno pravico tožnice iz 35. člena Ustave RS (URS) do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja tožencev iz 39. člena URS. Merila za presojo izhajajo iz bogate sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V vsakem primeru posebej je treba presoditi: a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa, b) ali gre za javno osebnost oziroma kakšna je njena funkcija, c) njeno predhodno ravnanje, d) način pridobivanja informacij in njihovo resničnost, e) vsebino, obliko in posledice objave ter f) resnost izrečenih sankcij.2

15. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da so t.i. relativno javne osebe tiste, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom, in ki so zaradi svojega družbenega delovanja, povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno.3 Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča v točkah 44 in 45 izhaja, da tožnica je taka oseba. Pritožba spregleda ugotovitve izpodbijane sodbe o predhodnem delovanju tožnice, ko je kot raziskovalna novinarka objavljala prispevke o ravnanju z živalmi, predvsem golobi in (domnevnem) mučenju živali, po drugi strani pa sama z golobi ravnala na nedopusten način in s tem povzročila nevarnost za zdravje ljudi ter uničenje premoženja. Tako delovanje je upravičeno podvrženo očem javnosti.

16. Toženci so dokazali resničnost objavljenih dejstev. Da je bila najemnica stanovanj, tožnica ne prereka. Resničnost objavljenega je le nesubstancirano zanikala, toženke pa so v dokaz svojih trditev o resničnosti objavljenega predložile tudi fotografije, na katerih je vidno stanje prostorov, ki jih je nesporno imela v najemu tožnica: prostori so bili ponečedeni z iztrebki, v njih so bili mrtvi golobi, vse je bilo razmetano, umivalnik uničen… Listinski dokazi potrjujejo tudi, da so stanovalci stavbe, v kateri je imela tožnica najeto stanovanje, opozarjali, da se v stanovanju in okolici zbirajo golobi, ki motijo ostale stanovalce in ogrožajo njihovo zdravje. Ker tožnica ni podala nobenih konkretnih trditev, s katerimi bi sploh lahko izpodbila z listinskimi dokazi izkazana dejstva, je odločitev sodišča, da strank ne zaslišuje, pravilna. Zaslišanje tožnice bi bilo brez pomena, saj ji sodišče ne sme dovoliti izpovedovanja o nezatrjevanih dejstvih. Tako bi se z zaslišanjem strank postopek brez potrebe podaljšal in s tem podražil. Kot že obrazloženo, si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP).

17. Resnične informacije o relativno javni osebi je dopustno objaviti, tudi če so negativne. Vrednostnih sodb o tožnici pa v besedilih, ki jih je v tožbi napisala, ni. Kaj konkretno (katere besede) naj bi v objavljenih prispevkih bile negativne vrednostne sodbe o njej, sploh ni navedla, ne v tožbi ne v pritožbi. Neutemeljeni so tudi očitki o nezadostni skrbnosti toženk pri preverjanju objavljenih informacij. Novinarji so se o resničnosti objavljenih dejstev prepričali na kraju samem (gl. točko 52 obrazložitve izpodbijane sodbe), tožnica je bila o snemanju obveščena in je tudi sama komunicirala z novinarji (točka 55 obrazložitve izpodbijane sodbe). Objavljanje imena in priimka tožnice je bilo dopustno zaradi zasledovanega cilja, da se skuša preprečiti nadaljnje, za potencialne najemodajalce škodljivo ravnanje tožnice.

18. S sklicevanjem na sodbo prvostopenjskega sodišča, ki po navedbah pritožbe še niti pravnomočna ni, pritožnica ne more uspeti. Sodbe P 174/2015 pritožbi ni priložila. Kaj in zakaj je prvostopenjsko sodišče presodilo v neki zadevi, ne višjemu sodišču ne strankam tega postopka, ki niso bile hkrati tudi stranke postopka, na katerega se sklicuje pritožba, ni znano. Čeprav gre za isto tematiko, so lahko odločitve sodišča tudi različne, saj so odvisne od trditvene podlage in procesnih dejanj strank.

19. Na pritožbene navedbe glede ugovora zastaranja višje sodišče zaradi nerelevantnosti za odločitev ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožbeni zahtevek je namreč neutemeljen iz predhodno pojasnjenih razlogov.

20. Edino pritožbene navedbe, da četrta toženka ni bila lastnica hiše na C., se navezujejo na razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova kršitve nedotakljivosti stanovanja ter nezakonitega fotografiranja oziroma snemanja tožnice. A so brezpredmetne, saj za presojo odškodninske odgovornosti tožencev, glede na to, da najemna pogodba nikoli niti izpodbijana ni bila, ni pomembno, ali je bila najemodajalka res lastnica oddanih nepremičnin. Ostalih razlogov za zavrnitev zahtevka iz naslova kršitve nedotakljivosti stanovanja ter nezakonitega fotografiranja oziroma snemanja tožnice pritožba ne graja konkretizirano.

21. Po obrazloženem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožnica tožencema, ki sta na pritožbo odgovorila, povrniti njune potrebne stroške (155. člen ZPP) pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika (list. št. 300 spisa) in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Priznalo je vse priglašene stroške za odgovor na pritožbo, saj so priglašeni skladno z OT. Ob vrednosti točke 0,6 EUR znašajo 1.610,40 EUR (1.200 EUR za odgovor na pritožbo, 120 EUR za zastopanje dveh strank, 290,40 EUR DDV-ja). Dosojene stroške mora tožnica plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), če jih ne bo, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. člena in 378. člen OZ).

1 Sklep Ustavnega sodišča Up-184/98. 2 Sodba VSRS II Ips 23/2019. 3 Zadnji odstavek na 10. strani pritožbe.