Jedro

Z nesklenitvijo prodajne pogodbe je odpadla podlaga (causa) tudi za podjemni del pravnega razmerja med strankama.

Tako ponudba tožeče stranke kot sprejem ponudbe sta bili dani v pisni obliki in sta po oceni pritožbenega sodišča tudi dovolj jasni, zato ni potrebno ugotavljati prave volje pogodbenih strank z drugimi dokazi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0872 Ig 9218/2007 z dne 06. 02. 2008 vzdrži v veljavi v 1. točki izreka še za 2.867,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2007 dalje in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 52,38 EUR; v izpodbijani 3. točki izreka pa se sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadaljnje stroške tega postopka v višini 968,72 EUR v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem zavrnilnem delu 2. točke izreka (glede zneska 2.791,33 EUR, zamudnih obresti in izvršilnih stroškov 38,43 EUR) potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0872 Ig 9218/2007 z dne 06. 02. 2008, v 1. točki izreka za 14.705,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2007 dalje in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 233,50 EUR (1.). Navedeni sklep o izvršbi je v 1. točki izreka razveljavilo za znesek 5.658,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 06. 2005 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 14.705,16 EUR od 13. 06. 2005 do 13. 12. 2007, in v 3. točki za znesek 90,81 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2.). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 562,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3.).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Uveljavljata vse razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagata višjemu sodišču spremembo sodbe v njuno korist. Priglašata tudi pritožbene stroške. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne.

3. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

4. Nima prav pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da bi moralo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo finalizacije prostora za T obravnavati (le) po pravilih o delovršni pogodbi. Četudi je tožena stranka nesporno naročila dela v zvezi z gradbeno finalizacijo prostora za T, pa je nesporno tudi, da sta imeli pravdni stranki resen namen skleniti kupoprodajno pogodbo za navedeni prostor. Pravdni stranki sta torej nastopali v dvojnih vlogah: tožeča stranka kot prodajalec prostora in izvajalec del, tožena stranka pa kot kupec in naročnik del. Ponudbe za nakup prostora Z (A4), ki jo je tožena stranka sprejela, ni mogoče ločiti od dela, ki se nanaša na gradbeno finalizacijo tega prostora, pač pa oba skupaj predstavljata celoto. Podlaga (causa) naročila del je bila v pričakovanem lastništvu prostora, ki je z nesklenitvijo prodajne pogodbe odpadla. V obravnavanem primeru gre torej za takšno povezanost obeh pogodb, pri kateri predstavlja sklenitev prodajne pogodbe nosilno podlago (causo) delovršne pogodbe, zato slednja deli usodo prve.

5. Pravilen je bil tudi zaključek prvostopnega sodišča, da razlog, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, ni bil na strani tožene stranke. Tožeča stranka sama priznava, da o lastništvu tega prostora teče pravda (med njo in tretjim), kar pomeni, da je lastninska pravica tožeče stranke na tem prostoru sporna. Pa tudi, če ne bi bila, je iz listin v spisu razvidno, da je tožena stranka potem, ko je z dopisom z dne 13. 06. 2005 (A10) sprejela ponudbo tožeče stranke za sklenitev predpogodbe za navedeni prostor (A4), tožečo stranko z dopisom z dne 11. 08. 2005 (A14) ponovno pozvala k sklenitvi predpogodbe oz. pogodbe, tožeča stranka pa se temu pozivu v razumnem roku ni odzvala. Ker se za prodajno pogodbo za nepremičnine zahteva pisna oblika (52. čl. OZ), je obličnost pogoj tudi za sklenitev predpogodbe (2. odst. 33. čl. OZ), zato s sprejemom ponudbe s strani tožene stranke predpogodba še ni bila sklenjena. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da se za obliko (pred)pogodbe o prenosu nepremičnin zahteva sestava posebne listine (57. čl. OZ), zato za sklenitev (pred)pogodbe ne zadostuje, da sta bili tako ponudba kot sprejem ponudbe med strankama posredovani v obliki dopisov. Ker se tožeča stranka na ponoven poziv k sklenitvi predpogodbe v primernem roku ni odzvala, je šteti, da je od ponudbe odstopila. Razlog za nesklenitev pogodbe o prodaji prostora za T je bil torej v izključni sferi tožeče stranke. Njen ponoven predlog toženi stranki za sklenitev pogodbe v letu 2007 ima naravo samostojne nove ponudbe in je za presojo razmerja med pravdnima strankama v letu 2005 nerelevanten. Z nesklenitvijo prodajne pogodbe pa je odpadla podlaga (causa) tudi za podjemni del pravnega razmerja med strankama. Dela, ki jih je tožeča stranka izvedla po naročilu tožene stranke, so del prostora, ki je še vedno v lasti tožeče stranke, zato ji povračilo za izvedena dela ne pripada niti po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Na podlagi teh pravil bi bila upravičena do uporabnine za obdobje, v katerem je tožena stranka njen prostor (očitno brez pravne podlage) uporabljala, vendar pa tožeča stranka zahtevka iz tega naslova ni uveljavljala. Odločitev prvostopnega sodišča, ki je zahtevek iz naslova finalizacije del v prostoru za T, zavrnilo, se tako izkaže kot pravilna.

6. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi del zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov kabelske kanalizacije za primarni vod v višini 2.389,35 EUR. Odločitev je oprlo na 5. točko 4. člena Pogodbe o zagotavljanju javnih komunikacijskih storitev št. 03/60/1/14/05 z dne 18. 10. 2004 (A9, v nadaljevanju Pogodba), ki določa obveznost tožeče stranke, da po končani izgradnji kabelske kanalizacije na področju soseske N in po uspešno opravljenem tehničnem pregledu le-to brezplačno preda v last in posest toženi stranki. Pritožbeno sodišče se sicer pridružuje oceni prvostopnega sodišča, da je citirano določilo jasno, vendar ne najde smiselne povezave med njegovo vsebino in sodbenimi zaključki. Predvsem je iz citiranega določila Pogodbe jasno, da se nikakor ne nanaša na področje primarnega voda. Utemeljeno opozarja pritožba, da predstavlja primarni vod napeljavo inštalacij do soseske N (v skici A17 označen z vijoličasto barvo) in da je, kot je razvidno iz te skice in iz e-maila tožene stranke tožeči z dne 21. 09. 2004 (A8), potekal delno pod cesto, delno po privatnih zemljiščih, skratka na področju, ki ni bilo nikoli v lasti tožeče stranke in ki ga zato že iz tega razloga ne more predati v last toženi stranki. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s pritožbo, da primarni vod sodi v javno komunikacijsko omrežje in da izgradnja javnega komunikacijskega omrežja (vključno z gradbenimi deli) ni dolžnost tožeče stranke kot investitorja soseske niti po zakonu niti po Pogodbi (A9). Kdo je lahko investitor javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture, je določeno v posebnih predpisih (Zakon o elektronskih telekomunikacijah, Ur. list RS, št. 43/2004 s spr. in dop.- ZEKom), ki v tem oziru bistveno bolj napotuje na toženo stranko. Tudi podlaga (causa) določbe 5. točke 4. člena Pogodbe ni v volji in namenu pogodbenih strank, da skleneta darilno pogodbo, pač pa v ZEKom, ki operaterjem-investitorjem omogoča pridobitev lastninske in drugih stvarnih pravic na nepremičninah (služnosti) za namen graditve in vzdrževanja javnih komunikacijskih omrežij. Če pa že gre v navedenem določilu Pogodbe iskati odgovor na vprašanje, ki je predmet tega postopka (kdo trpi stroške izgradnje kabelske kanalizacije), potem bi ga bilo mogoče uporabiti kvečjemu pri morebitnem preizkusu zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Citirano določilo namreč določa le obveznost (tožeče stranke) do brezplačnega prenosa lastninske pravice, ne pa tudi obveznosti brezplačne izgradnje kabelske kanalizacije.

7. Vendar pa obravnava zahtevka na obogatitveni podlagi ni bila potrebna, saj je pritožbeno sodišče na podlagi listin v spisu zaključilo, da je tožeča stranka izkazala obstoj dogovora med pravdnima strankama o izgradnji kanalizacije tako za primarni kot sekundarni vod.

8. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Soglasje volj pogodbenih strank kot predpostavka veljavne sklenitve pogodbe se lahko oblikuje na različne načine. V primeru dane ponudbe se obstoj soglasne volje ugotavlja na podlagi ponudbe in sprejema ponudbe. Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila (22. člen OZ). Sodišče prve stopnje se z ugotavljanjem dejstev v zgoraj navedeni smeri ni ukvarjalo, saj je svojo odločitev oprlo na druge (napačne) razloge. Zato je to storilo pritožbeno sodišče na podlagi ocene listinskih dokazov. Tako ponudba tožeče stranke kot sprejem ponudbe sta bili dani v pisni obliki in sta po oceni pritožbenega sodišča tudi dovolj jasni, zato ni potrebno ugotavljati prave volje pogodbenih strank z drugimi dokazi (82. člen OZ).

9. Tožeča stranka je dne 02. 06. 2005 toženi stranki posredovala ponudbo za nakup prostora Z (A4), ki pa vsebuje dva samostojna sklopa; poleg ponudbe za prostor in finalizacijo prostora tudi ponudbo za izvedbo kabelske kanalizacije (primarni vod) in izvedbo kabelskih jaškov (sekundarni vod). Ponujena dela so bila tako po vsebini kot ceni natančno specificirana, saj se je tožeča stranka sklicevala na račune oz. predračune izvajalcev del C. in G., d.o.o., ki jih je ponudbi tudi priložila. Iz ponudbe je jasno razvidno, da se predlog tožeče stranke o sklenitvi predpogodbe nanaša le na prostor (t.j. na prvi sklop ponudbe), saj se je tožeča stranka izrecno sklicevala na neurejena zemljiškoknjižna razmerja (kot razlog za sklenitev predpogodbe). Tožena stranka je z dopisom z dne 13. 06. 2005 (A10) odgovorila, da se strinja s ponudbo za nakup prostora in tudi s sklenitvijo predpogodbe, ki pa ne sme vsebovati finančnih obveznosti, pač pa naj definira predvsem prostor, njegovo vrednost ter roke izdelave in primopredaje prostora. Sodišče druge stopnje se strinja s toženo stranko, da se navedeni del sprejema ponudbe nanaša zgolj na prvi sklop ponudbe (in to tudi v delu, da predpogodba ne sme vsebovati finančnih obveznosti). Pritožbeno sodišče navedeni dostavek razume samo kot opozorilo tožeči stranki, da na podlagi predpogodbe še ni pripravljena sprejeti oziroma prevzeti nikakršnih finančnih obveznosti (plačila kupnine), kar je tudi razumljivo, saj se s sklenitvijo predpogodbe prevzema samo obveznost, da se bo kasneje sklenila glavna pogodba.

10. V zadnjem stavku odgovora pa je tožena stranka opozorila tožečo, da morata biti ločeno prikazani vrednosti prostora in zunanje kabelske kanalizacije, ki sta v ponudbi prikazani skupaj. Iz navedenega je po oceni pritožbenega sodišča razvidno, da je tožena stranka ponudbo tožeče stranke razumela natanko tako, kot jo razume tudi tožeča stranka; kot ponudbo dveh med seboj samostojnih in neodvisnih sklopov, da glede vsebine in predmeta ponudbe med njima ni bilo nobenih nejasnosti, in da je tožena stranka ponudbo obeh sklopov sprejela. Takšen odgovor na takšno ponudbo bi namreč po mnenju pritožbenega sodišča vsak povprečno razumen naslovnik brez sence dvoma razumel samo kot sprejem ponudbe z zahtevo po ločitvi obeh ponudbenih sklopov, kar pa bistveno ne spreminja ponudbe (2. odst. 29. čl. OZ). Če tega namena ni imela, bi morala tožena stranka v situaciji, ko je naslovno ponudbo tožeče stranke sprejela, jasno in nemudoma zavrniti tiste postavke, za katere trdi, da se z njimi ni strinjala. Ker je bila s sprejemom ponudbe med strankama sklenjena pogodba o izvedbi gradnje primarne in sekundarne kanalizacije, ki jo je tožeča stranka izpolnila, je tudi tožena stranka dolžna plačati opravljeno delo.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

11. Pritožba sicer utemeljeno opozarja na napačne razloge izpodbijane sodbe, ki je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na naročilo tožene stranke z dne 26. 03. 2007 (A7). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se navedeno naročilo, „da naj tožeča stranka izvede telekomunikacijske instalacije z optičnimi kabli“, nanaša zgolj na hišno instalacijo in ne na gradnjo kabelskih jaškov, ki so bili ne nazadnje zgrajeni že v letu 2005. Vendar pa je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna iz razlogov, s katerimi je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in utemeljilo odločitev o spremembi izpodbijane sodbe (7.-11. točke obrazložitve) in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. O drugih pritožbenih razlogih oz. razlogih iz odgovora na pritožbo se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za odločitev niso relevantni.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še za stroške izvedbe primarnega voda. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo, saj tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Zaradi spremembe sodbe je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, pri čemer je ocenilo, da je tožeča stranka zmagala v 86 % zahtevka. Pri odmeri pritožbenih stroškov je upoštevalo, da je tožeča stranka s pritožbo uspela v približno polovici pritožbenega pcto, zaradi česar bi sicer bila upravičena do povrnitve polovice svojih pritožbenih stroškov, vendar pa bi bila hkrati dolžna povrniti polovico stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.