Jedro

Sklep o rubežu po 107. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju pomeni zgolj to, da dolžnikov dolžnik od trenutka, ko ga prejme, ne sme več plačati svoje terjatve dolžniku, dolžnik pa terjatve ne sme terjati. Sam sklep o rubežu pa (še) ne pomeni, da je upnik upravičen do terjatve. To postane šele, ko sodišče izda sklep o prenosu terjatve. Da ta začne učinkovati, pa mora biti vročen dolžnikovemu dolžniku. Šele od takrat dalje je upnik upravičen do terjatve. V tej zadevi je tožena stranka razpolagala zgolj s sklepom o rubežu, ne pa tudi s sklepom o prenosu terjatve, ki bi ji dajal upravičenje izterjati zarubljeno terjatev. Res je, da v konkretni zadevi tožeča stranka na podlagi sklepa o rubežu ne bi smela nakazati nobenega denarja dolžnikovemu dolžniku, a ga tudi ni bila dolžna nakazati toženi stranki vse dokler sodišče ne bi izdalo sklepa o prenosu terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (I.) naložilo plačilo zneska 71.349,38 EUR s pripadki, (II.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 64.988,93 EUR s pripadki in (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naj bi bila s prenosom denarnih sredstev, ki je bil dne 18.1.2011 izvršen s transakcijskega računa družbe S. d.d. na račun tožene stranke, prikrajšana tožeča stranka, saj naj bi si navedena družba denarna sredstva, ki jih je imela na svojem transakcijskem računu pri tožeči strank, prislužila na podlagi izvršenih poslov. Ker tožeča stranka k temu ni prispevala ničesar, tudi ni mogla biti prikrajšana in se njeno premoženje ni zmanjšalo.

6. Za odločitev v zadevi je povsem nepomembno, kakšen je „prispevek (kogarkoli) k ustvarjanju sredstev“, ki so predmet te pravde, zato tožena stranka z navedenimi trditvami ni uspela omajati ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s prikrajšanjem tožeče stranke na račun tožene stranke.

7. Prav tako tožena stranka neutemeljeno nasprotuje svoji pasivni legitimaciji z argumentom, da bi tožeča stranka morala tožiti banko tožene stranke (G. d.d.), ki naj bi bila v tem primeru (kot lastnica denarnih sredstev, ki so na računu tožene stranke, ki ga ima odprtega pri njej) obogatena. Ko je tožeča stranka pomotoma nakazala sredstva na transakcijski račun tožene stranke, je ta pridobila obligacijski zahtevek do svoje banke na izplačilo terjatve (napačnega nakazila tožeče stranke). Tako pridobljena sredstva pa je lahko uporabila le ona. Zaradi pridobljene pravice terjati navedeni znesek od svoje banke, je bila tožena stranka obogatena in je zato pasivno legitimirana v tem sporu.

8. Prav ima sicer pritožba, da se za pogodbo o vodenju transakcijskega računa na podlagi Zakona o plačilnem prometu uporabljajo določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo pogodbo o naročilu, vendar pri tem spregleda, da to velja le za del pogodbe, ki se nanaša na opravljanje in sprejemanje plačil. V delu, ki se nanaša na dobroimetje imetnika transakcijskega računa na imetnikovem računu, pa ima ta pogodba značilnost bančnega denarnega depozita. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je prav to bistveno za odločitev v tem sporu. Višje sodišče v celoti soglaša s pojasnili sodišča prve stopnje v zvezi z IV.4. in 5. točko Splošnih pogojev vodenja transakcijskih računov (B5): s tem, ko imetnik transakcijskega računa na račun dobi priliv sredstev, ne pridobi lastninske pravice na teh (denarnih) sredstvih, saj je denar generična stvar, ki ni predmet lastninske pravice. Imetnik računa pridobi (zgolj) denarno terjatev zoper banko v višini pozitivnega stanja na računu, banka pridobi pravico razpolagati z deponiranim denarjem, v vsakem trenutku pa je dolžna izpolniti terjatev deponenta za vrnitev teh denarnih sredstev (18. točka obrazložitve).

9. Ne glede na to, da je banka (tožeča stranka) pomotoma nakazala denarna sredstva z imetnikovega računa (S. d.d.) neupravičeni osebi (toženi stranki), ima imetnik do banke terjatev iz naslova vrnitve denarnega depozita. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje (21. točka obrazložitve), da je tožeča stranka dokazala, da je imetniku povrnila pomotoma odvzeta sredstva na tak način, da je dne 13.9.2013 znesek 71.349,38 EUR (po sklepu Ig 2/2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 597/2013) nakazala upniku S d.d.-ja N d.o.o. Zaradi opisanega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da se je s spornim nakazilom zmanjšalo premoženje tožeče stranke: S. d.d. je obdržal svojo terjatev do banke v višini (toženi stranki) nakazanih sredstev, tožeča stranka pa je pridobila kondikcijski zahtevek do tožene stranke.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba jasna, razumljiva ter natančno in pregledno obrazložena, prav tako je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo (in uporabilo) pravilno pravno podlago.

11. Popolnoma neutemeljene so tudi pritožbene trditve, daje bila tožena stranka do prejetega zneska upravičena po tem, ko je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17247/2010 z dne 23.4.2010 zarubljena terjatev njenega dolžnika N. d.o.o. do družbe S. d.d. iz postopka Ig 2/2010 Okrajnega sodišča v Škofji Loki. Sklep o rubežu po 107. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju namreč pomeni zgolj to, da dolžnikov dolžnik od trenutka, ko ga prejme, ne sme več plačati svoje terjatve dolžniku, dolžnik pa terjatve ne sme terjati. Sam sklep o rubežu pa (še) ne pomeni, da je upnik upravičen do terjatve. To postane šele, ko sodišče izda sklep o prenosu terjatve. Da ta začne učinkovati, pa mora biti vročen dolžnikovemu dolžniku. Šele od takrat dalje je upnik upravičen do terjatve. V tej zadevi je tožena stranka razpolagala zgolj s sklepom o rubežu, ne pa tudi s sklepom o prenosu terjatve, ki bi ji dajal upravičenje izterjati zarubljeno terjatev. Res je, da v konkretni zadevi tožeča stranka na podlagi sklepa o rubežu ne bi smela nakazati nobenega denarja dolžnikovemu dolžniku, a ga tudi ni bila dolžna nakazati toženi stranki vse dokler sodišče ne bi izdalo sklepa o prenosu terjatve.

12. Pritožba navaja, da je tožeča stranka nakazilo izvršila prostovoljno in je s tem, ko je plačala nekaj, česar ni bila dolžna, sama privolila v svoje prikrajšanje. V zvezi z vrnitvijo neupravičeno nakazanih sredstev je bistvena odsotnost zmote. Prostovoljnost ni pomembna. Prikrajšani ne more zahtevati vrnitve, če je vedel, da plačuje, česar ni dolžan, ker ima v mislih darilni namen ali kaj drugega - torej: da ni v zmoti. V tem primeru pa tožeča stranka ni plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna, temveč je, kot je to v 13. točki obširno obrazložilo sodišče prve stopnje, plačala znesek v zmoti, kar pa ji daje pravico, da zahteva vrnitev tega, kar je (neupravičeno) plačala.

13. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odst. 165. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.