Jedro

Tožnik, ki je bil zaposlen kot honorarni delavec, je nepretrgoma opravljal enaka dela, kot redno zaposleni. Tožniku tožena stranka ni ponudila pogodbe o zaposlitvi, ker ni imela možnosti oziroma zaradi finančnih razlogov. Delo je opravljal osebno, po navodilih in pod nadzorom neposredno nadrejenih v organiziranem delovnem procesu. Glede na navedeno so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, zato je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep o pravdnih stroških sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 1. 5. 2007 dalje za nedoločen čas (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo: da je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela novinarja specialista v 34. plačnem razredu, povečanem v skladu z merili tožene stranke, in ga pozvati na delo (II. točka izreka); obračunati plačo, ki bi jo za obdobje od 1. 5. 2007 do 31. 7. 2008 prejel za opravljanje dela novinarja specialista II (indeksno razmerje 3,00), od 1. 8. 2008 dalje pa plačo, ki bi jo prejel za opravljanje dela novinarja specialista (34. plačni razred), ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter zanj plačati ustrezne davke in prispevke od 1. 1. 2008 dalje (III. točka izreka); izplačati razliko med neto plačo po obračunu iz III. točke izreka sodbe in prejetim honorarjem od 1. 5. 2007 dalje do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni (IV. točka izreka). V presežku je tožbene zahtevke iz navedenih naslovov (za obračun plače za opravljanje dela novinarja urednika II – indeksno razmerje 3,3, sklenitev pogodbe o zaposlitvi in obračun plače za opravljanje dela novinarja dopisnika ter plačilo razlike med tako obračunanimi plačami in dejansko prejetimi honorarji) in zahtevek za plačilo regresov za letni dopust od vključno leta 2007 do vključno leta 2012 zavrnilo (V. točka izreka). S sklepom je umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo dela plače iz naslova poslovne uspešnosti, vzelo na znanje in v tem obsegu postopek ustavilo ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo zoper V. točko izreka sodbe v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust od vključno leta 2007 do 2012, in sklep o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del odločbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku in zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov glede na tožnikov uspeh v postopku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da tožena stranka svoje obveznosti plačila regresa za letni dopust ni nikoli izvršila. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni predložila listine o izplačilu regresa. Tudi sicer je bilo po mnenju tožnika njegovo delo honorirano z nižjim zneskom, kot bi ga moral dobiti za opravljeno delo. Po oceni tožnika je skoraj v 90 % uspel s tožbenim zahtevkom glede uvrstitve v plačni razred. Ker je tožnik s pretežnim delom tožbenega zahtevka uspel, bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, da mu povrne ustrezen del pravdnih stroškov. Sicer pa svoje odločitve o zavrnitvi plačila stroškov postopka sodišče prve stopnje ni obrazložilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ne glede na obstoj finančnih razlogov zaradi programskih potreb ni potrebovala redne zaposlitve tožnika. Potrebovala je le zunanjega sodelavca v A in je iz tega razloga s tožnikom prostovoljno sklenila pogodbo o novinarskem delu. Tožnik ni nikoli imel redne delovne obveznosti glede ur niti ni imel ostalih delovnih obveznosti, kot jih imajo redno zaposleni. Tožnik ni nikoli predlagal sklenitve delovnega razmerja. Tako zahtevo je podal šele potem, ko je 1. 4. 2012 ostal brez pogodbe o novinarskem delu, kar kaže na to, da je takšno pogodbeno sodelovanje ustrezalo obema strankama. Meni, da je tožnik opravljal delo novinarja, vendar pa ne del specialista, saj ni opravljal vodenja oddaj, komentiranja in organiziranja prenosov. Poleg tega tožnik ni dokazal višje ravni znanja jezika italijanske narodnosti, ki se zahteva za zasedbo mesta novinarja specialista v B. Zato bi lahko tožnik kvečjemu zasedel delovno mesto novinarja poročevalca. Tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja od 1. 5. 2007 dalje, niti to ne izhaja iz izpovedi priče A.A., s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov ter skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta stranki v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbi neutemeljeno navajata, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v razlogih sodbe (glede ugotovljenih elementov delovnega razmerja, datumu nastanka delovnega razmerja in o dejanskih okoliščinah tožnikovega dela) in glede odločitve o pravdnih stroških navedena odločilna dejstva, ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del odločbe lahko preizkusilo.

Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili s pogodbami o novinarskem delu, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 16. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava (pogodba o novinarskem delu), ki sta jo stranki sklenili (namenoma ali le zato, da bi prikrili dejansko razmerje). Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa bi (delovno) razmerje že prenehalo, pa lahko tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Tožniku je razmerje s toženo stranko na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o novinarskem delu prenehalo veljati 31. 3. 2012, tožba za ugotovitev, da ima do tega datuma obstoječe razmerje elemente delovnega razmerja, pa je bila skladno s tretjim odstavkom 204. člena ZDR vložena v predpisanem 30-dnevnem roku. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklepanje tožene stranke, da glede na to, da tožnik ni že v času trajanja pogodbenega razmerja predlagal sklenitev pogodbe o zaposlitvi, niso podani vsi elementi delovnega razmerja.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem pravnem razmerju med pravdnima strankama obstajajo elementi delovnega razmerja, zaradi česar se domneva njegov obstoj. Ugotovilo je, da je tožnik, ki je bil zaposlen kot honorarni delavec, nepretrgoma opravljal enaka dela, kot redno zaposleni, to pa je do 31. 7. 2008 delovno mesto novinar specialist II, po 1. 8. 2008 pa ustrezno prevedeno delovno mesto. Priči A.A., B.B. in C.C. sta pojasnili, da tožniku niso ponudili pogodbe o zaposlitvi, ker niso imeli možnosti oziroma zaradi finančnih razlogov. Delo je opravljal osebno, po navodilih in pod nadzorom neposredno nadrejenih v organiziranem delovnem procesu. Med temi elementi praviloma ni odločilna volja za sklenitev delovnega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke, da je odločilno le sodelovanje med strankama na podlagi pogodb o novinarskem delu, kar naj bi ustrezalo obema strankama.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik ni opravljal dela novinarja specialista. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pogodbe v letu 2008 glasijo na opravljanje dela novinarja specialista, na podlagi izpovedi tožnika ter prič A.A. in B.B. pa je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik opravljal dela, ki so presegala zahtevnost del novinarja poročevalca. Navedbe tožene stranke v pritožbi, da ni opravljal dela vodenja oddaj, komentiranja in organiziranja prenosov, ki naj bi se opravljalo na delovnem mestu novinarja specialista, nimajo podlage v izvedenih dokazih. Enako velja za navedbe, da tožnik ni izpolnjeval pogoja znanja višje ravni jezika italijanske narodnosti. Te navedbe so v nasprotju s priloženo sistemizacijo za delovno mesto novinar specialist II, iz katere ne izhaja zahteva po znanju višje ravni jezika italijanske narodnosti, temveč znanje tujega jezika, tožnik pa je povedal, da samostojno prevaja iz enega jezika v drugega, nenazadnje pa je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik poročal s A, ki ni dvojezično območje.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob navedenih ugotovitvah štelo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR in ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 5. 2007 dalje, tj. od trenutka, ko so bili podani vsi elementi delovnega razmerja in izpolnjeni pogoji za opravljanje dela v organiziranem delovnem procesu delodajalca. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede datuma nastanka delovnega razmerja, saj ima ta podlago v skladnih izpovedih tožnika in nadrejene delavke A.A., ki sta povedala, da je tožnik enakovrstna dela opravljal tudi v letu 2007. Iz predloženih listin (priloge A3 do A11) pa izhaja, da je na podlagi več pogodb tožnik delo opravljal nepretrgano do 31. 3. 2012. Drugačne pritožbene navedbe so zato neutemeljene, v pritožbi izpostavljeno vprašanje dnevne delovne obveznosti v urah oziroma delovnega časa tožnika v spornem obdobju, pa ne vpliva na ugotovitev, da je šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu določbe 4. člena ZDR. Prvi odstavek 4. člena ZDR namreč delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Podlago za ugoditev temeljnemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa je sodišče prve stopnje imelo tudi v določbi drugega odstavka 11. člena ZDR, ki določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi z 20. oziroma 52. členom ZDR.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da mu tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust. Iz razlage h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (Uradni list RS, št. 100-4368/2005) izhaja, da svobodnemu novinarju, ki novinarskega dela ne opravlja v okviru delovnega razmerja, pravica do regresa za letni dopust ne pripada že neposredno na podlagi 56. člena te kolektivne pogodbe, temveč pogodbeni stranki ustrezen znesek iz tega naslova upoštevata že pri določitvi tarife oziroma pogodbene cene v konkretni pogodbi, glede na kriterije, opisane v zgornjih razlagah (obseg in vsebina novinarskega dela glede na primerljivega redno zaposlenega delavca). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imele predložene pogodbe o novinarskem delu v 8. členu določbo o vključenosti sorazmernega dela regresa za letni dopust v avtorski honorar. Tožnik v tem sporu ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da novinarskega honorarja v letih 2007 in 2012 ne bi prejel, zato je upoštevaje navedeno pravno podlago sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo regresa za letni dopust v tem obdobju.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške, oprlo na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. To določilo sodišču omogoča odločitev glede na uspeh, ki ga je stranka dosegla v postopku. Tožba je bila sicer potrebna, na drugi strani pa ni mogoče zanikati tudi končnega uspeha tožene stranke v postopku na prvi stopnji. Tožnik je del tožbe z zahtevkom za poslovno uspešnost umaknil, poleg tega pa ni uspel z zahtevkom za obračun in plačilo plače za opravljanje dela novinarja urednika oziroma novinarja dopisnika in z zahtevkom za izplačila regresov za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno skladno s 353. členom in 2. točko 365. člena ZPP pritožbi strank zavrniti in potrditi izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje pritožbene stroške.