Jedro

Tudi za agencijske delavce velja, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo, pogodba o zaposlitvi za določen čas pa izjema.

Tožnik je bil pri toženi stranki, ki je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanje dela delavcu pri drugem delodajalcu, zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela na podlagi 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer začasno povečan obseg dela pri uporabniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je bila od 22. 11. 2016 dalje med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas na delovnem mestu proizvodnja dela po delovnem nalogu za polni delovni čas in plačo 1.000,00 EUR ter izročitev take pogodbe. Zavrnilo je zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2017 ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo v mesečnem bruto znesku 1.000,00 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil tožbo, ker je tožena stranka s tožnikom sklepala pogodbe za določen čas, čeprav za sklepanje za veriženje pogodb za določen čas ni imela utemeljenega razloga, saj prvi odstavek 55. člena ZDR-1 določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku 54. člena ZDR-1, opravi. Tožena stranka je trdila, da so bile pogodbe za določen čas sklenjene zaradi projekta montaže spone A. v oddelku montaže A3. Tožena stranka je trdila, da pri projektu ni šlo za kontinuiran delovni proces, temveč za povečan obseg dela, ki je bil posledica novega projekta. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je tožnika zaposlil za določen čas, ker so pri uporabniku uvajali novi tip spone in so potrebovali dodatne delavce, dokler niso dobili dobavljenih strojev. Priča B.B. pa je povedal, da je šlo za nov tip spone, zaradi česar je bil izdelan prototip, nato se izdelajo orodja, naročijo se stroji in se pride do pilotne serije, zato se je pričelo konec leta 2016 pripravljati orodja in nato se je začelo ročno montirati. Pojasnil je, da je dobavni rok orodja 6 mesecev, avtomatiziranih strojev 8 do 10 mesecev, ročne montaže opreme pa 3 do 4 mesece. V manjšem obsegu se je ročna montaža začela septembra in nadaljevala v oktobru, novembru, decembru in januarju, v februarju pa je začela upadati in so pričeli prihajati stroji. Popolnoma pa se je ročna montaža nehala izvajati konec marca po planu. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napravilo zmotne dejanske zaključke, ko je ugotovilo, da je bil pri uporabniku obseg dela začasno povečan, ker je uporabnik za ročno montažo A. spone, za krajše obdobje, potreboval večje število delavcev do pričetka obratovanja strojev. Po sodni praksi delodajalec v sodnem postopku ne more dokazovati, da je bil razlog dejansko drug, ali da so poleg v pogodbi določenega razloga za določen čas (začasno povečan obseg dela), obstajali še kakšni drugi razlogi za takšno pogodbo. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen le začasno zaradi oprave določenega ročnega dela, ki se je začelo in zaključilo, torej ni šlo za kontinuiran delovni proces, ampak za začasno ročno delo. Za začasno povečan obseg dela po 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 prihaja takrat, ko sicer delo že trajno obstaja, vendar pri njem nastane določen povečan obseg dela in je zato delodajalec primoran začasno nekoga zaposliti. V konkretni zadevi pa je sodišče ugotovilo, da pri toženki ročno delo za pripravo A., na katerega je bil zaposlen tožnik, pred prihodom tožnika še ni obstajalo. Ugotovljeni dejanski stan materialnopravno ne predstavlja začasno povečanega obsega dela po 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, ampak kvečjemu kakšen drug razlog (da bi šlo za projektno delo). Zato po navedbah tožene stranke, izjavah prič in ugotovitvi sodišča razlog zaposlitve tožnika naveden v verižnih pogodbah za določen čas, očitno ni bil izkazan oziroma je fiktiven. Podredno pa v kolikor bi pritožbeno sodišče menilo, da so bile s tožnikom sklenjene pogodbe za določen čas na podlagi 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pa je tožnik s poizvedbo preko ZZZS izkazal, da je tožena stranka tudi, po odhodu tožnika, na istem delovnem mestu proizvodna dela po delovnem nalogu, zaposlovala nove delavce in očitno ni šlo za začasno povečan obseg dela tožnika. Tako je tožena stranka že nekaj dni po odhodu tožnika za isto delovno mesto sklepala pogodbe o zaposlitvi z novim kadrom. Tožnik bi lahko še naprej pri toženi stranki opravljal ta enostavna proizvodna dela po delovnem nalogu in bi mu morala tožena stranka izročiti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tako pa je tožena stranka zaposlovala nov kader, s katerim je nadomestila tožnika in takšen način menjave zaposlenih ima tožena stranka že več let. Sodišče pa ni hotelo izvesti dokazov, ki jih je predlagal tožnik glede preveritve zakonitosti več kot dveletnega veriženja pogodb za določen čas na delovnem mestu proizvodna dela po delovnem nalogu. Tožena stranka pa tudi ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi ovrgla na njo prevaljeno dokazno breme glede trditev tožnika, da je šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas in menjavo kadra na istem delovnem mestu, saj sodišču ni predložila seznama vseh zaposlenih za določen čas od začetka sklenitve pogodbe o sodelovanju z uporabnikom. V kolikor bi sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, bi ugotovilo, da se že več kot dve leti verižijo pogodbe za določen čas za isto delovno mesto "proizvodna dela po delovnem nalogu", agencijskim delavcem, ki se menjujejo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa ni podana po vsebini uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Iz pritožbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje premalo obrazložilo nekatere svoje ugotovitve, vendar iz teh navedb izhaja, da se tožeča stranka predvsem ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki, ki je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanje dela delavcu pri drugem delodajalcu, zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tudi za agencijske delavce velja, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo, pogodba o zaposlitvi za določen čas pa izjema. V skladu z drugim odstavkom 60. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) se z agencijskim delavcem lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Navedeno pomeni, da je za zakonitost takšne pogodbe bistveno, ali pri uporabniku (in ne pri agenciji) obstoji kateri od taksativno naštetih primerov iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1, zaradi katerega je takšno pogodbo dopustno skleniti. Tako iz zakonske opredelitve agencijskega dela in Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Svet o delu preko agencije za zagotavljanje začasnega dela, izhaja, da je bistvo agencijskega dela, da agencija delavce začasno napotuje na delo k posameznim uporabnikom, delavci pa imajo stabilno, trajno razmerje z agencijo.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi med strankama z dne 18. 11. 2016, 15. 11. 2011, 26. 11. 2017 in 24. 2. 2017, ki so bile sklenjene za določen čas in sicer predvsem, ali je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 54. člena ZDR-1 in ob upoštevanju časovnih omejitev iz drugega in četrtega odstavka 55. člena tega zakona. Tožnik je namreč trdil, da je pri uporabniku C. d. d. (kasneje D. d. d.) opravljal proizvodno delo v oddelku Montaže, ki je bilo trajne narave, zato ni bilo razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tožena stranka, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugim uporabnikom iz 59. člena do 63. člena ZDR-1 je navedla, da je z uporabnikom C. d. d. 12. 9. 2013 sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju in posredovanju delovne sile, na podlagi katere je tožena stranka, po naročilu uporabnika k njemu napotila delavce za opravljanje del v njegovi proizvodnji in v zvezi z uporabnikovim povpraševanjem s tožnikom sklenila 4 pogodbe o zaposlitvi za določen čas in kot razlog navedla - zaradi začasno povečanega obsega dela pri uporabniku. Vse 4 pogodbe je s tožnikom sklenila za delovno mesto: proizvodna dela po delovnem nalogu v oddelku Montaža. 7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela na podlagi 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer začasno povečan obseg dela pri uporabniku. Med strankama ni bilo sporno, da je montaža pohištvenega okovja stalna dejavnost uporabnika, vendar kot je izpovedal vodja razvojno-tehničnega sektorja uporabnika B.B., so v letu 2016 pri uporabniku razvijali nov tip spone in pričeli s pilotno serijo. Dobavni rok orodja je bil 6 mesecev, dobavni rok za stroje, ki bi nadomestili ročno montažo, pa 8 do 10 mesecev. Ker so orodje dobili pred stroji, so se v vmesnem obdobju odločili za ročno montažo, ki se je v manjšem obsegu začela že v septembru 2016 in nato rasla do februarja 2017. Tudi tožnik je potrdil izpoved priče B.B. glede strojev, ki jih je dobavil uporabnik in so postopoma prihajali v Montažni oddelek in da je A. nov tip spone uporabnika. Priča je tudi izpovedal, da je z ročno montažo uporabnik dosegel 250 - 350 kosov na uro, strojno pa 3200, zato so imeli pri uporabniku le začasno potrebo po zaposlitvi dodatnih delavcev za vmesno obdobje ročne obdelave montaže, dokler uporabnik ni dobil strojev.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka predložila tudi ustrezno pisno dokumentacijo, koliko delavcev je pri uporabniku bilo dodatno potrebnih za montažo spon v posameznih mesecih, in da se je potreba po delavcih zmanjšala do februarja 2017, ko so pri toženi stranki dobili stroje in tako avtomatizirali proizvodnjo ter delavcev za ročno montažo več niso potrebovali.

9. Sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedi E.E., vodje kadrovske službe, B.B., vodje razvojno-tehničnega sektorja in direktorja tožene stranke pravilno zaključilo, da so se pri uporabniku odločili za krajši čas zaposliti več proizvodnih delavcev zaradi ročne montaže spon in da po pridobitvi strojev, ročna montaža več ni bila potrebna, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka imela razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

10. Neutemeljena je tožnikova pritožbena trditev, da je tožena stranka namesto tožnika, na delo k uporabniku napotila druge delavce za opravljanje istega dela. Po podatkih ZZZS o prijavah in odjavah delavcev od 1. 2. 2017 do 1. 6. 2017 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je od 31. 3. 2017, ko s tožnikom več niso sklenili pogodb o zaposlitvi za določen čas, toženka dejansko 3. 4. 2017 zaposlila novega delavca in ga napotila k uporabniku, vendar pa je bil delavec napoten na delo v livarno, kar je potrdila vodja kadrovske službe E.E. in za delo v livarni so morali imeti delavci posebne izkušnje, teh izkušenj pa tožnik ni imel. Sodišče je pravilno, ob oceni, da delo v montaži ni isto kot delo v livarni, zaključilo, da tožena stranka tega dela ni bila dolžna ponuditi tožniku.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je toženka že nekaj dni po odhodu tožnika, za isto delovno mesto, sklepala pogodbe o zaposlitvi z novim kadrom, saj iz dopisa - Posredovanje osebnih podatkov, ki jih je sodišču posredoval Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota F., izhaja, da zavezanec za prijavo D. d. o. o. (uporabnik) v obdobju od 1. 2. 2017 do 1. 6. 2017, za poklic 9329 oziroma poklicno skupino 93, ni imel vloženih prijav v zavarovanje.

12. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da so pogodbe o zaposlitvi sklenjene s tožnikom za določen čas, nezakonite, ker iz njih ne izhaja dejanski razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. V pogodbah je namreč naveden zakoniti razlog, v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR-1. 13. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).