Jedro

Sodišče sme v pogojni obsodbi določiti kazen največ dve leti zapora, ne pa višje kazni, kar velja tudi za določitev enotne kazni.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi določi enotna kazen dve leti zapora.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obsojenega D. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 v zvezi s 63. in 65. členom istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri sta mu bili po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določeni za prvo kaznivo dejanje kazen štiri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen eno leto in osem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 je sodišče obsojencu upoštevalo kazen enega leta zapora in preizkusno dobo štirih let, določeno v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 4028/2010 z dne 9. 6. 2010, ki je postala pravnomočna dne 18. 6. 2010. Te pravnomočne sodbe sodišče ni preklicalo, temveč je po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v novi preizkusni dobi pet let, računajoč od pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja, in ukrep varstvenega nadzorstva za čas treh let, ob katerem je obsojencu določilo še navodilo, da se usposablja za poklic in sprejme zaposlitev, ki ustreza njegovemu zdravju, sposobnostim in nagnjenju (3. točka tretjega odstavka 65. člena KZ-1).

2. Zoper navedeno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 7. 10. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona o vprašanju, ali je bila z odločbo o pogojni obsodbi prekoračena pravica, ki jo je imelo sodišče po določbi prvega odstavka 58. člena KZ-1. Kršitev je utemeljil s tem, da je v prvem odstavku 158. člena KZ-1 določeno, da sme sodišče izreči pogojno obsodbo le, če je storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen, zato je bila določitev kazni dveh let in enajst mesecev zapora v okviru pogojne obsodbe obsojencu v škodo. Predlagal je, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da obsojencu v okviru pogojne obsodbe določi enotno kazen dveh let zapora, torej kazen, katere višina ustreza v zakonu določenim okvirom za izrek takšne kazenske sankcije.

3. Obsojeni D. T. odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ni podal. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Okrožno sodišče v Ljubljani je pri izrekanju kazenske sankcije v izpodbijani sodbi, ob določeni kazni štirih mesecev zapora za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 ter določeni kazni enega leta in osem mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in ob upoštevanju kazni enega leta zapora s preizkusno dobo štirih let, določeni v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 4028/2010 z dne 9. 6. 2010, ki je postala pravnomočna 18. 6. 2010, na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Vrhovni državni tožilec ob tem utemeljeno uveljavlja, da je z določitvijo takšne enotne kazni v okviru pogojne obsodbe kršen prvi odstavek 58. člena KZ. Na podlagi te določbe je sodišče namreč omejeno, ker lahko pogojno obsodbo izreče le v primeru, če je storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. Že sam kazenski zakon torej postavlja mejo za višino določene kazni, oziroma povedano drugače, sodišče sme v pogojni obsodbi določiti kazen največ dve leti zapora, ne pa višje kazni, kar velja tudi za določitev enotne kazni. Določitev enotne kazni v izpodbijani pogojni obsodbi v tem primeru pomeni, da je sodišče s takšno odločbo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in je torej po 5. točki 372. člena KZ kazenski zakon prekršen.

6. Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v odločitvi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v okviru pogojne obsodbe s preizkusno dobo petih let obsojencu določilo enotno kazen dve leti zapora in s tem odpravilo kršitev iz prvega odstavka 58. člena KZ.