Jedro

S stvarnopravnim zahtevkom bi tožnica lahko uspela le, če bi zatrjevala obstoj dogovora prav glede lastništva. Zatrjevati in dokazati bi torej morala, da je med njimi obstajal dogovor, kdo in v kakšnem deležu bo postal (so)lastnik stanovanja. Namen rešitve stanovanjskega vprašanja za družino in pričakovanja tožnice v zvezi z lastništvom stanovanja, ne zadostujejo za pridobitev (so)lastninske pravice s pravnim poslom, pa četudi je prispevala del kupnine za stanovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je solastnica stanovanja – garsonjere št. 26 v IV. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu N. 2, L. do 9/20 od celote; da ji je toženka dolžna izstaviti listino, s katero ji priznava pridobitev solastninskega deleža do 9/20 in na podlagi katere se bo vknjižila do tega deleža na navedenem stanovanju; in ji povrniti pravdne stroške z obrestmi. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžna povrniti toženki tožnica v znesku 870,26 EUR s pripadki.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da Višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je kljub temu, da mora preizkusiti vse pravne podlage, ugotovilo zgolj, da tožbeni zahtevek temelji na trditvi, da je prispevala del kupnine za stanovanje, vse ostale dokaze in presojo vseh ostalih trditev tožnice pa je opustilo oziroma zavrnilo. Na ta način ugotovljeno dejansko stanje in uporaba določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) morda res ne dajeta podlage za zaključek, da je s prispevkom v denarju pridobila stvarnopravni zahtevek. Je pa sodišče spregledalo, da v času nakupa stanovanja še ni veljal SPZ, pač pa Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Zahtevek temelji na določbi 20. člena ZTLR – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom. Prvostopenjsko sodišče je zaradi opustitve oziroma pomanjkljive presoje trditvene podlage tožnice in opustitve izvedbe predlaganih dokazov napačno zaključilo, da tožničin denarni prispevek za kupnino ne predstavlja upravičenja do solastnine. Sodba daje vtis, da je sodišče enostavno prezrlo njene trditve (kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) o obstoju dogovora oziroma sporazuma med njo in njenim izvenzakonskim partnerjem - sinom toženke ter toženko o skupnem nakupu stanovanja s ciljem in namenom, da postane stanovanje last nje in njenega partnerja zaradi rešitve stanovanjskega problema njune družine. Zatrjevala je tudi, da vloga toženke pri nakupu stanovanja ni bila v tem, da bi postala lastnica, pač pa je le pomagala. Zatrjevala je goljufive in lažne izjave toženke ter da je imela denar, ki ga je dala toženki, in da je v času nakupa med njimi obstajal jasen dogovor oziroma sporazum, da se kupuje stanovanje zanju s partnerjem, za njuno družino, da bosta onadva lastnika stanovanja. Toženka si sedaj želi kljub obstoju dogovora pred nakupom stanovanja protipravno pridobiti tujo stvar in premoženje. Izpodbijana sodba torej nima razlogov o zatrjevani pravnoposlovni podlagi za pridobitev solastninske pravice. Partnerja in nekdo tretji, ki sodeluje v poslu, se lahko dogovorijo, da vsak od njih ali pa le nekdo pridobi solastninski delež na predmetu nakupa v sorazmerju s prispevkom kupnine. Sodišče sploh ni ugotavljalo ali je med pravdnima strankama in izvenzakonskim partnerjem tožnice obstajal zatrjevani dogovor. V nasprotju z zatrjevanji tožnice je celo zaključilo, da niti ne zatrjuje niti ne dokazuje z zakonom določenih pravnih temeljev in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Grobo je tudi kršilo načelo kontradiktornosti, ko je kot nepotrebne zavrnilo vse njene dokazne predloge in ni upoštevalo njenih trditev, v celoti in nekritično sprejelo toženkine trditve. Ker že vse od nakupa stanovanja živi v njem, ker je dala denar za nakup stanovanja in ker zatrjuje dogovor o nakupu stanovanja, bi moralo to vzbuditi dvom v resničnost trditev tožene stranke. Sodišče bi moralo ugotoviti namen (causo) nakupa stanovanja in razlagati dogovor med strankami, ker je od tega odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in meni, da so pritožbene trditve irelevantne. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede na podano trditveno podlago izvedlo vse potrebne predlagane dokaze in je odločitev materialnopravno pravilna. Ne sodba ne postopek na prvi stopnji pa tudi nista obremenjena z upoštevnimi procesnimi kršitvami. Razlogi sodbe so jasni in tako argumentirani, da se odločitev da preizkusiti, in se pritožbeno sodišče nanje sklicuje. Glede na pritožbena izvajanja in očitke pa še pojasnjuje in dodaja: Res je sicer, da tožnica zatrjuje, da je na spornem stanovanju pridobila solastninsko pravico še pred uveljavitvijo SPZ, zaradi česar so materialnopravna podlaga za razsojo v tej zadevi določbe ZTLR. Vendar pa to na materialnopravno pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ne vpliva, saj oba zakona predpisujeta iste temelje za pridobitev (so)lastninske pravice. Lastninska pravica se pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem ali z odločbo državnega organa (20. člen ZTLR oziroma 39. člen SPZ).

Pravilno je tudi pritožbeno stališče, da je v pravdnem postopku dolžnost pravdnih strank navajati dejstva in predlagati dokaze za utemeljitev zatrjevanih dejstev, dolžnost sodišča pa, da iz zatrjevanih dejstev izlušči pravno podlago. V obravnavanem primeru je sodišče to storilo. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 10.9.2009 ne izhaja, kar trdi pritožba, da bi tožnico sililo, da navede materialnopravno podlago svojega zahtevka. S tem, ko jo je pozvalo, naj navede pravno podlago za pridobitev solastnine na spornem stanovanju, jo je dejansko skušalo vzpodbuditi, da bi navedla pravno relevantna dejstva. Tako ravnanje ima podlago v 285. členu ZPP, ki sodišču nalaga dolžnost materialnoprocesnega vodstva. Tožeča stranka pa je tudi takrat navedla zgolj, da zahtevek temelji na svojem denarnem prispevku v višini 4,5 mio SIT za nakup stanovanja. Tudi iz njenih predhodnih trditev ne izhaja zatrjevanje takega dogovora v zvezi z nakupom stanovanja, ki bi lahko bil pravno poslovna podlaga pridobitve (so)lastninske pravice. Izrecno pa tožnica zatrjuje tak način pridobitve (so)lastninske pravice šele v pritožbi. Ta zatrjevanja temelji na navedbah, ki jih je tekom postopka na prvi stopnji podajala, ko je obrazlagala odnose med njo, partnerjem in toženko, jih pa v pritožbi nekoliko prikroji. Na prvi stopnji je zatrjevala le skupni namen nakupa stanovanja (rešitev stanovanjskega problema za njeno družino), ne pa tudi hkratnega dogovora o lastništvu stanovanja.

Zatrjevanja tožnice, kakršna je podala na prvi stopnji glede dogovorov v zvezi z nakupom stanovanja, za odločitev niso relevantna. Tudi če je obstajal dogovor med njo, njenim takratnim izvenzakonskim partnerjem in toženko, da se bo z nakupom stanovanja reševalo stanovanjski problem družine tožnice in izvenzakonskega partnerja, na lastništvo stanovanja ne bi vplival. S stvarnopravnim zahtevkom bi tožnica lahko uspela le, če bi zatrjevala obstoj dogovora prav glede lastništva. Zatrjevati in dokazati bi torej morala, da je med njimi obstajal dogovor kdo in v kakšnem deležu bo postal (so)lastnik stanovanja. Namen rešitve stanovanjskega vprašanja za družino in pričakovanja tožnice v zvezi z lastništvom stanovanja, ne zadostujejo za pridobitev (so)lastninske pravice s pravnim poslom, pa četudi je prispevala del kupnine za stanovanje. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da prispevanje kupnine za nakup stanovanja, tudi če bi bil zatrjevani prispevek tožnice dokazan, ne utemeljuje stvarnopravnega zahtevka, so torej pravilni.

Razen tega bi morala tožnica, če pogodba za nakup spornega stanovanja z dne 13.2.2002 ni skladna z dejansko dogovorjenim, ali je bila sklenjena na goljufiv način (oboje smiselno izhaja iz njenih trditev), pogodbo izpodbiti v pravdi. Po kupoprodajni pogodbi je namreč lastninskopravna upravičenja pridobila samo toženka, saj se intabulacijska klavzula (6. člen kupoprodajne pogodbe v prilogi B2) glasi na njo. Ker pogodba ni izpodbita, ima toženka veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice in bo z vpisom v zemljiško knjigo postala izključna lastnica stanovanja (33. člen ZTLR oziroma 49. člen SPZ).

Prvostopenjsko sodišče torej ni prezrlo trditvene podlage tožnice in je glede na njo ugotovilo vsa za pravilno materialnopravno odločitev relevantna dejstva. Utemeljeno je zaradi nerelevantnosti zavrnilo dokazne predloge, s katerimi je tožnica želela dokazati svoj denarni prispevek za nakup stanovanja in dogovor, ki pa ne more vplivati na odločitev glede lastništva stanovanja. Tako o pravnih kot relevantnih dejanskih vprašanjih je zavzelo jasna stališča. Niso torej podane uveljavljane procesne kršitve iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi nobene od uradoma upoštevnih procesnih kršitev, naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ni zasledilo. Zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožeča, ker s pritožbo ni uspela; tožena pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.