Jedro

Drugi odstavek 395. člena OZ izrecno določa, da lahko vsak solidarni dolžnik dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Pojmu solidarne obveznosti ne nasprotuje, če so sodolžniki za obveznost zavezani z različnimi modalitetami, kamor izrecno spada tudi različen rok izpolnitve. Ta zakonska določba nedvomno ovrže trditev, da se mora dogovor o podaljšanju pogodbenega roka iz obeh aneksov neposredno uporabiti tudi za presojo roka izpolnitve tožeče stranke kot solidarnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.393,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 174.004,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2018 in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 4.757,45 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je tožena stranka utemeljeno unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih del po pogodbi z dne 4. 5. 2017, katere naročitelj je bila tožeča stranka. Po stališču tožeče stranke ne, ker je tožena stranka s solidarno odgovornim izvajalcem, družbo A. d. o. o., dne 31. 8. 2018 in 18. 9. 2018 sklenila aneksa k sklenjeni pogodbi z dne 4. 5. 2017, s katerima se je rok za izvedbo pogodbenih del, ki je bil prvotno določen do dne 31. 8. 2018, dvakrat podaljšal, drugič do roka 31. 12. 2018, do katerega so bila pogodbena dela naposled izvedena. Dogovor iz navedenih aneksov naj bi veljal tudi za tožečo stranko kot solidarno odgovornega soizvajalca, zato naj bi bilo unovčenje garancije zaradi domnevne zamude tožeče stranke z izvedbo pogodbenih del neutemeljeno, posledično pa je tožena stranka znesek iz unovčene bančne garancije prejela neupravičeno.

6. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožene stranke in zaključilo, da se omenjena aneksa nista nanašala (tudi) na tožečo stranko, zato zanjo ni veljal podaljšani rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti (31. 12. 2018), temveč prvotni pogodbeno določen rok 31. 8. 2018. Ker je tožeča stranka dela na gradbišču nesporno ustavila in del do izteka (prvotno določenega) pogodbenega roka (pa tudi kasneje) ni izvedla, s čimer je kršila določila pogodbe z dne 4. 5. 2017, je tožena stranka utemeljeno unovčila bančno garancijo v celotnem znesku.

7. Tožeča stranka je v pritožbi očitala sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi v zadostni meri opredelilo do njenih materialnopravnih argumentov glede veljavnosti dogovorov v zgoraj omenjenih aneksih v razmerju do tožeče stranke in ker sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Iz zgoraj povzetih zaključkov sodišča prve stopnje izhajajo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Dolžnost sodišča, da se opredeli do pravno relevantnih navedb stranke, pa je del pravice do kontradiktornega postopka, izhajajoče iz zahteve po enakem varstvu pravic strank v postopkih iz 22. člena Ustave, katere kršitev je konkretizirana v določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa v obravnavani zadevi tudi ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje se je dolžno opredeliti le do pravno relevantnih navedb pravdnih strank, pri čemer pa ni treba, da je odgovor na strankine navedbe izrecen, temveč lahko izhaja iz konteksta celotne obrazložitve.1 Iz zgoraj povzetih zaključkov sodišča prve stopnje po presoji višjega sodišča izhajajo tudi vsi relevantni odgovori na pravno relevantne navedbe tožeče stranke.

8. Po stališču tožeče stranke naj bi s sklenitvijo aneksov (31. 8. 2018 in 18. 9. 2018) k temeljni pogodbi, s katerima sta tožena stranka in družba A. d. o. o. rok za dokončanje pogodbenih del (naposled) določili na 31. 12. 2018, v aneksih določeni rok veljal tudi za tožečo stranko, ki ni bila stranka aneksov, bila pa je eden izmed solidarno odgovornih izvajalcev za izvedbo del po temeljni pogodbi z dne 4. 5. 2017. Pri tem se je oprla na opredelitev, da je bila pogodbena obveznost nedeljiva v skladu s 416. členom Obligacijskega zakonika – OZ, zaradi česar naj bi podaljšanje roka za izvedbo pogodbenih del za soizvajalca veljalo tudi za tožečo stranko.

9. Ni sporno, da tožeča stranka ni bila pogodbena stranka obeh aneksov, temveč sta bila ta sklenjena med toženo stranko in družbo A. d. o. o. Izpodbijana sodba ni obremenjena z notranjim nasprotjem, kot je tožeča stranka trdila v pritožbi, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno dejstvo ugotovilo le to, da sta pogodbeni stranki aneksov tožena stranka in družba A. d. o. o., kar drži; v nadaljevanju pa je nato presojalo, ali dogovor iz aneksov velja tudi za tožečo stranko kot solidarno odgovornega izvajalca in torej slednjega ni štelo kot med strankama nespornega dejstva.

10. Dejstvo, da je šlo pri obveznosti iz temeljne pogodbe z dne 4. 5. 2017 za nedeljivo obveznost, na katerega se je oprla tožeča stranka, samo po sebi ne spreminja položaja solidarnih dolžnikov, ki sta ga imeli tožeča stranka in družba A. d. o. o. po medsebojnem dogovoru. Drugi odstavek 395. člena OZ izrecno določa, da lahko vsak solidarni dolžnik dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Pojmu solidarne obveznosti ne nasprotuje, če so sodolžniki za obveznost zavezani z različnimi modalitetami, kamor izrecno spada tudi različen rok izpolnitve.2 Ta zakonska določba nedvomno ovrže trditev, da se mora dogovor o podaljšanju pogodbenega roka iz obeh aneksov neposredno uporabiti tudi za presojo roka izpolnitve tožeče stranke kot solidarnega dolžnika. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavila, da se po prvem odstavku 416. člena OZ za nedeljive obveznosti smiselno uporabljajo predpisi o solidarnih obveznostih, kar pomeni, da citirani drugi odstavek 395. člena OZ velja tudi v konkretnem primeru. Stališče tožeče stranke, da v tem primeru ne gre za solidarno nedeljivo obveznost, nima pravne podlage, saj je pravna teorija v tem delu jasna: za nedeljive obveznosti veljajo smiselno enaka pravila kot za solidarne, če gre za več dolžnikov nedeljive obveznosti.3

11. Dejstvu, da so solidarni dolžniki lahko zavezani z različnim rokom, sledi, da se posledice zamude z izpolnitvijo enega dolžnika ne raztezajo tudi na drugega dolžnika (prvi odstavek 402. člena OZ), upnik pa lahko uveljavlja zamudne posledice proti tistemu solidarnemu dolžniku, pri katerem je zamuda že nastopila.4 V obravnavani zadevi je bila zamudna posledica, ki jo je tožena stranka mogla uveljavljati, ko je tožeča stranka prišla v zamudo z izvedbo pogodbenih obveznosti, izdana bančna garancija v njeno korist. Ker so na dan njenega unovčenja obstajale pogodbeno določene predpostavke za njeno unovčenje (neizpolnitev obveznosti tožeče stranke v pogodbeno določenem roku), je tožena stranka bančno garancijo utemeljeno unovčila.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da dejstvo, da je družba A. d. o. o. kot solidarno odgovorni izvajalec toženi stranki po sklenitvi aneksov izročila novo bančno garancijo, za presojo utemeljenosti unovčenja bančne garancije, ki jo je naročila tožeča stranka, ni relevantno. Pravna teorija je zavzela jasno stališče, da je tudi pri solidarnih obveznostih toliko obveznosti, kolikor je dolžnikov.5 Posledično ne gre za dvojno zavarovanje obveznosti istega dolžnika, temveč za dve ločeni zavarovanji vsakega od solidarnih dolžnikov. Kot že rečeno, pojmu solidarne odgovornosti ne nasprotuje, če so sodolžniki zavezani za obveznost z različnimi modalitetami, med katere spadajo tudi različni instrumenti zavarovanja. Upnik je upravičen od vsakega od solidarnih dolžnikov zahtevati ustrezno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, saj je kot upnik upravičen od vsakega izmed solidarnih dolžnikov terjati izpolnitev celotne obveznosti.

13. Ugovor tožeče stranke, da so bile obveznosti iz pogodbe z dne 4. 5. 2017 naposled v celoti izpolnjene s strani solidarnega dolžnika, s čimer se šteje, da je tedaj obveznost ugasnila tudi za tožečo stranko, je relevanten z vidika nastale škode, ki naj bi jo pokrivala unovčena bančna garancija; z drugimi besedami, skladno z določbo tretjega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR je sodišče dolžno preizkusiti tudi, ali je bila bančna garancija unovčena v pravilnem oziroma primernem znesku.6 Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v primeru zatrjevanja tožeče stranke, da bančna garancija ni bila unovčena upravičeno in v ustreznem znesku, trditveno in dokazno breme o nastanku in višini škode leži na toženi stranki.7 Tožena stranka je navedla, da ji je nastala škoda v obliki pogodbene kazni zaradi zamude, ki je zaradi trajanja zamude tožeče stranke dosegla pogodbeno določeni maksimum 10 % pogodbene vrednosti, in škoda zaradi povišanja cen, ki jih je bila po sklenjenih aneksih dolžna plačati družbi A. d. o. o., ki je naposled dokončala pogodbena dela.

14. Tožena stranka je sama navedla, da so bile pogodbene obveznosti družbe A. d. o. o. izpolnjene do 31. 12. 2018, kot je bilo določeno z aneksom št. 9. Po določbi prvega odstavka 395. člena OZ obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. To pomeni, da je z izpolnitvijo obveznosti s strani družbe A. d. o. o. do 31. 12. 2018 postala tudi tožeča stranka prosta svoje obveznosti, četudi sama ni dokončala pogodbenih del. V skladu z določbo tretjega odstavka 1087. člena ZOR je torej utemeljen ugovor tožeče stranke kot naročitelja garancije, da zaradi nedokončanja del s strani tožeče stranke tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen v maksimalnem deležu 10 % vrednosti pogodbenih del, skupno 174.004,83 EUR. Višina pogodbene kazni tožeče stranke je utemeljena (le) na njeni zamudi z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti, ki je trajala od izteka roka za izpolnitev obveznosti do trenutka, ko je z izpolnitvijo obveznosti solidarnega dolžnika tudi tožeča stranka postala prosta svoje obveznosti, to je bilo, kot že rečeno, najkasneje do 31. 12. 2018. Vendar pa ob upoštevanju pogodbeno dogovorjene pogodbene kazni v višini 0,2 ‰, zamuda, ki je trajala najdlje do 31. 12. 2018, kar pomeni največ 122 dni,8 pogodbena kazen ni dosegla najvišjega deleža 10 %, temveč le delež 2,44 %, kar torej znaša največ 42.457,18 EUR.

15. Nadalje pa je tožena stranka navedla, da ji je nastala tudi škoda v znesku 246.895,28 EUR, ker je morala plačati povišanje cen zaradi aneksov, ki jih je sklenila z družbo A. d. o. o. in v kateri so bile cene določene višje, vzrok za to pa je bila prav zamuda tožeče stranke z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti v pogodbenem roku. Tožeča stranka je sama navedla, da je bil med toženo stranko in družbo A. d. o. o. sklenjen aneks, s katerim se je vrednost pogodbenih del zvišala za skupaj 246.895,28 EUR, prav tako je navedla, da zaradi spremenjenih razmer na trgu cene, kot so bile določene v času sklenitve pogodbe dne 4. 5. 2017, niso bile več primerne in ne vzdržne. Svoji odgovornosti za navedeno škodo pa je ugovarjala s trditvami, da je tožena stranka privolila v povišanje cene s sklenitvijo aneksov s solidarnim izvajalcem, da naprtitev odgovornosti tožeči stranki za navedeno škodo ni združljiva z naravo solidarne odgovornosti tožeče stranke, ki je ostala solidarno zavezana tudi po nastopu zamude ter da zamuda tožeče stranke ni razlog za povišanje cen, saj je do tega prišlo že pred iztekom pogodbenega roka za tožečo stranko.

16. Ob upoštevanju že pojasnjenega zaključka, da pogodbeno določeni rok z aneksoma št. 8 in 9 ni bil podaljšan v razmerju do tožeče stranke, ni dvoma, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnitve pogodbenih obveznosti do 31. 8. 2018 kršila, zaradi česar je po drugem odstavku 239. člena OZ tožena stranka upravičena zahtevati povrnitev škode, ki ji je zaradi tega nastala. Po določbi drugega odstavka 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, če je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo dejstvu, da iz dopisa tožeče stranke z dne 16. 8. 2018, s katerim je toženo stranko obvestila, da zapira gradbišče, sledi, da tožeča stranka svojih obveznosti ne bo izpolnila v dogovorjenem roku. To pomeni, da je sklenitev aneksa, s katerim se je tožena stranka dogovorila z družbo A. d. o. o. za izpolnitev pogodbenih obveznosti v podaljšanem roku in s povišano ceno, v pravno relevantni vzročni zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti tožeče stranke. Ker gre v tem delu za ravnanje po tem, ko je že nastopila zamuda oziroma kršitev pogodbenih obveznosti tožeče stranke, slednja ne more uspešno uveljavljati, da gre za nedopustno različno ceno storitev za vsakega od solidarnih zavezancev. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožeča stranka sama navedla, da je prišlo do znatnega povišanja cen od sklenitve temeljne pogodbe, zaradi česar ne more uspeti z ugovorom, da sklenitev aneksov s povišano vrednostjo pogodbenih del po tem, ko je tožeča stranka kršila svojo pogodbeno obveznost, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z njeno kršitvijo pogodbenih obveznosti. K drugačni presoji odgovornosti tožeče stranke pa ne prispeva niti ugovor, da naj bi do povišanja cen za pogodbena dela prišlo že pred iztekom pogodbenega roka, kar naj bi utemeljevalo ekskulpacijske razloge iz 240. člena OZ. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka imela pogodbeno možnost pravočasno zaprositi za podaljšanje pogodbenega roka, česar ni pravočasno storila, temveč je le enostransko zaprla gradbišče in od tožene stranke zahtevala višje plačilo, s čimer pa se ne more ekskulpirati svoje odgovornosti za kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda zaradi sklenitve aneksov s povišanimi cenami. Ker je že sama tožeča stranka navedla, da je bila po sklenjenih aneksih vrednost pogodbenih del zvišana za 246.895,28 EUR, s čimer je bila torej povišana vrednost del med strankama nesporna, je s tem po presoji višjega sodišča izkazana tudi višina nastale škode, ki jo je zatrjevala tožena stranka.

17. Na podlagi zgornji ugotovitev že škoda iz naslova povišanih cen po aneksih, sklenjenih z družbo A. d. o. o., znatno presega garantirani znesek iz unovčene bančne garancije. To pomeni, da je bila bančna garancija tudi po višini utemeljeno uveljavljena v celotnem garantiranem znesku, zato niti ni bilo treba ugotavljati natančne višine pogodbene kazni zaradi zamude, saj to za odločitev o tožbenem zahtevku ni bilo več odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Tožeča stranka se je neutemeljeno sklicevala na okoliščino, da tožena stranka po tem, ko je stečajni upravitelj prerekal prijavljeni terjatvi iz naslova pogodbene kazni in odškodnine, ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja obeh terjatev po določbi drugega odstavka 300. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, zaradi česar naj bi ti terjatvi prenehali. Trditev, da bi morala tožena stranka ti terjatvi veljavno uveljavljati, ni skladna z institutom bančne garancije. Ta je namenjena zavarovanju obveznosti oziroma zavarovanju upnika, da se v primeru določenih okoliščin poplača iz zneska unovčene bančne garancije, ne da bi se pri tem moral ukvarjati z uspešnostjo postopka proti dolžniku. Če je tožena stranka ti terjatvi prijavila v stečajnem postopku, pa nato postopka tam ni nadaljevala, to nima vpliva na uspešnost obravnavanega tožbenega zahtevka iz naslova bančne garancije, pri katerem se presoja, ali je bila bančna garancija unovčena (ne)upravičeno.9 Terjatev tožene stranke v višini vrednosti unovčene bančne garancije je že prenehala z izplačilom garantiranega zneska, zato niti ni mogla prenehati zaradi nevložene tožbe po napotitvenem sklepu. Drugačno naziranje ne bi imelo smisla, saj bi upnika pravzaprav sililo v to, da pazi na obstoj svoje terjatve, saj bi edino na ta način bil upravičen do zneska bančne garancije, ki jo je unovčil prav zaradi tega, da se ni treba ukvarjati z uveljavljanjem terjatve do dolžnika samega.

19. Ob presoji, da je tožena stranka bančno garancijo utemeljeno unovčila v celotnem garantiranem znesku, se zahtevek tožeče stranke v celoti izkaže za neutemeljenega. To pa pomeni, da vprašanje pobota terjatev ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko za obravnavo tožbenega zahtevka ni relevantno in se višje sodišče do nobenih okoliščin v zvezi s tem ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Ker se je zoper odločitev o stroških postopka tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

21. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 1.875 točk za odgovor na pritožbo in 28,75 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 1.903,75 točk. Drugih priglašenih stroškov toženi stranki ni priznalo, saj zanje ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 1.393,55 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003. 2 Polajnar Pavčnik, A., v: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 556. 3 Ibid., str. 568. 4 Ibid., str. 559. 5 Juhart, M., v: Obligacijsko pravo – splošni del, GV Založba, 2009, str. 1082. 6 Prim. s sodbo VSL I Cpg 479/2018 z dne 14. 11. 2018. 7 Sodbi VSL I Cpg 213/2017 in I Cpg 331/2017 z dne 24. 8. 2017. 8 30 dni septembra, 31 dni oktobra, 30 dni novembra in 31 dni decembra. 9 Sodba VSL I Cpg 331/2017 z dne 24. 8. 2017.