Jedro

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.

Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (drugem odstavku točke I izreka in v točki III ter točki IV izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je tožnici dolžna plačati razliko v plači v skupnem bruto znesku 5.290,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih neto zneskov v obdobju od 10. 7. 2019 do 10. 1. 2023 tako, kot je razvidno iz prvega odstavka točke I izreka sodbe. V presežku, tj. nad navedenimi zneski, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odvod in plačilo davkov in prispevkov (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.037,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in da je tudi zavezanka za plačilo sodne takse (točka IV izreka).

2.Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta sodelavec I. Napačno pa je zaključilo, da izravnalni dodatek ne spada v plačno strukturo, ki jo je treba uporabiti za izračun prikrajšanja v obdobju, v katerem je opravljala to delo. Če delavec opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, mu pripada celotna plača, ki je predvidena za to delovno mesto, ne pa le selektivno izbrani deli. Po stališču, ki ga je sprejelo sodišče, gre tožnici nižje plačilo od delavke, ki je formalno razporejena na enako delovno mesto in opravlja enako delo. Če bi bila tožnica na delovno mesto sodelavec I razporejena že takrat, ko ga je dejansko začela opravljati, tj. od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006 - 2007 dalje, bi bil izravnalni dodatek del njene plače. Sodišče je zato napačno izhajalo iz leta 2019 kot relevantnega leta. Izpodbijano stališče je sprejelo brez dokazne presoje in preverjanja, kako je toženka izplačevala izravnalni dodatek drugim delavcem na delovnem mestu sodelavec I. Razlogi izpodbijane sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj ji je kljub ugotovljenemu opravljanju nalog višje vrednotenega delovnega mesta sodišče priznalo plačo brez izravnalnega dodatka. Ker ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke in tega tudi ni obrazložilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka izpodbija odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je izbrala pooblaščenca izven sedeža sodišča, zato ji sodišče ni priznalo potnih stroškov in stroškov odsotnosti pooblaščenca iz pisarne. Hkrati je takšna stroška priznalo tožnici, čeprav si je tudi ona izbrala pooblaščenca izven kraja bivanja in sedeža sodišča. Takšno razlikovanje strank je diskriminatorno. Ob sprejeti razlagi sodišča bi bilo treba stroške zavrniti tudi tožnici. Sicer pa razlaga sodišča neupravičeno omejuje pravico toženke do svobodne izbire pooblaščenca. Tožnica je sama izbrala krajevno pristojno sodišče (Maribor), čeprav bi lahko tožbo vložila tudi pri bližjem sodišču (Nova Gorica), kar vpliva na nastanek stroškov. Sodišče je spregledalo, da so bili naroki v tej in v zadevi XX Pd 213/2014 opravljeni istega dne zaporedoma, zato potni stroški pooblaščenca tožnice za ta dan niso nastali večkrat, temveč le enkrat. Priglaša pritožbene stroške.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnice predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Tožnica zahteva plačilo iz naslova opravljanja višje vrednotnega dela za nezastarano obdobje od junija 2019 do decembra 2022. Trdi, da je od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006 do 2007 dejansko opravljala delo sodelavca I, in ne delo sodelavca II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Toženka je z njo 28. 7. 2023 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I, ki se uporablja od 1. 8. 2023 dalje ter ji za čas od 1. 1. 2023 do 31. 7. 2023 izplačala razliko v plači med obema delovnima mestoma, ne pa tudi za predhodno obdobje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta sodelavec I, zaradi česar je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) delno ugodilo. Glede višine prikrajšanja se je oprlo na izračun toženke. Ta je prikrajšanje izračunala glede na razliko v osnovni bruto plači obeh delovnih mest ter pripadajočih dodatkih, z izjemo dodatka za izravnavo.

7.Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. Eden od teh dodatkov je lahko tudi dodatek za izravnavo po Kolektivnih pogodbah toženke iz leta 2012 in 2018, če so za njegovo izplačilo izpolnjeni pogoji iz teh Kolektivnih pogodb.

8.Kolektivna pogodba toženke iz leta 2012 je v prvem odstavku 73. člena določala, da delavcem, ki se jim je ob uveljavitvi nove Kolektivne pogodbe in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v letu 2012 znižala plača, pripada dodatek za izravnavo. Dodatek predstavlja fiksni znesek, ki se ne usklajuje. Določeno je še bilo, da delavec dodatek za izravnavo obdrži do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev (drugi odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). Pravico do dodatka pa izgubi tudi v primeru, če v obdobju, ko prejema dodatek za izravnavo, sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (četrti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). S spremembo in dopolnitvijo Kolektivne pogodbe v letu 2018 je bil 73. člen spremenjen tako, da je delavcem, ki se jim je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ob uveljavitvi Pravilnika o sistemizaciji dela s 1. 3. 2018 znižala osnovna bruto plača, pripadal dodatek za izravnavo v višini razlike med seštevkom osnovne bruto plače, dodatkom za delovno dobo, dodatkom za napredovanje (karierne stopnice) in morebitnim dodatkom za izravnavo iz leta 2012. Enako kot leta 2012 je bilo določeno, da delavec obdrži pravico do dodatka za izravnavo do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto z višjo osnovno bruto plačo (drugi do peti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2018). Dodatek za izravnavo se je ohranil tudi ob spremembi Kolektivne pogodbe v letu 2022, ki prav tako določa, da delavec izgubi pravico do dodatka, če izpolni minimalne pogoje za upokojitev ali če sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (83. člen Kolektivne pogodbe iz leta 2022).

9.Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici dodatek za izravnavo za delo na delovnem mestu sodelavec I ne pripada, ker bi ga v primeru, če bi 1. 6. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I, izgubila. Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Posledično niso izpolnjeni pogoji iz 83. člena toženkine Kolektivne pogodbe. Tožnici dodatek za izravnavo za opravljeno delo sodelavca I pripada, če bi ji pripadal ob njegovi uvedbi v letu 2012 in 2018.

10.Sodišče prve stopnje bi pri izračunu prikrajšanja zato moralo izhajati iz stanja v letu 2012, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Na podlagi izpovedi priče A.A. je namreč ugotovilo, da se delo sodelavca II in sodelavca I od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni več razlikovalo, zato bi moralo upoštevati, da je tožnica že ob spremembi sistemizacije v letu 2012 in 2018 opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Posledično bi moralo ugotoviti, ali bi tožnici, če bi bila že takrat tudi pravilno formalno zaposlena na delovnem mestu svetovalec I, pripadal dodatek za izravnavo. Če bi ji dodatek za izravnavo pripadal (ali na podlagi Kolektivne pogodbe iz leta 2012 in/ali Kolektivne pogodbe iz leta 2018), je treba nadalje ugotoviti, v kakšni višini. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnici v takem primeru pripada dodatek za izravnavo tudi za čas, ko je nadomeščala sodelavke, zaposlene na delovnem mestu sodelavec I. Sodišče prve stopnje navedenih dejstev zaradi svojega napačnega materialnopravnega stališča, da tožnici za delo na delovnem mestu sodelavec I dodatek za izravnavo ne pripada, ni ugotavljalo.

11.Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1).

12.Nadomestilo plače se v takšnih primerih namreč odmeri glede na plačo, ki jo je delavec prejemal oziroma bi jo moral prejemati v relevantnem obdobju pred tem (sedmi in osmi odstavek 137. člena ZDR-1). To pomeni, da je delavec zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, v katerem mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti, ko prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.

13.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek točke I izreka) razveljavilo, in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Napotki sodišču prve stopnje so razvidni že iz zgornjih razlogov. V ponovljenem postopku bo moralo raziskati okoliščine, ki jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo, in sicer, ali bi bila tožnica ob uvedbi nove sistemizacije leta 2012 in 2018 upravičena do izravnalnega dodatka, in če bi bila, v kakšni višini. V okviru materialnega procesnega vodstva bo moralo stranki vzpodbuditi k dopolnitvi dokazov v tej smeri in ugotoviti prikrajšanje tožnice, tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela. Navedeno še ni bilo predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Če bi vse navedeno prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS - URS) in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14.V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče na pritožbi obeh strank razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (III. in IV. točka izreka). Toženka sicer v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo potne stroške njenega pooblaščenca za relacijo A. - B., medtem ko enakovrstnega stroška toženki ni priznalo, kar pomeni nedosledno uporabo meril o potrebnosti stroškov. Stranka ima sicer pravico do svobodne izbire pooblaščenca, vendar to ne pomeni, da mora nasprotna stranka vedno nositi povečane stroške zaradi izbire pooblaščenca izven območja sodišča. V ustaljeni sodni praksi se kot potrebni praviloma priznajo le stroški pooblaščenca s sedežem na območju sodišča. Če je sedež pooblaščenca izven tega območja, takšni stroški praviloma niso potrebni v smislu 155. člena ZPP, razen če so izkazane posebne okoliščine. V obravnavanem primeru tožnica takšnih posebnih okoliščin ni izkazala.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Prim. Pdp 898/2018, Pdp 367/2023.