Jedro

Skrbnica duševno bolnega lastnika premoženja, postavljena z oporoko, ki je leta 1949. odobrila pogodbo o izročitvi njegovega premoženja državi zaradi odhoda v zavod, ni predstavnica oblasti v smislu 5. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za denacionalizacijo na vrnitev upravičencu pokojnemu K. G. v last podržavljenega premoženja in sicer 6/7 nepremičnin parc. št... in ..., vl. št... k.o...

Pritožbo predlagateljev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej odločitvi vlagata predlagatelja revizijo zaradi kršitev materialnega prava in pravil postopka ter predlagata njeno razveljavitev in razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Skrbnico pokojnega K. G. O. P. je mogoče smatrati kot javno delavko - terenko, s tem pa jo je mogoče prištevati med predstavnike oblasti, ki je tedaj delovala na rajonskih odborih OF in podobnih institucijah politične narave. Kot aktivistka je morala izvrševati navodila partije. Znano je, da se je izvajal pritisk na osebe nemške narodnosti, kar je bil pokojni K. G. Res je mati pokojnega kot skrbnico njegovega premoženja v svoji oporoki predlagala prav O. P., vendar skrbstveni organi na njeno željo niso bili vezani. Postavili so jo za skrbnico samo zato, ker je bila politično primerna. Za skrbnico je bila torej postavljena mimo oporočne želje pokojne matere. Brat pokojnega A. sicer ni bil dolžan dati soglasja k pogodbi o prenosu lastnine na državo, vendar pa se je nanj kljub temu izvajal dolgotrajen pritisk. Šele potem je pogodbo podpisal. Sporna pogodba o prenosu lastnine na državo je sicer res tvegana pogodba, vendar pa je skrbnica ravnala zvijačno, saj je za pokojnino, do katere je bil pokojnik upravičen, zaprosila šele po sklenitvi pogodbe. V hiši, v kateri je stanovalo 10 najemnikov, P. ni pobirala ustrezne najemnine. Razlogi, zakaj je tako ravnala, so lahko različni, treba pa jih je presojati v luči takratnih političnih razmer. Skrbstveni organi pogodbe o prenosu lastnine ne bi smeli odobriti kot skrbniki interesov oskrbovanca, dokler so bili na razpolago še drugi viri dohodkov. Gre torej za zvijačno ravnanje državnega organa in skrbnice. Obstajala je tudi grožnja družini, da duševno bolnega K. ne bodo vzeli v oskrbo, kolikor brat A. ne bo odobril pogodbe. Pravila postopka pa so bila kršena, ker sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku, torej tudi o stroških postopka.

Revizija je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril, pa tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Razlaga določbe 5. člena zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91), da je za predstavnika oblasti poleg nosilcev državnih funkcij mogoče šteti tudi predstavnike partije in druge javne delavce, je pravilna. Na načelnem nivoju ni mogoče zanikati, da O. P. kot skrbnica pokojnega K. G. ne bi mogla biti tak predstavnik oblasti z določeno mero iz centra oblasti obvladovane moči. Vendar pa uporaba navedene zakonske določbe terja po eni strani dejanske ugotovitve, ki bi to potrjevale, po drugi strani pa ugotovitve o tem, da je taka oseba kot predstavnik oblasti ravnala zvijačno ali uporabila silo ali grožnjo, zaradi česar je premoženje, katerega vrnitev se zahteva, prešlo v državno last. V obravnavanem primeru so dejanske ugotovitve take, da tega pravnega sklepanja ne potrjujejo. O. P. je uživala posebno zaupanje matere pokojnega K., zaradi česar jo je v oporoki z dne 3.8.1947 postavila za sinovo skrbnico. Kasnejši sklep MLO M. z dne 11.11.1948, s katerim je pokojničina želja bila formalno potrjena, predstavlja potrditev oporočne volje. Pri tem je v luči tedanjih razmer izražena politična primernost skrbnice drugotnega pomena. V tem okviru predlagatelja kake zvijačnosti skrbnice v razmerju do oporočiteljice nista konkretizirano zatrjevala, kolikor pa nanjo namigujeta v reviziji, pa ju zadevajo posledice prepovedi navajanja novih dejstev na revizijski stopnji (387. člen ZPP).

Označba O. P. kot predstavnice oblasti je torej ob pomanjkanju ustreznih dejanskih ugotovitev padla že na tem nivoju, toliko bolj pa v obsegu njenega ravnanja zaradi dokazovanja zatrjevane zvijačnosti ali grožnje ob sklenitvi izročilne in prevzemne pogodbe ter pogodbe o dosmrtni oskrbi in vzdrževanju z dne 29.8.1949. To pogodbo je v imenu svojega varovanca, katerega skrbnica je bila po oporočni želji njegove matere, sklenila v njegovem interesu. Pokojni K. je bil duševno bolan, nasilen in težko vodljiv. Po dejanskih ugotovitvah ga je bilo mogoče oskrbovati le v ustreznem zavodu, v katerem oskrba ni bila poceni. Ker ni bil star niti 50 let, je bila omenjena pogodba tvegana za obe strani, torej tudi za državo (MLO M.) kot prevzemnico premoženja. Zato je pravno nepomembno, da je posledica tveganja zaradi varovančeve prezgodnje smrti zadela le njegovo premoženje. V tej okoliščini ni mogoče najti podlage za zvijačnost skrbnice ali skrbstvenega organa, ki je pogodbo odobril. Še najmanj pa bi jo bilo mogoče iskati v zatrjevani grožnji bratu pokojnega, A., da bo K. odrečena oskrba v zavodu, če ne pristane na prenos njegovega premoženja na državo. A. niti pravno niti dejansko ni bil poklican, da pogodbo odobri. Pokojna mati mu namreč v oporoki, po kateri je bilo izvedeno dedovanje, od spornega premoženja ni naklonila ničesar. Zatrjevani pritisk na A. je torej v izpodbijani sodbi pravilno ocenjen kot pravno neodločilna okoliščina. Ostale revizijske trditve, ki se nanašajo na presojo, ali je in zakaj je skrbnica v imenu varovanca prepozno uveljavila zahtevek za njegovo družinsko pokojnino, zakaj in ali res ni pobirala najemnine za stanovanja v hiši in koliko je K. nemška narodnost mogla vplivati na odločitve, so bile že predmet preizkusa v pritožbenem postopku in s stališča zatrjevane zvijačnosti in pritiskov pravilno zavrnjene. Ponovno odpiranje dilem ob sprejetih ugotovitvah, ki so tudi dokazne narave, v skladu z določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP - revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - ni mogoče znova odpirati. To velja tudi za ponovno trditev, da skrbstveni organ sporne pogodbe ne bi smel odobriti že iz ekonomskih razlogov, kar naj bi dokazovalo zatrjevano zvijačnost. Zaradi že opisane tveganosti pogodbe se očitno ni bilo mogoče (ob ugotovljenih dolgovih) za kritje stroškov oskrbe zadovoljiti le z "drugimi viri dohodkov" pokojnega, ki niti niso natančno navedeni. Druga pogodbena stran je torej ravnala ekonomsko upravičeno.

Kršitev pravil postopka je v reviziji obrazložena s stališča izostanka stroškovne odločitve. Vendar pa stroškovna (ne) odločitev ne more biti predmet revizije. Odločitev sodišča o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP), zaradi česar je treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba po povedanem zavrniti (393. člen ZPP).