Jedro

V tem sporu ne gre za tožbo na podlagi šestega odstavka 119. člena SPZ, ki bi jo vložil upravnik v svojem imenu, a v korist vsakokratnih etažnih lastnikov (izterjava sredstev na račun rezervnega sklada), temveč za tožbo na podlagi pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ, kjer tožbo upravnik vloži v imenu in v korist vsakokratnih etažnih lastnikov. Vprašanje veljavnosti Pogodb je torej vprašanje veljavnega zastopanja etažnih lastnikov, na nepravilnost zastopanja pa se lahko sklicuje le stranka, ki naj bi bila nepravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v rezervni sklad plačati 234,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka (I. točka izreka); zavrnilo zahtevek za plačilo 149,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka (II. točka izreka); odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti 278,05 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v razveljavljenem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega dela sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v (gospodarskih) sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

6. V obravnavani zadevi je upravnik vložil tožbo v imenu in za račun tožnikov - etažnih lastnikov stavbe na naslovu ..., s katero je od tožene stranke – etažne lastnice terjal plačila v rezervni sklad. Tožena stranka je ugovarjala, da upravnik s strani etažnih lastnikov za takšno ravnanje ni bil pooblaščen, ker Pogodba o opravljanju upravniških storitev z dne 26. 5. 2004 in Pogodba o opravljanju storitev upravljanja poslovnega objekta z dne 1. 11. 2020 naj ne bi bili veljavno sklenjeni (manjkala naj bi ustrezna večina etažnih lastnikov). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da veljavnost obeh Pogodb ni pravno odločilno dejstvo v tem sporu, saj ne gre za tožbo na podlagi šestega odstavka 119. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ki bi jo vložil sam upravnik v svojem imenu, a v korist vsakokratnih etažnih lastnikov (izterjava sredstev na račun rezervnega sklada), temveč za tožbo na podlagi pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ, kjer tožbo upravnik vloži v imenu in v korist vsakokratnih etažnih lastnikov.1 Vprašanje veljavnosti Pogodb je torej vprašanje veljavnega zastopanja etažnih lastnikov, na nepravilnost zastopanja pa se lahko sklicuje le stranka, ki naj bi bila nepravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.

7. Povzeta obrazložitev sodišča prve stopnje v povezavi z dejstvom, da je tej obrazložitvi tožena stranka v pritožbi obširno nasprotovala (II. točka, str. 5, 6, 7 pritožbe), ovrže očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnem dejstvu – veljavnosti upravnikovega zastopanja etažnih lastnikov. Če tožena stranka nasprotuje (zgoraj povzetim) razlogom sodišča, to ne pomeni, da razlogov za odločitev ni.

8. Višje sodišče pa soglaša tudi s presojo, da je ugovor tožene stranke glede neveljavnosti obeh Pogodb po vsebini lahko le ugovor neustreznega zastopanja etažnih lastnikov v postopku v skladu z določbo pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ. To kršitev, ki je v pritožbenem postopku obravnavana v okviru bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko uveljavlja le stranka, ki naj bi bilo neustrezno zastopana (v konkretnem primeru tožeča stranka) in ne nasprotna stranka.2

9. O višini vplačil v rezervni sklad tožena stranka nasprotuje presoji sodišča, da ni podala ustreznih ugovorov s trditvijo, da nasprotna stranka ni podala ustreznih trditev, na katere bi odgovarjala s svojimi navedbami. Vsebinsko odgovarjanje na razloge sodišča prve stopnje že samo po sebi ovrže očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po vsebini pa tožena stranka sodišču prve stopnje očita napačno presojo, da je na podlagi svojih trditev in dokazov tožeča stranka procesno dokazno breme uspela prevaliti na toženo stranko, s čimer uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, kar pa je v sporu majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog. Navedeni očitek pa tudi ne more pomeniti prekoračitve tožbenega zahtevka.

10. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa velja tudi za tožečo stranko, saj glede na nedovoljene pritožbene razloge odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbi.

1 Sodba in sklep VSRS II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016. 2 Zobec J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 304, 305.