Jedro

V našem pravu velja obogatitveno načelo, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe po 195. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., V. in VI. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delno ponovljenem sojenju izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe (I. in II.), s sodbo pa M., torej tožnici oz. toženki po nasprotni tožbi (za potrebe te obrazložitve dalje: tožnica) naložilo, da toženki oz. tožnici po nasprotni tožbi plača 30.779,87 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 3. 2008 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo pa zavrnilo (V.). Ugotovilo je, da je do celote lastnica nepremičnin, na katerih je do 1/2 vpisana toženka, in sicer nepremičnin z ID... (III.). Zavrnilo je zahtevek tožnice za izdajo zemljiškoknjižnega dovoljenja za vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah nanjo (IV.), ter odločilo še o pravdnih stroških; toženka mora tožnici povrniti 17.944,35 EUR v 15 dneh, sicer pa z obrestmi.

2. Proti odločitvi o obveznosti plačila (1. odst. V. točka odločbe) se pritožuje M., nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo oz. razveljavitev tega dela sodbe, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Meni, da ni podlage za valorizacijo denarnega zneska, ki je odražal vrednost nepremičnine ob menjavi, saj je valorizacija nična oz. je po OZ možna le ob soglasju strank (371. čl. OZ). Upoštevajoč predpise o spremembi oz. uporabi denarne valute in ob pretvorbi vrednosti v evre naj bi dolgovala 0,28 EUR. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 134/2012. 3. Toženka se pritožuje zoper zavrnilni del V. točke ter proti III. in VI. točki, tudi ona iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom za razveljavitev ter s stroškovno specifikacijo. Glede zavrnitve višjega plačila meni, da je bila prvič razveljavljena odločitev, da je tožnica dolžna plačati današnjo vrednost zemljišč, pravilna. Meni, da je odločitev sodišča, ko je na dan izdaje sodbe revaloriziralo pogodbeno vrednost razdrte pogodbe, napačna, saj da valorizacija ni cena in da je taka odločitev v direktnem nasprotju s stališčem iz zadeve II Ips 599/2006, da je treba korist računati po cenah na dan izdaje sodbe. Meni, da se sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, nanaša le na poštenega prejemnika odškodnine zaradi telesnih poškodb iz 195. čl. OZ. Pravi, da je primer specifičen, ker je poteklo že toliko časa, a se ji zdi odločitev izrazito krivična, saj meni, da mora biti vračanje bodisi stvari bodisi koristi enakovredno. Navaja, da če bi tožnica danes vračala zemljišča v naravi, bi se njeno premoženje zmanjšalo za njihovo današnjo vrednost in ji ugovor, da ni kriva za nemožnost izpolnitve, ne bi pomagal. Trdi, da je drugačno stališče cinično in nekorektno ter v nasprotju z določbo 190. čl. OZ, saj je tožnica v boljšem položaju od toženke. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati vse okoliščine zadeve, tudi to, da sama ni imela vpliva na določitev cene za m2 in kdo je sploh odgovoren za menjalno pogodbo. Meni, da je tožnica odgovorna za nemožnost zamenjave, saj v denacionalizacijskem postopku ni storila vsega, kar bi lahko; ni predložila menjalne pogodbe, ki bi bila ovira za vračanje. Med drugim navaja, da je nemogoče ugotoviti resnično korist za tožečo stranko v času sklenitve menjalne pogodbe, ki bi bila v sorazmerju s prejeto koristjo za enake dobrine v današnjem času. Pritožnica nadalje kot procesno kršitev graja uporabljeno valorizacije, ker trdi, da je to zoper dokazni postopek oz. mnenje izvedenke; tudi ta je povedala, da valorizacija ne izraža realne koristi in da ni ustrezna metoda za ugotavljanje koristi v tako dolgem obdobju. Navaja, da mora biti sodba razumno argumentirana in ker meni, da ni, očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Neugotovljeno korist po današnji vrednosti zemljišča pritožnica uveljavlja tudi kot zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Glede ugotovitve lastninske pravice s priposestvovanjem (III. tč.) pa meni, da gre za parcele, ki so bile nekoč del enotne parcele 361/13 k. o. X in so 1/2 še vedno njene ter bi jih morala tožnica toženki vrniti. V celoti gledano gre za zemljišča, ki so zaključena celota soseske A. in jih je tožnica prodala I. Za drugo polovico pravi, da se je tožnica poravnala z njeno sestro S. H. Ker s temi zemljišči toženka ne more razpolagati, saj so pozidana, vztraja, da prejme tudi zanje pravično denarno nadomestilo.

Pritožbe zoper odločitev o stroških pritožnica posebej ne argumentira.

4. Tožnica je na toženkino pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila nadaljnje pravdne stroške, toženka pa na tožničino pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

Glede toženkinega zahtevka za plačilo (V. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje)

7. Ozadje zadeve, ki ni (več) sporno, je sledeče. Med toženko in O. (pravno prednico tožnice) je bila 18. 5. 1983 sklenjena menjalna pogodba namesto razlastitve, s katero je občina pridobila toženkin del parcele 361/13 k. o. Y, in sicer zemljišče v izmeri 3004,5 m2, toženka pa naj bi pridobila parc. 1930/14 v k. o. Y v izmeri 1457 m2; za razliko je bilo dogovorjeno izplačilo po ceni 230,25 din/m2. Realizacija menjalne pogodbe v zemljiški knjigi je bila odložena do izvedbe sklepa o dedovanju (119/74 z dne 14. 2. 1974). Ko je ta pogoj nastopil (2. 2. 2007), izvedba menjalne pogodbe ni bila več mogoča, ker tožnica zaradi denacionalizacije ni bila (več) lastnica nepremičnin v Y. Prišlo je do razdrtja pogodbe zaradi objektivne nezmožnosti izpolnitve, kar je že pravnomočno ugotovljeno v tem postopku s sodbo prvostopenjskega sodišča 11. 11. 2010, ki je bila potrjena s sodbo tega pritožbenega sodišča 6. 12. 2011. 8. Nastopila je torej obveznost vrnitve, in sicer glede na zgoraj povzeto časovnico že v času veljavnosti Obligacijskega zakonika (OZ), zato se glede pravil vračanja uporabljajo že določbe tega zakona. Vsebinsko so sicer v bistvenem enake kot določbe pred tem veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

9. Kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno in kot povzema tudi prvostopenjsko sodišče, velja v našem pravu obogatitveno načelo1, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe (po 195. čl. OZ), kot to zmotno meni toženka.

10. Prav to je situacija v tem primeru. Tožnica, okoriščenka, ki je bila dobroverna2, je s stvarjo razpolagala, zato je ne more več vrniti in mora vrniti njen nadomestek. V popolnem nasprotju s tem izhodiščem bi bilo, če bi morala vrniti današnjo vrednost nepremičnin, če pa jih že zdavnaj nima več in njihova današnja vrednost nikakor ni njena korist. Njena korist je tisto, kar je tedaj za nepremičnine dobila (ali naj bi dobila ali bi lahko dobila), zaradi ohranitve vrednostnih razmerij pa mora biti ta vrednost realno prenesena (valorizirana) na današnji čas, konkretno na dan sojenja (tj. zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje). Izhodišče za presojo resnične koristi je trenutek, ko je bil posel sklenjen, tedanja cena je odražala korist za stranki posla in njuna realna razmerja. Tisto ceno je treba torej prevrednotiti na današnji čas. Toženka nima prav, da je to krivično, krivično bi bilo ravno vsako drugačno razmišljanje. V konkretnem primeru bi bila toženka s poplačilom po današnji tržni vrednosti nepremičnin seveda obogatena, saj je vrednost zemljišč v vmesnem času izdatno narasla. A vprašati bi se morala, kaj pa, če bi se zgodilo obratno in bi zaradi takšnega ali drugačnega razloga ta zemljišča skozi čas (do danes) povsem izgubila tržno vrednost. Nobene logike ni, da v tistem primeru ne bi dobila nič. Tako pa tudi nobene logike ni, da bi morala dobiti današnjo tržno vrednost zemljišč. To je ravno bistvo obogatitvenega načela, da se nadomesti realna, kar se da objektivna korist, ki jo je stranka od prejetega imela in da poštena stranka pri tem ne trpi rizika povečanja ne ugodnosti zmanjšanja vrednosti stvari skoz čas.

11. Toženka ima sicer prav, ko pravi, da gre za dokaj poseben primer, saj je med poslom (sicer zlasti zaradi dogovorjene kasnejše realizacije) in njegovim razdrtjem preteklo veliko časa ter se je vmes dogodilo precej sprememb, ter da je pravzaprav za toliko časa nazaj zelo težko natančno ugotoviti korist. Vendar je ocena, kot je sprejeta, še najbolj razumna, logična in pravična ter skladna z našo (sedanjo in prejšnjo) pravno ureditvijo.

12. Toženka isti očitek zaman skuša prikazati kot procesno kršitev oz. kot zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev, na kakšen način določiti korist v obravnavanem primeru obveznosti vračanja, ni stvar izvedenca, ampak sodišča. Glede na izbrano premiso je sodišče v celoti ugotovilo potrebna dejstva. Sodbo je razumljivo obrazložilo in ta vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je preizkus njene pravilnosti in zakonitosti v celoti možen. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

13. Tožničin pritožbeni predlog, da dolguje kvečjemu 0,28 EUR, je sprenevedanje, kot da njena prejšnja dejanja ne obstajajo (venire contra proprium factum). V pritožbi zoper prvo prvostopenjsko sodbo (P 187/2008-II z dne 3. 2. 2015) in tam naloženo ji obveznost plačati 803.433,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2008 do plačila (s katero je tudi uspela), je tožnica izrecno navedla, da je korist, ki jo je bila prejela, vrednost 3004,5 m? parcele 361/13 na dan sklenitve menjalne pogodbe, zmanjšano za njena vlaganja, kar je bilo upoštevajoč pogodbeno določeno vrednost za en m? 230,25 din 691.786,12 din, kar da je tedaj bilo 29.893,34 EUR. S tem tožnica sicer ni delno pripoznala zahtevka, gre pa za dejstva, ki jih je najprej priznala, sedaj pa jih zanika. Že zato pritožbeno sodišče njeno pritožbo ocenjuje za neutemeljeno (3. odst. 214. čl. ZPP). Kolikor pa gre za pravo (394. čl. ZOR in 371. čl. OZ), pa tožnica tudi nima prav, saj ne gre za to, da bi morala vrniti število enot, na katero bi se glasila obveznosti, pač pa mora vrniti korist, ki jo je od posla imela. Zato zadeva, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod II Ips 134/2012 in na katero se sklicuje, ni primerljiva, saj je šlo tam za vračanje po 132. čl. ZOR (vračala je stranka, ki je po razdrtem poslu prejela denar), in ne po 1. odst. 210. čl. in po 214. čl. ZOR. Drugim dejstvom oz. parametrom valorizacije, razen tega, da naj bi bila ta nična, pa tožnica v pritožbi ne nasprotuje.

Glede ugotovitve lastninske pravice (III. točka izreka sodbe sodbe sodišča prve stopnje)

14. Glede osmih še spornih parcel, ki so navedene v III. točki sodbenega izreka, ki jih je tožnica priposestvovala, gre nesporno za ceste ali zelenice v soseski A. Na preostalih parcelah, vse pa izhajajo iz ene, prvotne, ki je bila predmet razdrte menjalne pogodbe, namreč 361/13, stojijo hiše posameznih fizičnih oseb, ki so bili tožniki oz. intervenienti, pa so se s toženko poravnali in njihove parcele niso več predmet tega spora. Sodišče prve stopnje pravilno pojasni, kakšni so (bili) pogoji za priposestvovanje (desetletna dobroverna in zakonita posest). Tožničin prevzem teh nepremičnin v posest (ob sklenitvi menjalne pogodbe l. 1983) ni bil nikoli sporen, prav tako pa tudi ne njeno kasnejše izvajanje. Zato ne moti, da ga tožnica ni nadrobneje opisala. Dobra vera ni bila izpodbita. Toženka ima sicer načeloma prav, da bi lahko bila zahtevala njihovo vrnitev, vendar je ni, in kot implicite izhaja iz pritožbe, na teh zemljiščih tudi nima interesa, kar je glede na to, kaj v naravi predstavljajo, logično in razumljivo. Drži pa tudi, da se denarni znesek, ki ga je toženki dolžna plačati tožnica (po V. točki izpodbijane sodbe), nanaša tudi na te dele nekdaj enotne parcele, saj je ocenjen glede na njeno celotno originalno površino. In za to se toženka tudi zavzema - za plačilo nadomestila za ta zemljišča, le da (neutemeljeno) meni, da ji iz tega naslova pripada višji (drugače izračunani) znesek. Zaključka o tožničinem priposestvovanju pa to ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ne izpodbija, zato je v tudi v tem delu izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

15. Pritožbeni očitki obeh strank se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl., 155. čl. in 1. odst. 165. ZPP. Pravdni stranki morata sami trpeti stroške svojih neuspelih pritožb, tožnica pa še glede na vsebino in odločitev nepotrebnega odgovora na toženkino pritožbo.

1 Glej več npr. v N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, GV Založba Ljubljana, 2009, splošni del, str. 667. To stališče izrecno povzema tudi sodna praksa, ki je glede tega enotna in ustaljena, glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 193/2010, 194/2011, 1103/2008 in mnoge druge. Še bolj podobno glej 13. točko sklepa tukajšnjega sodišča v tej zadevi s 25. novembra 2015. 2 Pritožbena teza, da toženka pravzaprav ni bila dobroverna (poštena), češ da ni nekriva za nemožnost izpolnitve menjalne pogodbe, ker da te nemožnosti v denacionalizacijskem postopku ni preprečila (pa naj bi jo lahko), ni utemeljena iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že izrecno pojasnilo v sodbi z dne 6. decembra 2011, glej 7. točka na strani 5 in 6. "Krivda" za sklenitev menjalne pogodbe, ki jo toženka omenja v pritožbi, pa pri presojanju njene izpolnitvene faze ni upoštevna.