Jedro

Res je, da ima stranka le pravico (ne pa tudi procesno dolžnost) prebrati zapisnik in ugovarjati zoper njegovo vsebino (2. odstavek 124. člena ZPP). Vendar če tega ne stori in zoper vsebino zapisnika ne ugovarja, si pač oteži položaj pri kasnejšem dokazovanju zatrjevane neresničnosti vsebine zapisnika.

Z odgovorom na poročilo o zatrjevanih kršitvah postopka revizijskih razlogov ni mogoče širiti. Odgovor je namreč strankino sredstvo uresničitve pravice do izjave v postopku (ne pa /dodatne/ pravice do pravnega sredstva) kar pomeni, da so lahko predmet tega odgovora le tiste strankine trditve, ugovori, pogledi in razmišljanja, ki se nanašajo zgolj na procesnopravna relevantna dejstva, o katerih je dal sodnik poročilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora toženec tožeči stranki plačati 35.714 EUR z obrestmi, kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled v kraju izpolnitve in sicer od 1.10.1999 do 31.12.2001 za DEM, od 1.1.2002 dalje do plačila pa za EUR. Tožečo stranko je zavezalo, da mora tožencu povrniti 189.200 SIT stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče sodišč prve in druge stopnje je, da tožeča stranka ne more zahtevati izpolnitve v tuji valuti (tretji odstavek 18. člena Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 23/99, v nadaljevanju ZDP).

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi sodišča prve stopnje očita dvoumnost, ker da se sklicuje na 40. člen Zakona o menici (Uradni list FLRJ, št. 104/46 - Uradni list RS, št. 82/94, v nadaljevanju ZM), čeprav je tožbeni zahtevek zavrnjen iz formalnega razloga. Sodišče tako sploh ni opravilo ocene, ali je bila menica pravilno izpolnjena. Stališče sodišč prve in druge stopnje je nepravilno tako s stališča materialnega prava kot tudi s stališča predpisov o deviznem poslovanju. Obrazložitev bi morala biti utemeljena le na eni podlagi, saj je obrazložitev lahko samo ena in konkretna, ne pa, da sodišče nakazuje še na to, da bi bil zahtevek sicer zavrnjen, ker menica ne more biti sestavljena v tuji valuti. Take obrazložitve sodba ne more vsebovati saj dokazi v tej smeri sploh niso bili izvedeni.

Tožeča stranka je zahtevala tolarsko protivrednost meničnega zneska, ki je bil izražen v DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je nato tožečo stranko pozvalo, naj navede pravilno obrestno mero zamudnih obresti. Vendar vložena tožba poraja resne dvome v pravilnost zapisa modifikacije tožbenega zahtevka v zapisniku o glavni obravnavi. V tej zvezi je zmotno sklicevanje pritožbenega sodišča na določbo 124. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 58/03), saj očitno ščiti sodišče prve stopnje. Če namreč stranka zaupa sodišču, potem od nje ni mogoče zahtevati kontrole zapisanega. Iz zapisnika pa jasno izhaja, da tožeča stranka spreminja tožbeni zahtevek zaradi spremembe valute. Tako ni bilo nobene potrebe, da bi spremenila zahtevek, kot ga je pred tem postavila in ki je bil v skladu z 18. členom ZDP. Sprememba zahtevka se je tako nanašala izključno na spremembo valute.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Pravilni pravni argumentaciji, s katero je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev zahtevka, je revizijskemu (kot pred tem pritožbenemu) sodišču težko še kaj dodati. Zato ne preostane drugo, kot da ponovi glavne poudarke tega, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje: Določba 40. člena ZM tu ne prihaja v poštev, saj ureja le menice v tuji valuti, ko v plačilnem kraju ni v tečaju denar, v katerem je plačljiva menica. Ker pa se v obravnavanem primeru menična obveznost glasi na DEM, torej na valuto, ki je bila v času izdaje menice v tečaju in tožeča stranka tudi zahteva izpolnitev obveznosti v sedaj veljavni valuti (EUR), je treba uporabiti določbe ZDP. V tretjem odstavku 18. člena tega zakona je določeno, da je uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove med rezidenti sicer dovoljena, vendar pa je valuta izpolnitve vedno tolar. In ker imata obe stranki status rezidenta (revident ne oporeka temu pravnemu zaključku sodišč prve in druge stopnje), bi tožeča stranka od tožnika lahko zahtevala izpolnitev zgolj v domači valuti. Zahtevek, ki se glasi na plačilo v tuji valuti, zato nasprotuje prisilnim predpisom prvega in tretjega odstavka 18. člena ZDP.

Ugoditev takemu zahtevku bi bila zato v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Revizijsko sodišče tudi ne dvomi v resničnost tistega, kar je sodnica sodišča prve stopnje zapisala v poročilu o kršitvi postopka (na katero se sklicuje revident) in ki naj bi bila v nepravilnem zapisu spremembi valute prilagojenega tožbenega predloga. Res je, da ima stranka le pravico (ne pa tudi procesno dolžnost) prebrati zapisnik in ugovarjati zoper njegovo vsebino (drugi odstavek 124. člena ZPP). Vendar če tega ne stori in zoper vsebino zapisnika ne ugovarja, si pač oteži položaj pri kasnejšem dokazovanju zatrjevane neresničnosti vsebine zapisnika. Ta je namreč javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano (prvi odstavek 224. člena ZPP).

Iz sodničinega poročila izhaja, da je spremembo tožbenega predloga zapisnikarici narekoval odvetnik tožeče stranke, sodnica pa je pravilnost zapisanega sproti preverjala na monitorju računalnika, ki ga je imela pred seboj v razpravni dvorani, po koncu nareka pa je odvetniku tožeče stranke zapisano ponovno prebrala in ga izrecno vprašala, če je zapis modifikacije tožbe pravilen, on pa je na to prikimal. Temu tožena stranka v odgovoru na sodničino poročilo ne oporeka (celo priznava, da je spremembo tožbenega predloga narekoval kar njen odvetnik), marveč dopušča zgolj možnost, da je prišlo pri zapisu do napake sodišča (natančneje zapisnikarice). To pa je vsekakor premalo, da bi bila ovržena domneva o resničnosti tistega, kar je zapisano v zapisniku (tretji odstavek 224. člena ZPP). Konec koncev je tožeča stranka zahtevala plačilo (zgolj) v tuji valuti že v zahtevku, ki ga je postavila v pripravljalni vlogi z dne 29.11.2001. Od toženca je takrat zahtevala plačilo 70.000 DEM z obrestmi, kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled na kraju izpolnitve od 1.10.1999. Tožeča stranka je v odgovoru na poročilo o zatrjevani kršitvi postopka (346. a člen ZPP) tudi navedla, da sodišče prve stopnje glavne obravnave ne bi smelo brez nadaljnjega zaključiti ter da bi moralo zadevo rešiti drugače, "morebiti z dovolj jasnim vprašanjem, kot pa z vprašanjem, ali je zapis modifikacije tožbe pravilen".

Čeprav mora sodnik v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) stranki pojasniti svoje pravne poglede na pravno naravo spora ter jo opozoriti tudi na morebitno nesklepčnost (tožbe ali ugovora). Vendar te postopkovne kršitve tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala, z odgovorom na poročilo o zatrjevanih kršitvah postopka pa revizijskih razlogov ni mogoče širiti. Odgovor je namreč strankino sredstvo uresničitve pravice do izjave v postopku (ne pa /dodatne/ pravice do pravnega sredstva), kar pomeni, da so lahko predmet tega odgovora le tiste strankine trditve, ugovori, pogledi in razmišljanja, ki se nanašajo zgolj na procesnopravna relevantna dejstva, o katerih je dal sodnik poročilo.

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, in ker tudi ni podana v reviziji zatrjevana kršitev postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.