Jedro

S sklicevanjem na poročila in druge dokaze, pridobljene v upravnem postopku, je organ, pristojen za azil, napravil v zadostni meri sklepanje, presojo in svoje opredelitve, da je odločbo mogoče preizkusiti v sodnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 65/2006-odl. U.S.) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.11.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu že četrtič, tokrat v rednem ugotovitvenem postopku, zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 17.5.2005 in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da mora organ, pristojen za odločitev o azilu, pri obravnavanju prošnje presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za azil, take, da se čuti ogroženega in ali je tak strah objektivno utemeljen. Upoštevati mora vse navedbe prosilca v celoti in narediti zanesljivo oceno verodostojnosti teh navedb. To oceno mora napraviti pri presoji, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje azila, ki jih določa Ženevska konvencija. Pri presoji, ali prosilec morebiti izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, pa mora organ sprejeti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnitve tožbe moral vrniti. Tožena stranka je v odločbi, ki je predmet tega upravnega spora, povzela navedbe tožnika ob oddaji prošnje in ob zaslišanju ter povzela delno vsebino pridobljenih poročil. Po mnenju sodišča prve stopnje pa bi se morala konkretno opredeliti do zatrjevanj tožnika v zvezi s preganjanji in do njegovih navedb o razlogih za zapustitev izvorne države, ne pa jih le povzeti v svoji odločbi. Tožena stranka tožnikovih navedb ni presodila in ni ocenila, ali so zatrjevane okoliščine take, da se tožnik lahko čuti ogroženega ter ali je ta strah v zvezi s tem objektivno utemeljen. Ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja za priznanje azila. Vsako navedbo tožnika bi morala tožena stranka presoditi in se do nje obrazloženo opredeliti, pri oceni stanja v izvorni državi pa svoje ocene povezati z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje. Le tako je mogoče izpodbijano odločbo tudi preizkusiti.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne (potrdi odločbo tožene stranke). Odločno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je z izpodbijano odločbo odločila preuranjeno, ker naj ne bi presodila in ocenila, ali so zatrjevane okoliščine take, da se lahko tožnik čuti ogroženega, ter ali je ta strah objektivno utemeljen. Navaja, da je v odločbi povzela 5 poročil in ta poročila tudi v pritožbi povzame. Iz teh povzetkov po stališču tožene stranke izhaja, da je sprejela celovito oceno stanja na Kosovu in je tako lahko utemeljeno ugotovila, da subjektivni strah tožnika ni objektivno pogojen. Glede subjektivnih razlogov pa povzema tožnikove navedbe (ekonomski razlogi, odvzem hiše, zaničevanje s strani sosedov, očitanje sodelovanja s Srbi, grožnje z linčanjem leta 2001, 24-urni odvzem prostosti s strani neznancev in preganjanje zaradi političnih problemov), ki jih je tožnik navedel v prošnji za priznanje azila in na zaslišanju. V pritoži zato meni, da je iz navedenega lahko utemeljeno sklepala, da navedbe tožnika ne morejo pomeniti preganjanja, kot ga opredeljuje 9. člen Direktive Sveta ES, št. 2004/83/ES (Direktiva) in citira pojem preganjanja v smislu 1.a člena Ženevske konvencije. Iz navedb tožnika izhaja, da ni bil nikdar fizično napaden in da je bil deležen zgolj verbalnega nadlegovanja. Tudi političnega preganjanja tožnik ni z ničemer konkretiziral, saj članstva v stranki LDK ni predstavil kot problematično in zato te navedbe ni mogla upoštevati pri oceni subjektivnih razlogov za preganjanje. Grožnje je prijavil tudi policiji, ki je obljubila ukrepanje. Tožnikove navedbe je štela kot verodostojne, čeprav bi lahko odločila tudi drugače, zlasti glede na navedbe v njegovi lastnoročni izjavi z dne 27.4.2005, kjer je zapisal, da je matično državo zapustil zaradi slabega ekonomskega položaja, pri zaslišanju pa navedel popolnoma drugačne razloge za azil. Iz tega izhaja, da je podal nasprotujoči si izjavi, kar kaže na njegovo splošno neverodostojnost, saj so tudi druge njegove izjave nasprotujoče si same s seboj. Na koncu pritožbe še ugovarja ugotovitvi sodišča, da je le pavšalno zavrnila tožnikove pripombe na poročila mednarodnih organizacij. Če je le pavšalno tožnik izjavil, da se ne strinja s poročili in pri tem ni navedel konkretnih argumentov za svoje trditve, se drugače do teh navedb tudi ne more opredeliti. Pri tem tudi zatrjuje, da so poročila mednarodnih organizacij veliko bolj verodostojna kot zatrjevanja tožnikov, v katerega splošno verodostojnost bi na podlagi njegovih navedb lahko upravičeno podvomila.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Ob sicer pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da se mora organ, pristojen za odločanje o prošnjah za azil, pri odločanju o utemeljenosti prošnje za azil opredeliti do prosilčevih navedb in presoditi, ali so zatrjevane okoliščine res take, da se prosilec lahko čuti ogroženega in ali je zatrjevani strah lahko v izvorni državi tudi objektivno utemeljen; in tudi stališču, da je treba za odločanje o morebitni podelitvi subsidiarne zaščite napraviti oceno verodostojnosti prosilčevih navedb ter napraviti tudi oceno objektivnega stanja v izvorni državi, je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča nepravilno sklepalo, da se odločbe tožene stranke ne da preizkusiti. Tožena stranka je v obravnavanem azilnem postopku po presoji pritožbenega sodišča napravila vse potrebno, kar je treba napraviti v rednem postopku za odločanje o prošnji za azil in kar ji je tudi naložilo sodišče prve stopnje v prejšnjih postopkih: pribavila je poročila o stanju na Kosovu, ponovno zaslišala tožnika, povzela njegove navedbe in pridobljena poročila mednarodnih organizacij in tožnikove opredelitve do teh poročil. Tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da glede popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov. Pritožbeno sodišče pa se ne more strinjati z nadaljnjim stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni napravila potrebnega sklepanja (conclusio) o tem, zakaj ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tožnikova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji ni utemeljena in zakaj tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite v obliki azila v Republiki Sloveniji; oziroma do subsidiarne zaščite ob zavrnitvi prošnje za azil. Taka sklepanja, presojo in opredelitve je tožena stranka v odločbi, ki je predmet tega upravnega spora, napravila sicer skromno, vendar jih je po presoji pritožbenega sodišča s sklicevanjem na poročila in druge dokaze, pridobljene v upravnem postopku, napravila v zadostni meri. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage v upravnih spisih za svoje sklepanje v izpodbijani sodbi, da se odločba tožene stranke ne da preizkusiti in zaradi tega za odločitev o odpravi te odločbe in vrnitvi zadeve v ponovno, tokrat v že peto odločanje toženi stranki.

Ker so v sodbi sodišča prve stopnje razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po določbi 3. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje napraviti presojo zakonitosti odločbe tožene stranke in o tožbi ponovno odločiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče presodilo, da obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi določbe 77. člena ZUS-1 v zvezi s 1. in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.