Jedro

Ustavno zagotovljena tajnost pisem in drugih občil se nanaša tudi na elektronska sporočila, shranjena v obliki datotek na trdem disku računalnika. Ni namreč mogoče šteti, da bi se toženec (delavec) s tem, ko naj bi elektronska sporočila shranil na trdem disku, s konkludentnim ravnanjem odpovedal pravici do zasebnosti, ker je bil dostop do teh datotek mogoč brez posebnega gesla. Le v kolikor bi toženec podal izrecno soglasje, da tožeča stranka (delodajalec) lahko uporabi te datoteke, bi jih bilo dopustno upoštevati kot dokaz v pravdnem postopku.

Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi delavci odšli k drugemu delodajalcu zaradi ravnanja toženca, ni podana vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem (nagovarjanjem delavcev k prestopu k drugemu delodajalcu) in škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi dviga plač delavcem, ki so ostali v delovnem razmerju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 44.967,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2009 dalje do plačila, ter ji povrniti nastale pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka po vročitvi sklepa o stroških do plačila, vse pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.935,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter odloči o priglašenih stroških postopka oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za branje elektronskih sporočil in overjenih prevodov le-teh z obrazložitvijo, da so bile te listine, glede na ustavno zagotovljeno pravico do tajnosti pisem in drugih občil, pridobljene na nezakonit način, ker tožena stranka ni dala soglasja za vpogled, branje in izpis njenih privatnih elektronskih sporočil. Takšnemu stališču sodišča prve stopnje nasprotuje, saj niso upoštevane okoliščine pridobitve teh sporočil. Sklicuje se na komentar Ustave Republike Slovenije, ki glede 37. člena prepoveduje nadzorovanje komuniciranja oziroma vsebine komunikacije, kar potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 6060/2008 z dne 21. 1. 2010, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pri čemer so bili v citirani sodbi podatki pridobljeni z namenom kontroliranja uslužbencev. V predmetni zadevi pa tožeča stranka teh podatkov ni pridobila s tem namenom, temveč so bila sporočila shranjena na trdem disku in ne le v elektronskem poštnem predalu med različnimi službenimi dokumenti na prenosnem računalniku. Zato meni, da tega ni mogoče enačiti s pismi v elektronski obliki. Sporočila, shranjena na službenem računalniku, in druge datoteke je mogoče enačiti s pismi in listinami v fizični obliki na službeni mizi, ki jih delavec ob prenehanju delovnega razmerja preda delodajalcu v nadaljnjo uporabo. Tožena stranka ni trdila, da je elektronska sporočila pozabila izbrisati iz računalnika, kar pomeni, da jih je prostovoljno pustila na računalniku in se s tem odpovedala utemeljenemu pričakovanju varstva komunikacijske zasebnosti, saj v ta namen ni storila ničesar. Tožena stranka tožeči stranki očita, da je vdrla v njen privatni elektronski poštni predal, za kar pa ni predložila dokazov. Nasprotno pa je tožeča stranka zatrjevala, da so bila ta sporočila shranjena na trdem disku ter ji je tožena stranka sama omogočila vpogled in branje le-teh, ker jih ni izbrisala. Ker se je tožeča stranka z njimi seznanila šele v začetku leta 2009, torej več kot pol leta po prenehanju delovnega razmerja tožene stranke pri njej, ni mogoče trditi, da bi šlo za nadzor računalnika in njegove vsebine. Tožeča stranka v tožbi očita toženi stranki, da je k prestopu k svojemu novemu delodajalcu, ki predstavlja neposredno konkurenco, nagovarjala zaposlene pri tožeči stranki, kljub svoji zavezi, podani v izjavi z dne 22. 5. 2003, da v primeru prenehanja delovnega razmerja ne bo povabila s seboj nobenega sodelavca ali sodelavke in vključno v roku enega leta z njim ne bo delala pri kateremkoli drugem podjetju. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izjav prič R., S. in K. ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s svojo izjavo, saj je prej navedene priče povabila k novemu delodajalcu, istočasno pa je zaključilo, da s tem tožeči stranki ni nastala nikakršna škoda, saj navedene priče niso prestopile k novemu delodajalcu, nekdanji zaposleni, ki pa so prestopili k novemu delodajalcu in katerih zaslišanje je tožena stranka predlagala, pa so povedali, da do njihovega prestopa ni prišlo zaradi nagovarjanja tožene stranke. Takšna odločitev je po mnenju tožeče stranke nepravilna in nelogična, saj ne more biti dvoma, da je nekdanji zaposleni s tem, ko je namerno povzročil skoraj istočasni beg delovne sile k konkurenčni družbi, svojega nekdanjega delodajalca prisilil v bitko za ohranitev zaposlenih in posledično za dvig plač, vse z namenom zagotovitve kontinuiranega poslovanja. Glede na to, da so tri priče potrdile, da jih je tožena stranka vabila k novemu delodajalcu, ni razumljivo, kako je lahko sodišče prve stopnje štelo, da so verodostojne izjave treh oseb, ki so prestopile k novemu delodajalcu, da jih tožena stranka ni nagovarjala k temu, še zlasti upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka njihov novi direktor. Upoštevajoč zgoraj navedeno je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nagovarjala le tiste delavce, ki niso prestopili k novemu delodajalcu, nelogična in brez kakršnekoli relevantne osnove, neustrezna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka nagovarjanje tožene stranke morala dokazovati s pričevanjem oseb, ki so dejansko prestopile, saj je povsem razumljivo, da le-te ne bodo želele pričati proti svojemu direktorju, saj bi lahko s tem ogrozile svojo zaposlitev v času gospodarske krize. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da priče, ki jih je predlagala tožeča stranka in sicer R., S. in K., kot tudi drugi njeni zaposleni, pri njej niso ostali zato, ker jim je povišala plačo. To naj bi ugotovilo na podlagi izpovedb, da jim je tožeča stranka povišala plačo prav zaradi nagovarjanja tožene stranke, ter da povišanje tudi ne izhaja iz predloženih odločb. V zvezi z navedenimi ugotovitvami tožeča stranka pojasnjuje, kar bi moralo upoštevati že sodišče prve stopnje samo, da priče kot zaposleni delavci o povišanju plač niso mogli izpovedati, saj je ta odločitev v pristojnosti delodajalca. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke ter škodo, ki je nastala. Tožeča stranka je predložila pisne izjave prič, iz katerih izhaja, da jih je tožena stranka vabila k prestopu ter odločbe o dvigu plač, ki jih je glede na njihov datum mogoče povezati le z begom delovne sile in so bile izdane z namenom zadržanja delavcev. Vzročna zveza je tako izkazana. Zato ni pravilna dokazna ocena, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil dvig plač dejansko potreben, da se zadrži preostale delavce. Ugotovitev sodišča, da je odhod drugih delavcev in ne tožene stranke narekoval iskanje novih kadrov, je sicer ozko gledano pravilno, vendar sodišče neopravičeno ignorira dejstvo, da so drugi delavci odšli prav zaradi ravnanja tožene stranke. V kolikor ta svojih sodelavcev ne bi nagovarjala k prestopu k neposredni konkurenci, tožeča stranka ne bi bila prisiljena tako hitro iskati novih kadrov, za kar je angažirala agencijo T. d.o.o. in za njene storitve plačala 24.480,00 EUR. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje, da se tudi v primeru, če bi tožena stranka res prispevala k odločitvi svojih delavcev za odhod, škoda zaradi teh odhodov ne more enostavno pripisati toženi stranki, saj je vsak na koncu odločil sam, tožeča stranka še dodaja, da je končna odločitev dejansko prepuščena vsakemu posamezniku, vendar pa je pomembno, na podlagi česa se posameznik odloči. V kolikor svobodo končne odločitve pripeljemo v takšne skrajnosti, potem napeljevalec tudi pri kaznivem dejanju ne bi nikoli odgovarjal. Priglaša stroške postopka.

V odgovoru tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog za branje elektronskih sporočil in overjenih prevodov, ker naj bi se ti v obliki datoteke nahajali na trdem disku službenega računalnika, ki ga je uporabljal toženec, ne pa v elektronskem predalu. Po stališču pritožbenega sodišča se ustavno zagotovljena tajnost pisem in drugih občil iz 1. odstavka 37. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991, s spremembami; URS) nanaša tudi na elektronska sporočila, shranjena v obliki datotek na trdem disku računalnika. Ni namreč mogoče šteti, da bi se toženec s tem, ko naj bi elektronska sporočila shranil na trdem disku, s konkludentnim ravnanjem odpovedal pravici do zasebnosti, ker je bil dostop do teh datotek mogoč brez posebnega gesla. Le v kolikor bi toženec podal izrecno soglasje, da tožena stranka lahko uporabi te datoteke, bi jih bilo dopustno upoštevati kot dokaz v pravdnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo teh dokazov (prilogi A 10 in A 13), saj bi bila njihova uporaba v nasprotju z ustavno pravico do zasebnosti občil. Tožeča stranka torej neutemeljeno primerja shranjene datoteke s pismi in listinami v fizični obliki na službeni mizi, ki jih delavec ob prenehanju delovnega razmerja zavestno oziroma vedoma preda delodajalcu v nadaljnjo uporabo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) v prvem odstavku 182. člena določa, da je dolžan delavec povrniti škodo delodajalcu, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti in krivda, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ), pri čemer mora delodajalec delavcu dokazati naklep ali hudo malomarnost, saj je dokazno breme na delodajalcu.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženčevo ravnanje, ko je k prestopu h konkurenčnemu podjetju nagovarjal delavce tožeče stranke R., S. in K., sicer v nasprotju z njegovo izjavo z dne 22. 3. 2003, da v primeru prenehanja delovnega razmerja ne bo vabil nobenega sodelavca k drugemu podjetju (A1), vendar pa zaradi tega tožeči stranki ni nastala škoda, ker se navedeni delavci niso odločili prestopiti h konkurenčnemu podjetju K.-N. d.o.o.(K + N), temveč so ostali pri toženi stranki. Glede ostalih delavcev, ki pa so pri tožeči stranki podali odpoved pogodbe o zaposlitvi in se zaposlili pri K + N in sicer B., G., M., Š., Z., P. in C., pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njihov odhod ni posledica ravnanja tožene stranke, temveč drugih okoliščin. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo in ocenilo pisne izjave navedenih v smislu 268 a. člena ZPP, v katerih ki so navedeni delavci (razen M., ki ni podal pisne izjave in C., ki je izjavo podala prepozno in je sodišče ni upoštevalo) prepričljivo pojasnili razloge za odhod h K + N ter izjavili, da jih toženec ni nagovarjal k prestopu. Zato tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost navedenih izjav s tem, ko opozarja, da je toženec sedaj njihov nadrejeni (direktor) in da je razumljivo, da le-te ne bodo želele pričati proti svojemu direktorju, saj bi lahko s tem ogrozile svojo zaposlitev v času gospodarske krize.

Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi delavci odšli od tožene stranke zaradi ravnanja toženca, je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim tožnikovim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi dviga plač delavcem, ki so ostali v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da je dvig plač lahko posledica različnih dejavnikov, pri čemer sodišče druge stopnje dodaja, da bi morala tožena stranka za vsakega posameznega delavca, kateremu je povišala plačo, dokazati, da ga je toženec nagovarjal k prehodu h konkurenci in da je le-to lahko preprečila z dvigom plač.

Zaradi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da prehodi delavcev k družbi K + H niso posledica ravnanja toženca, le-ta ne more biti odškodninsko odškodninsko odgovoren za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala s tem, ko je za zaposlitev novih delavcev angažirala kadrovsko agencijo T. d.o.o. in ji iz tega naslova plačala 24.480,00 EUR. Ker v tožnikovem ravnanju niso podani elementi civilnega odškodninskega delikta, niti ni bistveno, da bi lahko tožeča stranka delavce zaposlila s pomočjo zavoda za zaposlovanje, pri čemer ji ne bi nastali stroški.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.