Jedro

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da je bil pred 31. 12. 1966 zgrajen le osrednji del obravnavanega objekta etažnosti klet + pritličje, ne pa tudi prizidek na JV strani stanovanjskega objekta, ki je bil zgrajen v letih 1973 oziroma 1974, in garaža na SZ strani, ki je bila zgrajena okoli leta 1986. Zato predmetni poseg ni bil v celoti izveden na stavbi (gledano v celoti, vključno z garažo in prizidkom), zgrajeni pred 31. 12. 1966 in odstopanja od PIP, določena v 141. členu OPN, v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za legalizacijo rekonstrukcije stanovanjskega objekta, stoječega na zemljiščih s parc. št. 1176/3, 1163/2 in 1158/1, vse k.o. ... Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je toženka enkrat že odločala o tožničini vlogi in jo zavrnila, vendar je Upravno sodišče RS s sodbo I U 73/2012 z dne 26. 4. 2012 odločbo odpravilo in toženki naložilo, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je v PGD prikazana gradnja načrtovana na stavbi, zgrajeni pred 31. 12. 1966, in nato ponovno presoditi izpolnjevanje pogojev iz Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju OPN). Če so bili posegi, za katere tožnica v obravnavanem postopku zahteva gradbeno dovoljenje, načrtovani na stavbi (gledano v celoti, vključno z garažo), zgrajeni pred 31. 12. 1966, je mogoče upoštevati 141. člen v povezavi s 74. členom OPN.

Toženka je ugotovila, da predstavlja gradbeno parcelo celotna površina zemljišča s parc. št. 1177 k.o. ..., saj so na navedenem zemljišču zgrajeni stanovanjska stavba in nezahtevni objekti ter so urejene površine, ki služijo objektu, kar je skladno z opredelitvijo gradbene parcele po določilih OPN.

Po izvedenem dokaznem postopku pa je ugotovila tudi, da je bil pred 31. 12. 1966 zgrajen le osrednji del obravnavanega objekta v etažnosti klet + pritličje, ne pa tudi prizidek na JV strani stanovanjskega objekta, ki je bil zgrajen v letih 1973 oziroma 1974, in garaža na SZ strani, ki je bila zgrajena okoli leta 1986. Navedena ugotovitev izhaja iz pričanja prič A.A. in B.B., ki sta v času gradnje živela v predmetnem okolju oziroma je A.A. izvedla navedene gradbene posege brez ustreznih gradbenih dovoljenj, ter iz starih fotografij, ki sta jih navedeni priči predložili v postopku. Na teh so namreč sosedovi otroci in otroci B.B., zato toženka ni podvomila v resničnost pričanja prič. Letalskih posnetkov iz leta 1961, ki jih je predložila tožnica, pa toženka ni mogla upoštevati kot dokazila o obstoju oziroma velikosti objektov, saj posnetki niso jasni. Poleg tega je navedeno dokazovanje ocenila kot brezpredmetno, saj se je v ponovljenem ugotovitvenem postopku ugotovilo, da je bil tudi prizidek na JV strani objekta zgrajen po letu 1967. Glede na to, da je bil poseg rekonstrukcije in nadzidave izveden na stavbi (gledano v celoti vključno z garažo in prizidkom), ki ni bila v celoti zgrajena pred 31. 12. 1966, 141. člena Odloka, ki dopušča določena odstopanja od PIP, ni mogoče upoštevati.

Zato je potrebno skladnost predmetnega posega obravnavala po 142. členu OPN, po katerem je dopustna legalizacija objektov, zgrajenih ali rekonstruiranih brez ustreznih dovoljenj s področja graditve objektov, če so posegi skladni z določbami OPN. Rekonstruirani in dograjeni objekt kot celota, predstavlja novogradnjo, zato bi morala tožnica skladno s četrto alinejo četrtega odstavka 74. člena OPN za odmik objekta od sosednje gradbene parcele, manjši od z Odlokom predpisanega minimalnega odmika 4,00 m, predložiti soglasje lastnika gradbene parcele sosednjega zemljišča s parc. št. 1177 k.o. ... Ker tega tožnica do izdaje odločbe ni predložila, ni izpolnjena skladnost obravnavanje gradnje s prostorskim aktom.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo. V obrazložitvi navaja, da PGD ne vsebuje podatkov o odmikih od sosednjih gradbenih parcel, zato ni izdelan v skladu s prostorskim aktom. Ne glede na navedeno pa se strinja z razlogi, iz katerih je toženka zavrnila izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem, da gradbena parcela številka 1177 k.o. ... zajema celotno zemljiškoknjižno parcelo.

Toženka pa tudi ni upoštevala, da je rekonstrukcija objekta izvedena znotraj obstoječih gabaritov starejšega objekta, ki je bil zgrajen pred letom 1967, kar dokazujejo letalski posnetek in izvedena zaslišanja, iz katerih izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka. Priča A.A. je izjavila, da je na mestu garaže pred letom 1986 stala lesena „šupa“ manjšega tlorisa, pokrita s strešno lepenko, ki je bila črna, saj drugačne ni bilo, in da so sedanjo garažo večjega tlorisa po dograditvi pokrili s salonitnimi ploščami, ki pa so bile skoraj bele oziroma svetlo sive barve. Na posnetku GURS iz leta 1961 se na mestu (po izjavah prič kasnejše) garaže zelo jasno vidi bela oziroma svetla kritina, kar dokazuje, da je že takrat na tem mestu stala garaža, pokrita s salonitkami in tudi tlorisne dimenzije strehe nad tem delom se od tistih na letalskem posnetku iz leta 2002, ne razlikujejo. Sprašuje se, kako je lahko najemnik pripeljal oziroma prenesel avto preko škarpe do šupe, saj je priča navedla, da je po moževem odhodu leta 1970 oddajala garažo v najem, pri čemer naj bi bila šupa tako majhna, da v njej ni bilo mogoče parkirati osebnega avtomobila. Iz tega sledi zaključek, da je garaža v današnjem tlorisnem obsegu leta 1961 že stala. Da je prizidek na JZ strani hiše starejši od garaže, potrjujeta priči, to pa sta ugotovili tudi uradni osebi, ki sta leta 2009 opravili ogled.

Meni, da je toženka kršila določbe postopka, ko „soseda“ na ustni obravnavi ni povprašala glede razlogov za nasprotovanje legalizaciji oz. manjšim odmikom in se pri tem sklicuje na 65. člen Zakona o graditvi objekta (v nadaljevanju ZGO-1).

Navaja, da se je glede gradbene parcele izreklo že sodišče. Meni, da toženka ni ravnala po navodilih sodbe, poleg tega pa je kršila tudi rok za izdajo nove odločbe, novo odločbo pa je utemeljila na dokazano lažnih izjavah prič. Odločba bi morala vsebovati opredelitev do vseh njenih navedb, ki so podprte z listinskimi dokazi in dodatno analizo izjav prič, ne pa zgolj pavšalno zavrnitev letalskega posnetka kot nejasnega in nekritično pritrjevanje očitno neresničnim izjavam prič. Ugovarja, da toženka na podlagi izjav pristranskih prič ni mogla ugotoviti starosti obravnavanega objekta, zato to ne more zadoščati za vzpostavitev fikcije o ilegalnosti prizidka in garaže glede na čas njune izgradnje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in nadomestitev z novo odločbo oziroma porejeno vrnitev zadeve v novo odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot je sodišče zapisalo v sodbi tega sodišča I U 73/2012 z dne 26. 4. 2012, je na tožnici breme, da v PGD izkaže zahtevani odmik od meje sosednje gradbene parcele. Zgolj z nestrinjanjem s stališčem toženke, da v obravnavanem primeru gradbena parcela B.B. zajema celotno zemljiškoknjižno parcelo, kar je organ v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložil, pa tožnica zahtevanega odmika ni izkazala. Sodišče zato pritrjuje ugotovitvi toženke, da tožnica ni izkazala izpolnitve pogoja, določenega v prvi alineji četrtega odstavka 74. člena OPN, po katerem mora biti stavba, razen v primeru gradnje v nizu, od meje sosednjih gradbenih parcel oddaljena najmanj 4,0 m. V zadevi pa tudi ni sporno, da tožnica ni priložila soglasja lastnika sosednjega zemljišča parc. št. 1177 k.o. … B.B. za manjši odmik od predpisanega. Zato ni izpolnila niti pogojev iz 4. alineje četrtega odstavka 74. člena OPN, po katerih so lahko odmiki objektov tudi manjši, od predpisanih.

Kot rečeno, je naslovno sodišče že odločalo o tej zadevi in odločbo toženke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje z napotilom, da ugotovi, ali je v PGD prikazana gradnja načrtovana na stavbi, zgrajeni pred 31. 12. 1966. Od te ugotovitve je namreč odvisno, ali se v obravnavanem primeru, ko tožnica ni izpolnila pogoja glede odmika od meje sosednje gradbene parcele iz 74. člena OPN, lahko uporabi 141. člen OPN, ki pri obstoječih, legalno zgrajenih objektih, ki se rekonstruirajo, dograjujejo ali se jim spreminja namembnost, pod določenimi pogoji dopušča odstopanja od PIP tudi kar se tiče pogojev glede odmikov stavbe od meje sosednjih gradbenih parcel, določenih v 74. členu OPN.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da je bil pred 31. 12. 1966 zgrajen le osrednji del obravnavanega objekta etažnosti klet + pritličje, ne pa tudi prizidek na JV strani stanovanjskega objekta, ki je bil zgrajen v letih 1973 oziroma 1974, in garaža na SZ strani, ki je bila zgrajena okoli leta 1986. Ta ugotovitev, ki je v zadevi bistvena, temelji na presoji posameznih dokazov, izvedenih v upravnem postopku, v obrazložitvi odločbe pa so izčrpno navedeni tudi razlogi, ki so bili pri njej odločilni. Sodišče se s temi razlogi strinja in sledi utemeljitvi toženke (drugi odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tudi sicer pa sodišče pritrjuje stališču toženke, da je tudi sicer dokazovanje obstoja garaže že pred letom 1967 brezpredmetno, saj tožnica ugotovitve, da je bil tudi prizidek na JV strani objekta zgrajen po letu 1967, ni izpodbijala z nobenim dokazom, zgolj pavšalne navedbe, da je starejši od garaže, pa te ugotovitve ne izpodbijejo.

Zato predmetni poseg ni bil v celoti izveden na stavbi (gledano v celoti, vključno z garažo in prizidkom), zgrajeni pred 31. 12. 1966 in odstopanja od PIP, določena v 141. členu OPN, v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev.

Tožnica ni navedla, kako naj bi zamuda roka za izdelavo nove odločbe vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato sodišče tožbenega ugovora, s katerim toženki zaradi zamude roka očita kršitev določb postopka, ni presojalo.

Ker mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, dokazila za to pa mora priložiti investitor, ni utemeljen tožbeni ugovor, da toženka ni upoštevala določb ZUP, ko soseda na obravnavi ni pozvala, da se izrecno izjasni, ali soglaša z rekonstrukcijo oz. manjšim odmikom. Kot je v navedeni sodbi pojasnilo sodišče, razlogi, zaradi katerih sosed odkloni soglasje k manjšemu odmiku, niso predmet ugotavljanja v tem postopku in za izdajo gradbenega dovoljenja niso pravno pomembni.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.