Jedro

Zahtevek tožene stranke do tožnice je po svoji naravi kondikcijski zahtevek in je zato treba upoštevati splošni, petletni zastaralni rok v skladu s 346. členom OZ.

V nasprotju z namenom zakonske ureditve vračila sredstev iz naslova BPP bi bilo stališče tožnice, da je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov zastopanja zastaral po poteku petih let od dneva izdaje sklepa, s katerim so bili ti stroški povrnjeni posameznemu odvetniku iz sredstev BPP. S tem dnem rok še ni mogel pričeti teči, saj tožena stranka še ni bila upravičena terjati izpolnitve obveznosti, ker še niso bili izpolnjeni pogoji za podajo zahteve tožene stranke po vračilu sredstev, prejetih iz naslova BPP, kot je določeno v 48. členu ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnici naložila, da je dolžna vrniti 2.880,25 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v roku 30 dni od prejema odločbe na tam navedeni TRR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi je pojasnila, da je bila tožnici z odločbo, št. Bpp 312/2008 z dne 20. 9. 2011 (pravilno 7. 7. 2008), dodeljena BPP v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Celju št. P 15/2001, ki se je nadaljeval v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju št. P 679/2008, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji in oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji. V pravdnem postopku je sodišče s sodbo, št. P 679/2008 z dne 13. 6. 2011, razsodilo, da mora toženec A.A. plačati tožnici 20.256,40 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov pravdnega postopka je sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Citirana sodba je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 848/2011 z dne 20. 4. 2012, ki je tega dne postala pravnomočna, dne 23. 5. 2012 pa tudi izvršljiva.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe nadalje pojasnila, da so bili iz sredstev BPP plačani stroški zastopanja tožnice, in sicer odvetniku B.B. v višini 426,98 EUR (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 312/2008 z dne 19. 3. 2009) in odvetnici C.C. v višini 2.453,27 EUR (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 312/2008 z dne 27. 11. 2011, pravilno 27. 9. 2011), kar skupaj znese 2.880,25 EUR.

3. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnica v postopku, v katerem je bila upravičena do plačila stroškov postopka iz sredstev BPP, delno uspela, saj je s prej citirano sodbo pridobila terjatev do nasprotne stranke (A.A.) v višini 20.256,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožničina terjatev pa je bila v izvršilnem postopku (vodil se je pred Okrajnim sodiščem v Celju pod št. In 317/2013) v celoti poplačana. Ker je tožnica dejansko prejela premoženje, ki ni preživnina ali odškodnina za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, vrednost pridobljenega premoženja pa je večja, kot je višina izplačanih sredstev BPP in ker je sodišče v sodbi (št. P 679/2008 z dne 13. 6. 2011) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je tožena stranka na podlagi te ugotovitve, skladno z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki je veljal do 4. 4. 2015, odločila, da mora tožnica povrniti Republiki Sloveniji celotne stroške, ki so bili izplačani iz sredstev BPP, to je v višini 2.880,25 EUR.

4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je tožnica z vlogo z dne 7. 12. 2016 podala ugovor zastaranja pravice do odmere vračila sredstev plačane BPP. Pri tem je navedla, da od izdaje sklepa, št. Bpp 312/2008 z dne 23. 10. 2008, s katerim je sodišče razrešilo odvetnika B.B. in za izvajanje BPP določilo odvetnico C.C., pa do poziva sodišča z dne 28. 11. 2016, naj se izjavi glede realizacije sodbe Okrožnega sodišča v Celju, št. P 679/2008 z dne 13. 6. 2011, s strani sodišča ni prejela nobenega dokumenta, s katerim bi se od nje zahtevalo povračilo sredstev izplačane BPP. Poleg tega pa je od zadnjega izplačila stroškov dodeljene BPP na podlagi sklepa z dne 27. 9. 2011 in do poziva sodišča z dne 28. 11. 2016 preteklo več kot pet let, zato je zahtevek za povrnitev stroškov v korist proračuna Republike Slovenije dne 27. 9. 2016 zastaral. 5. Po mnenju tožene stranke je pogoj za izdajo odločbe o vračilu, glede na to, da zakonodajalec dolžnost vračila sredstev izplačane BPP omejuje z dejansko pridobljenim premoženjem, pri čemer se od upravičenca do BPP v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko dobil, nastopil, ko je tožnica dejansko prejela premoženje, prisojeno s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrožnega sodišča v Celju, št. P 679/2008 z dne 13. 6. 2011. Tožena stranka je ugotovila, da je nasprotna stranka v obdobju od 29. 11. 2013 do 13. 5. 2015 v celoti poravnala terjatev do tožnice (upravičenke do BPP) in če bi sodišče odločbo o vračilu vezalo na okoliščino izplačila nagrade odvetnici dne 19. 12. 2011 (na podlagi sklepa, št. Bpp 312/2008 z dne 27. 9. 2011, je bila tega dne izplačana nagrada odvetnici C.C.), bi bila tožnica v slabšem položaju, kot če postopka sploh ne bi bilo, saj bi bila dolžna v proračun Republike Slovenije povrniti 2.880,25 EUR, ki jih še sploh ni prejela. Zato je po mnenju tožene stranke pogoj za izdajo odločbe o vračilu na podlagi 48. člena ZBPP nastopil šele, ko je tožnica v izvršilnem postopku uspela izterjati znesek 2.880,25 EUR, to pa je dne 13. 11. 2013. Od tega dne do izdaje odločbe o vračilu pa še ni poteklo pet let, zato ugovor zastaranja pravice do odmere vračila stroškov dodeljene BPP ni utemeljen.

6. Tožnica v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in navaja, da je rok, v katerem je imela tožena stranka možnost zahtevati povračilo stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, že potekel. Ker je od zadnjega izplačila stroškov iz naslova BPP, torej od dne 27. 9. 2011 do poziva tožene stranke tožnici z dne 28. 11. 2016 o posredovanju podatkov o njenem finančnem in premoženjskem stanju oziroma do izdaje izpodbijane odločbe z dne 25. 5. 2017, s katero se zahteva vračilo sredstev iz naslova BPP, preteklo več kot pet let, je kakršenkoli zahtevek za povrnitev stroškov postopka v korist proračuna Republike Slovenije, izplačanih iz sredstev BPP, zastaral, in sicer je zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja za odvetnika B.B. v višini 426,98 zastaral 19. 6. 2014, zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja za odvetnico C.C. v višini 2.453,27 EUR pa je zastaral 27. 9. 2016. Po prepričanju tožnice gre v tem primeru za kondikcijski zahtevek s petletnim zastaralnim rokom, ki ga določa 346. člen OZ in je tako nedvomno nastopilo zastaranje terjatve.

7. Tožnica v tožbi izpostavlja še 49. člen ZBPP ter nesorazmernost dolžine obdobja, v katerem se ugotavlja sprememba finančnega ali premoženjskega stanja upravičenca, ki je v postopku uspel in s tem zmožnost delnega ali celotnega plačila stroškov postopka v primerjavi z upravičencem do BPP, ki v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP ni uspel, ter s tem tudi nesorazmernost dolžine roka, v katerem se lahko zahteva od upravičenca vračilo stroškov postopka, izplačanih iz BPP. To bi pomenilo, da bi bila sama dolžna povrniti stroške postopka, izplačane iz BPP, kadarkoli za čas svojega življenja, če bi se njeno finančno ali premoženjsko stanje v tem času spremenilo tako, da bi zmogla plačilo teh stroškov, v primerjavi z enoletnim obdobjem, ki je določen v 49. členu ZBPP za upravičenca, ki v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ni uspel. Ker se njeno premoženjsko stanje v obdobju od pravnomočnosti sodbe, to je od 20. 4. 2012 do poteka enega leta od pravnomočnosti, to je do 20. 4. 2013, ni spremenilo, že iz tega razloga ni dolžna povrniti stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP. Tožnica tako predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek ter da ji tožena stranka povrne stroške postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Med strankama ni sporno, da je bila tožnici v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Celju št. P 15/2001, ki se je nadaljeval v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju št. P 679/2008, z odločbo, št. Bpp 312/2008 z dne 7. 7. 2008, dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja in oprostitve plačila stroškov postopka na prvi stopnji. V zadevi tudi ni sporno, da je bilo v pravdnem postopku odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, št. P 679/2008 z dne 13. 6. 2011, ki je postala pravnomočna 20. 4. 2012. V zadevi nadalje ni sporno, da je tožnica z zahtevkom deloma uspela tako, da je pridobila terjatev (20.256,40 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki je bila v izvršilnem postopku (št. In 317/2013) v celoti poplačana ter da sama krije svoje stroške pravdnega postopka. Prav tako ni sporno, da so bili na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 312/2008 z dne 19. 3. 2009 (odvetniku B.B. v višini 426,98 EUR) in na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 312/2008 z dne 27. 9. 2011 (odvetnici C.C. v višini 2.453,27 EUR) izplačani stroški zastopanja tožnice iz sredstev BPP v skupni višini 2.880,25 EUR.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je terjatev tožene stranke do tožnice zastarala in od katerega trenutka dalje teče petletni zastaralni rok. Tožnica namreč trdi, da je zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja zastaral v petih letih od dneva izdaje sklepa, s katerim so bili ti stroški posameznemu odvetniku izplačani, medtem, ko je tožena stranka mnenja, da je pogoj za izdajo odločbe o vračilu nastopil šele, ko je tožnica dejansko prejela premoženje, prisojeno s pravnomočno sodbo, torej, ko je tožnica v izvršilnem postopku uspela izterjati znesek 2.880,25 EUR (to je dne 13. 11. 2013), saj je šele takrat nastopil pogoj za izdajo odločbe o vračilu in od tega dne do izdaje odločbe še ni preteklo pet let. 12. Po določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP je v primeru, če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, ta dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke. V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZBPP upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Od upravičenca do BPP se, glede na tretji odstavek tega člena, v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 13. Sodišče soglaša s tožnico, čemur tožena stranka niti ne nasprotuje, da je takšen zahtevek tožene stranke do tožnice po svoji naravi kondikcijski zahtevek in da je zato treba upoštevati splošni, petletni zastaralni rok v skladu s 346. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče pa ne soglaša s tožnico, ko navaja, da je pričetek teka roka treba šteti od dneva izdaje sklepa, na podlagi katerega so bili povrnjeni stroški zastopanja posameznemu odvetniku, ter se pridružuje stališču tožene stranke, da je pričetek teka zastaralnega roka vezan na okoliščino dejanske pridobitve premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Prvi odstavek 336. člena OZ določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Drugi odstavek 335. člena OZ pa določa, da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Kot izhaja iz 48. člena ZBPP, je obveznost povrnitve stroškov Republiki Sloveniji, plačanih iz naslova BPP, vezana na uspeh (delno ali v celoti) prosilca v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ter dejansko pridobitev tega premoženja oziroma dohodkov, pri čemer predstavlja obseg vračila razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka. V nobenem primeru pa se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Ta zakonska dikcija torej pogojuje obveznost BPP upravičencev do povračila stroškov, izplačanih iz sredstev BPP, in posledično pravico Republike Slovenije terjati izpolnitev te obveznosti. Glede na takšno zakonsko ureditev lahko tožena stranka zahteva povrnitev stroškov, izplačanih iz sredstev BPP, šele, ko sta kumulativno izpolnjena oba navedena pogoja. Z dnem izdaje sklepa o izplačilu nagrade odvetniku B.B. (19. 3. 2009) in odvetnici C.C. (27. 9. 2011) pa ni bil izpolnjen niti prvi pogoj, to je, da je upravičenec do BPP v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, delno ali v celoti uspel, saj je bil postopek, za katerega je bila tožnici dodeljena BPP, pravnomočno končan šele 20. 4. 2012. 14. V konkretnem primeru je tožnica v pravdnem postopku, za katerega ji je bila dodeljena BPP, na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju, št. P 679/2008 z dne 13. 6. 2011, ki je 20. 4. 2012 postala pravnomočna, 23. 5. 2012 pa tudi izvršljiva, delno uspela, pri čemer je bilo odločeno, da tožnica sama krije stroške postopka v celoti. Tožnica je v izvršilnem postopku, na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, št. In 317/2013 z dne 21. 3. 2013, v obdobju od 29. 11. 2013 do 15. 5. 2015 (ko je tožnica podala predlog za ustavitev izvršilnega postopka) dejansko pridobila premoženje, ki ne predstavlja preživnine ali odškodnine za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Glede na takšno sosledje dejanj, tožena stranka ni mogla terjati izpolnitve obravnavane obveznosti pred tožničino dejansko pridobitvijo premoženja, to je pred 13. 11. 2013, ko je tožnica uspela izterjati znesek 2.880,25 EUR, oziroma pred 29. 11. 2013, ko je Okrajno sodišče v Celju s sklepom, št. In 317/2013 z dne 26. 5. 2014, izvršbo delno ustavilo za dne 29. 11. 2013 plačanih 3.148,48 EUR. Iz tega izhaja sklep, da zahtevek tožene stranke za povračilo izplačanih BPP sredstev ni zastaral, saj je bila odločba tožene stranke o povrnitvi stroškov postopka, izplačanih iz BPP sredstev, izdana 25. 5. 2017. V nasprotju z namenom zakonske ureditve vračila sredstev iz naslova BPP bi bilo stališče tožnice, da je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov zastopanja zastaral po poteku petih let od dneva izdaje sklepa, s katerim so bili ti stroški povrnjeni posameznemu odvetniku iz sredstev BPP. S tem dnem rok še ni mogel pričeti teči, saj tožena stranka še ni bila upravičena terjati izpolnitve obveznosti, ker še niso bili izpolnjeni pogoji za podajo zahteve tožene stranke po vračilu sredstev, prejetih iz naslova BPP, kot je določeno v 48. členu ZBPP. Takrat, v skladu z zgoraj citirano ureditvijo v OZ, ki se nanaša na začetek teka zastaranja, zastaranje še ni začelo teči, pri čemer zakonska ureditev glede začetka teka zastaranja v zadevah vračila sredstev iz naslova BPP ne določa drugače, kot je to urejeno v navedenem členu OZ.

15. Ob upoštevanju zgoraj navedenega sodišče ugotavlja, da terjatev tožene stranke za vračilo sredstev iz naslova BPP iz izpodbijane odločbe še ni zastarala in da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo.

16. Navedbe tožnice v zvezi z 49. členom ZBPP ter tam določenim rokom za vračilo stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, sodišče zavrača kot neutemeljene in nerelevantne, saj izpodbijana odločba temelji, v skladu s strani tožene stranke nesporno ugotovljenim dejanskim stanjem, na 48. členu ZBPP in ne na 49. členu ZBPP.

17. Iz zgoraj navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.