Jedro

Relevanten je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo tožnik brez omejitve gibanja pobegnil. Tožnikov namen oditi v Italijo (pri čemer tožnik ne zanika, da je na policijski postaji dejal, da se je namenil v Italijo, in da mu je družina poslala denar za pot do Italije) in tožnikovo ravnanje, odkar je v Sloveniji (skrivanje po slovenskih gozdovih kar 9 dni, nato pa podaja namere šele po dveh dneh od nastanitve v Centru za tujce), kažeta na to, da tožnik v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, posledično pa je očitno, da je nameraval drugam, kar utemeljuje nevarnost, da bo brez omejitve gibanja pobegnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. V zadevi mednarodne zaščite - omejitve gibanja je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce, in sicer zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, pri čemer obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Ukrep se izreka za čas od ustne naznanitve do prenehanja razloga, vendar najdlje do roka, ki je določen v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, z možnostjo podaljšanja.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno zaradi razloga po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik v Slovenijo vstopil ilegalno 4. 6. 2020 preko Kolpe, 13. 6. 2020 pa ga je obravnavala PP Koper, nakar je bil naslednjega dne nastanjen v Centru za tujce, kjer je 16. 6. 2020 podal izjavo, da bi pri nas zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa je 6. 7. 2020 prošnjo tudi dejansko vložil. Ob podaji prošnje je med drugim dejal, da potnega lista ni imel, osebno izkaznico pa so mu vzeli na Hrvaškem, poskusil pa bo kontaktirati svojo družino, da mu pošlje „B-form“. Ob ustno izrečenem ukrepu omejitve gibanja je tožnik ponovil, da mu je osebno izkaznico vzela hrvaška policija, kljub temu, da v stiku z domačimi ni bil že od 2018, pa bo skušal pridobiti „B-form“, ki ga ima v Pakistanu; med drugim je dejal tudi, da je v Sloveniji hodil po hribih in gozdovih, saj ga je bilo strah policije. Glede na navedeno je organ presodil, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja. Tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta in njegova identiteta ni nesporno ugotovljena. Poraja se utemeljen dvom v njegove osebne podatke: sprva je izjavil da je bil rojen 1. 1. 1993, kasneje je kot rojstni datum navedel 27. 5. 1993, nato pa zoper prvotni 1. 1. 1993; sprva je dejal, da prihaja iz Azad Kashmirja, kasneje pa, da je nazadnje prebival v Gujra Dharanu, kjer naj bi bil celo življenje; poleg tega je zatrjeval, da s svojo družino nima stikov vse od 2018, iz policijske depeše pa izhaja, da je dejal, da mu je družina poslala denar za pot do Italije, ko je bil v BiH (kjer se je nahajal pred kratkim). Organ zato utemeljeno dvomi v tožnikove navedbe glede osebnih podatkov in je tožnik te želel prikriti (še posebej datum rojstva in kraj prebivanja v Pakistanu), gre pa za zelo pomembne podatke v postopku mednarodne zaščite. Ker se tožnik ni obrnil na policijo, temveč se je pred njo skrival, čeprav je kasneje dejal, da je Slovenija njegova ciljna država, kljub temu, da je vedel, da se tu nahaja, po oceni organa obstaja utemeljen sum, da bo tožnik brez omejitve gibanja zapustil slovensko ozemlje in onemogočil preverjanje istovetnosti, opisana neskladja glede osebnih podatkov pa je mogoče razčistiti le s tožnikovim sodelovanjem. Nadalje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi tožnik izvorno državo zapustil zaradi bivanja na vojnem območju, pri podaji prošnje pa je bil izredno skop pri pojasnjevanju samih razlogov, zaradi katerih je odšel, zanje ni podal konkretnejše obrazložitve, zato bi bil potreben osebni razgovor o tem, kako konkretno je na tožnikovo življenje vplivala vojna Pakistan-Indija ter kaj je bil dejanski razlog njegovega odhoda, glede na to, da je omenjal tudi ekonomske težave; poleg tega je tožnik v postopkih tudi neskladno navajal, od kod točno prihaja, zato bi bilo treba preveriti, ali res prihaja iz Pakistana ter iz katerega predela, kar je še posebej važno, upoštevaje da tožnik nima dokumentov o svoji istovetnosti. Tožnik se je po vstopu v Slovenijo devet dni skrival pred policijo v gozdu, kljub temu, da je vedel, kje je, in da naj bi bila Slovenija njegova ciljna država. Poleg tega tožnik za zaščito ni zaprosil takoj, čeprav je to možnost imel, saj mu je bilo na PP povedano, kakšne so njegove pravice, kakor to izhaja iz depeše, kar je utemeljeval z živčnostjo, namero je podal šele 16. 6. 2020, ko je bil že dva dni nastanjen v Centru za tujce. Organ tako zaključuje, da tožnik v Sloveniji ni imel namena zaprositi za zaščito, ampak mu je slednja predstavlja le postojanko na poti v Italijo, kamor je v smislu navedb na policiji želel priti, kar potrjuje tudi to, da naj bi mu denar družina poslala za pot do Italije. Tako organ utemeljeno domneva, da bi tožnik brez omejitve gibanja Slovenijo po podaji prošnje zapustil, s čimer bi bilo onemogočeno izvesti osebni razgovor. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po obširnem zapisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Tožnik za zaščito ni zaprosil nemudoma, temveč šele nekaj dni po tem, ko je tu že prebival, kar kaže na utemeljen sum, da tožnik pravzaprav ni imel namena za zaščito zaprositi v Sloveniji, ampak je želel oditi dalje in, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ne bi počakal do odločitve organa, zato je samo s pridržanjem na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.

3. Tožnik vlaga tožbo, s katero predlaga odpravo odločbe (op. sodišča: pravilno sklepa). Navaja, da ZMZ-1 v primerih dvoma glede istovetnosti in potrebe po ugotavljanju dejstev, na katerih temelji prošnja, napotuje na odreditev zadrževanja na območje azilnega doma, tožniku pa je bil odrejen strožji ukrep z omejitvijo gibanja na Center za tujce, kar je toženka storila na podlagi sklepanja, da bo državo zapustil, ker za zaščito ni zaprosil takoj. To pa ni pravilno, saj tožnik v postopku ni imel ustreznega pravnega zastopanja. Ni jasno, na podlagi katerih okoliščin je toženka sklepala na nevarnost pobega, toženka tudi ni navedla konkretnih razlogov, ki kažejo, da bo tožnik pobegnil brez omejitve gibanja. Tožniku gibanje ne more biti omejeno le zato, ker v azilnem domu toženka ne more zagotoviti ustrezne zaščite. Če je tožniku družina poslala denar, to še ne pomeni, da je njegova ciljna država Italija, na Hrvaškem pa za zaščito ni zaprosil zaradi negativnih izkušenj z njihovo policijo. Tožnik je ob podaji prošnje imel le tolmača, ne pa tudi ustreznega pravnega pooblaščenca oz. svetovalca za begunce, kar predstavlja kršitev ZMZ-1, toženka pa sedaj odločbo opira na njegove tako podane izjave, pooblaščenec pa bi tožniku sicer lahko razložil, zakaj mu uradna oseba postavlja določena vprašanja. Tožniku je bila tako kršena temeljna pravica iz 4. člena ZMZ-1, zato je treba tožbi ugoditi in tožnika zaslišati. Tudi ne drži, da bi tožnik v postopku navajal različna imena; ker imajo prosilci iz azijskih držav za tukajšnje razmere neobičajna imena, jih večina ne zna pravilno zapisati, zato pri fonetičnem zapisovanju lahko pride do različnih poimenovanj, čeprav bi se moralo zapisati drugače. Tožniku zato ni mogoče očitati, da je spreminjal imena, da bi otežil preverjanje svoje identitete, v tej zvezi pa naj se zasliši policista iz depeše, G.G.. Na prošnji tožnika je namreč navedeno Oriakhel in Uriakhel. Nadalje še navaja, da izkušnje upravnega organa, ko več kot 80% prosilcev zapusti azilni dom, ne morejo predstavljati tiste odločilne okoliščine, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati bojazen, da bo sploh mogoče opraviti osebni razgovor. Begosumnost mora biti utemeljena s subjektivnimi in objektivnimi kriteriji, toženka pa je le pavšalno navajala, da obstaja nevarnost, da bo tožnik azilni dom zapustil še pred koncem postopka. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na upravni spis, svoje zaslišanje, prošnjo za mednarodno zaščito z dne 6. 7. 2020, depešo z dne 19. 6. 2020 (op. sodišča: pravilno 14. 6. 2020) in prošnjo za azil z dne 17. 6. 2020. 4. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa je odgovorila ob vztrajanju, da je izpodbijani sklep pravno pravilen in zakonit, ter s predlogom za zavrnitev tožbe. Nasprotuje temu, da naj tožniku ne bi bila zagotovljena ustrezna pravna pomoč pri podaji prošnje. Toženka je v postopku storila vse, da je bil tožnik polno informiran (tudi že na policijski postaji je bil seznanjen s pravicami, med katere spada tudi pravica do pravne pomoči), seznanjen je bil tudi z možnostjo pravnega zastopanja, a tožnik ni nikoli nakazal, da bi želel zastopnika oz. pooblaščenca. Nadalje navaja, da nevarnost, da bo tožnik zapustil državo, izhaja iz tega, da se je namenil v Italijo (to izhaja iz depeše, poleg tega so mu starši denar poslali za pot do Italije), v Sloveniji pa se je skrival v gozdu in se ni obrnil po pomoč in zaščito (to mu očitno ni predstavljajo prioritete), temveč je za skupino zaostal, ker je imel poškodovano nogo, in je zaščito zaprosil šele, ko ni imel druge možnosti in je vedel, da mu grozi odstranitev iz države. Tožnik begosumnosti kot pogoju po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 niti ne oporeka, s čimer se šteje, da jo priznava. Tožnikove navedbe o različnem navajanju imen se očitno ne navezujejo na konkretni primer in so nerelevantne.

5. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika ter vpogledalo v listine upravnega spisa in dokazne listine tožnika (A3 - A7), s čimer so bili izvedeni vsi predlagani dokazi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, ki so tam navedeni, med drugim: da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alinea); da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alinea). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

8. Tožbene navedbe se v glavnem nanašajo na vprašanje, ali so v zadevi podani pogoji za omejitev gibanja po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, tj. za omejitev gibanja na Center za tujce. Iz izpodbijanega sklepa v tej zvezi namreč izhaja, da v tožnikovem primeru, ob razmerah v azilnem domu, ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, saj organ utemeljeno sumi, da tožnik ni imel namena zaprositi za zaščito v Sloveniji, ampak je nameraval oditi dalje. Tožnik očita, da ni jasno, iz česa se sklepa na njegovo nevarnost pobega in da ob podaji prošnje ni imel pravnega pooblaščenca, kar krši ZMZ-1, sedaj pa se toženka opira na njegove tedaj podane izjave. Navedbe tožnika o tem, da ob podaji prošnje ni imel ustreznega pravnega pooblaščenca, sodišče zavrača kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi, saj se nanašajo na drugo zadevo (zaradi mednarodne zaščite, ta upravni spor pa se vodi zaradi omejitve gibanja). V delu, ko tožnik v tej zvezi očita, da se je toženka v zvezi z omejitvijo gibanja opirala na njegove izjave, podane v postopku zaradi mednarodne zaščite, pa sodišče tožnikove navedbe zavrača kot neutemeljene, saj tožnik ne očita, da bi bil v postopku denimo kakorkoli zaveden ali da bi nehote podal kakšen nepravilen odgovor zaradi pomanjkljivega razumevanja ali podobno; zgolj to, da naj ne bi imel možnosti, da mu pravni pooblaščenec - svetovalec razloži, zakaj uradna oseba zastavlja določena vprašanja, pa po presoji sodišča ni relevantno, ker je to samo po sebi jasno, tožnik pa tudi ne pojasni, kako naj bi odsotnost te obrazložitve vplivala na vsebino in pravilnost njegovih odgovorov. Poleg tega iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito izhaja tudi, da tožnik v postopku ni želel odvetnika oz. pravnega zastopnika. Sodišče glede nevarnosti pobega tudi ne sledi tožbenim navedbam in pritrjuje toženki, saj se strinja, da tožnikovo ravnanje (skrivanje po slovenskih gozdovih kar 9 dni, nato pa podaja namere šele po dveh dneh nastanitve v Centru za tujce) kaže na to, da tožnik v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, posledično pa je očitno, da je nameraval drugam, obenem pa razmere v azilnem domu (ki jih tožnik sicer ne prereka) upravičujejo, da je le z namestitvijo v Centru za tujce mogoče učinkovito izvesti ukrep omejitve gibanja. Na ta način toženka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z obzirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen.

9. Navedbe tožnika glede razlogov za omejitev gibanja po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so bile na naroku za glavno obravnavo umaknjene (češ da se ne nanašajo na tu obravnavanega tožnika in da so bile v tožbi navedene pomotoma), enako tudi dokazni predlog z zaslišanjem policista. Tožnik tako v upravnem sporu toženkinega očitka o razhajanjih v zvezi z njegovimi osebnimi podatki (datum rojstva … 1. 1993 / ... 5. 1993, prebivališče ...), ki utemeljuje dvom v njegovo istovetnost, dejansko sploh ni prerekal in ga seveda posledično tudi ni izpodbil. Še več, na naroku za glavno obravnavo je navajal tretjo različico oz. kombinacijo teh podatkov, namreč da je prebival …, ter da glede datuma rojstva ni prepričan, da misli, da je to 27. 5., v vsakem primeru pa da gre za letnico 1993. Tudi na sami tožbi je tožnikova pooblaščenka - svetovalka za begunce datum tožnikovega rojstva opredelila kot „... 1. 1993 (... 5. 1993)“, kar še dodatno potrjuje ugotovitve toženke iz izpodbijanega sklepa. Tožnik je torej tekom postopka, nazadnje tudi pred sodiščem, svoje navedbe glede svoje identitete spreminjal, dokazov o svoji istovetnosti ni predložil, temveč je zaslišan pred sodiščem v tej zvezi dejal le, da težko kontaktira z domačimi. Obenem pa sploh ni prerekal tega, da so se njegove navedbe o njegovih podatkih spreminjale, s čimer ni uspel izpodbiti očitka, ki v izpodbijanem sklepu utemeljuje omejitev gibanja po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Glede omejitve gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa tožnik ne prereka podanosti prvega dela pogoja, ki ga zakon v cit. alinei določa (tj. obstoja potrebe po omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja dejstev, na katerih temelji njegova prošnja), ampak trdi le, da ni bilo podane utemeljitve tožnikove begosumnosti s subjektivnimi in objektivnimi kriteriji, temveč je bila podana le pavšalna obrazložitev. Sodišče te tožbene navedbe zavrača kot nerelevantne, saj v tu obravnavanem primeru ne gre za vprašanje begosumnosti tožnika, temveč je relevanten obstoj utemeljene nevarnosti, da bo tožnik brez omejitve gibanja pobegnil. Glede slednje pa sodišče, kot rečeno, pritrjuje toženki, da tožnikov namen oditi v Italijo (pri čemer tožnik ne zanika, da je na policijski postaji dejal, da se je namenil v Italijo, in da mu je družina poslala denar za pot do Italije) in tožnikovo ravnanje, odkar je v Sloveniji (skrivanje po slovenskih gozdovih kar 9 dni, nato pa podaja namere šele po dveh dneh od nastanitve v Centru za tujce), kažeta na to, da tožnik v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, posledično pa je očitno, da je nameraval drugam, kar utemeljuje nevarnost, da bo brez omejitve gibanja pobegnil. Sodišče pri tem tudi ni spregledalo, da iz policijske depeše z dne 14. 6. 2020 izhaja, da je tožnik v Slovenijo vstopil na območju Črnega Potoka, prijet pa je bil na območju Krvavega Potoka, torej vsaj 100 km stran in obenem tik pred mejo z Italijo. Zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem je tožnik sicer dejal, da je vedel, da je na oni strani meje Italija, tu pa Slovenija, in da se je tedaj odločil, da ostane v Sloveniji in zato ni odšel čez mejo, temveč je šel na meji „sam do policije“. Sodišče tej izpovedi tožnika ne poklanja vere, saj je bil tožnik s strani policije prijet (o čemer s tožbo ni bilo podanih drugačnih navedb in je to zato ostalo neprerekano) in zato ni moč govoriti o njegovi avtonomni odločitvi, da prek meje ne odide v Italijo. Zgolj to, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito izjavil, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji, te sodne presoje ne omaje. Po presoji sodišča tožnik tako ni uspel izpodbiti niti razlogov, ki utemeljujejo omejitev gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) kot neutemeljeno zavrnilo.