Jedro

Glede na določbo 21. člena Pogodbe med RS in RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah bi bil v zvezi s pristojnostjo upošteven le ugovor, da je podana izključna pristojnost slovenskega sodišča, česar pa nasprotni udeleženki niti ne zatrjujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica je pri Okrožnem sodišču v Krškem predlagala priznanje sodne poravnave, sklenjene v pravdni zadevi P 207/99 pri Občinskem sodišču v Klancu v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 9. 2011 predlogu ugodilo in sodno poravnavo priznalo.

2. Zoper sklep sta nasprotni udeleženki ugovarjali in navedli, da je v zadevi P 207/99 pristojnost hrvaškega sodišča temeljila le na državljanstvu tožnice, da nista razumeli jezika in da jima ni bila zagotovljena kontradiktornost v postopku priznanja tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo in poudarilo, da je druga nasprotna udeleženka, ki je bila tudi direktorica prve nasprotne udeleženke, v pravdnem postopku v zadevi P 207799 izjavila, da razume hrvaški jezik in da tolmača ne potrebuje, da ni izkazano, da je pristojnost hrvaškega sodišča temeljila le na državljanstvu tožnika, saj je bil poleg nasprotnih udeleženk stranka postopka še R. K. Sodišče je obrazložilo tudi, da je bilo v postopku priznanja tuje sodne odločbe v celoti spoštovano načelo kontradiktornosti, saj je bil nasprotnima udeleženkama skupaj s sklepom o priznanju tuje sodne odločbe vročen tudi predlog predlagateljice s prilogami in sta imela možnost, da v ugovoru zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe navedeta vse ugovore.

3. Zoper takšno odločitev nasprotni udeleženki vlagata pritožbo. Navajata, da res nista bili edini toženki v postopku, ki je tekel pred hrvaškim sodiščem in da je res bil toženec tudi R. K. Vendar menita, da je prva nasprotna udeleženka gospodarski subjekt, registriran v Sloveniji, druga nasprotna udeleženka pa državljanka Republike Slovenije in zato vztrajata, da bi moral postopek potekati pred slovenskim sodiščem. Vztrajata tudi pri stališču, da sta bili pred tujim sodiščem postavljeni v podrejen položaj, ker v pravdnem postopku nista imeli tolmača in da zato tudi nista bili v celoti seznanjeni s pravnimi posledicami njunih dejanj, s čimer jima je bila onemogočena pravna varnost pred tujim sodiščem. Vztrajata tudi pri tem, da sodišče ni upoštevalo načelo kontradiktornosti, ker jima ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku priznanja tuje sodne odločbe in jima predlog ni bil nikoli vročen in zato tudi nista imeli možnosti, da bi lahko nanj odgovorili in se izjasnili o dejstvih. Predlagata, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in s tem zavrne priznanje tuje sodne odločbe, predlagatelju pa naloži v plačilo vse v pritožbi zaznamovane stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Priznanje in izvršitev sodnih odločb izdanih v Republiki Hrvaški ureja pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (glej Zakon o ratifikaciji pogodbe, Ur. l. RS, št. 42/94, v nadaljevanju Pogodba). Ta v 21. členu določa, da se odločbe priznajo in izvršijo: če je odločba pravnomočna in izvršljiva po zakonu države pogodbenice, na katerem ozemlju je bila izdana; če za zadevo, za katero je bila odločba izdana ni izključno pristojno sodišče države pogodbenice, na katere ozemlju se zahteva priznanje oziroma izvršitev odločbe; če je bila v primeru odločbe izdane v nenavzočnosti stranka, ki se ni pojavila in ni sodelovala v postopku, zoper njo pa je bila podana odločba, skladno z zakonom države pogodbenice, na katere ozemlju je postopek tekel, pravilno in pravočasno obveščena o postopku; v primeru njene procesne nesposobnosti pa, če je bila pravilno zastopana; če v isti pravni zadevi med istima strankama, ni bila izdana pravnomočna odločba pred sodiščem države pogodbenice, na katere ozemlju se zahteva priznanje ali izvršitev odločbe; če pred sodiščem v zaprošeni državi ne teče prej začeta pravda v isti pravdni zadevi med istima strankam; če priznanje in izvršitev odločbe ni v nasprotju z ustavo in s pravnim redom zaprošene države pogodbenice.

6. Glede na navedeno določbo, bi bil v zvezi s pristojnostjo upošteven le ugovor, da je podana izključna pristojnost slovenskega sodišča, česar pa nasprotni udeleženki niti ne zatrjujeta. Glede na to, da ni nobenega od ostalih razlogov za zavrnitev priznanja hrvaške sodne odločbe po pogodbi, sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da je bil nasprotnima udeleženkama predlog za priznanje tuje sodne odločbe vročen 7. 9. 2011 skupaj s sklepom o priznanju, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena. Zato je na podlagi 111. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 353. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

7. Odločitev, da nasprotni udeleženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.