Jedro

Toženka je v postopku smiselno trdila le, da tožnici ne dolguje ničesar, ker ima zoper njo nasprotno terjatev, pri čemer slednje (upoštevaje nasprotne obrazložene navedbe tožnice) niti po podlagi niti po višini ni utemeljila. Takšna zatrjevanja standardu konkretiziranosti ne ustrezajo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, pri čemer je ob odsotnosti zahteve katere od strank za izvedbo naroka pravilno in utemeljeno izpodbijano sodbo izdalo na podlagi prvega odstavka 454. člena ZPP.

Izvedba dokaza zaslišanja strank je namenjena dokazovanju predhodno zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage oziroma zagotavljanju pravice stranke do izjave v postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku osmih dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 279,99 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 3.329,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.201,37 EUR, od 30. 11. 2022 dalje ter od zneska 1.128,50 EUR, od 30. 12. 2022 dalje (I. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v višini 769,25 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila toženka ter višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožnici pa naloži povrnitev stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in njeni utemeljenosti nasprotovala, ter višjemu sodišču predlagal, da jo zavrne in toženki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V skladu z navedenim je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), sodišče pa je pritožbo obravnavalo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov, ki so v sporu majhne vrednosti omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6.Tožnica je od toženke uveljavljala plačilo za opravljene storitve odvoza materiala (gradbenih odpadkov) z objekta, kjer je toženka izvajala gradbena dela. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da (1) sta stranki sprva poslovno sodelovali tako, da je tožnica iz gradbišča odvažala oziroma prevzemala (vredne kovinske) odpadke, za kar ji je toženka izstavila račun št. 22-0056 v znesku 1.783,66 EUR, ki ga je tožnica tudi plačala; (2) so se na gradbišču pričeli kopičiti tudi mešani gradbeni odpadki, zaradi česar je tožnica, po predhodnem dogovoru strank o ceni za prevzem in odvoz, za toženko pričela odvažati tudi te odpadke; (3) je tožnica toženki za opravljene storitve odvoza mešanih gradbenih odpadkov izstavila račun št. 22-026858/SF v znesku 2.201,37 EUR ter račun št. 22‑028910/SF v znesku 1.128,50 EUR, katerih toženka ni plačala.

7.Pritožba prvostopenjskemu očita napačno uporabo materialnega prava, pri čemer pa v tem delu ostaja na ravni golega zatrjevanja brez vsebinske obrazložitve. Na podlagi predhodno povzetih dejanskih ugotovitev je presoja sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo opravljenih storitev odvoza gradbenih odpadkov materialno pravno pravilna (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 454. člena ZPP izpodbijano sodbo izdalo brez razpisa naroka za glavno obravnavo, saj je po prejemu odgovora na dopolnitev tožbe in pripravljalnih vlog ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi kumulativni pogoj), pri čemer tudi nobena od strank v postopku ni zahtevala izvedbe naroka (drugi kumulativni pogoj).

9.Toženka v pritožbi zatrjuje, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bilo dejansko stanje med strankama - v delu, ki se nanaša na nasprotno terjatev toženke do tožnice - sporno, zaradi česar prvi kumulativni pogoj za izdajo sodbe brez izvedbe naroka ni bil izpolnjen.

10.Pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje potrdila, da je v okviru poslovnega sodelovanja s toženko od te prevzemala materiale (kovinske odpadke), za katere je morala sama plačevati, pri čemer pa je pojasnila, da je svoje obveznosti iz tega naslova že v celoti izpolnila. Priložila je račun toženke št. 22-0056 za znesek 1.783,66 EUR ter obrazložila njegove sestavne dele oziroma navedla količine in cene posameznih materialov, ki jih je od toženke prevzela, in priložila potrdilo o plačilu računa toženke. Na drugi strani je toženka glede domnevne nasprotne terjatve do tožnice navedla zgolj: "Pri pregledu dokumentacije smo ugotovili, da je odprtih še nekaj stvari, ki jih je potrebno skompenzirati po kontih. Smo v presežku s kovinskim odpadom, tako, da nam je trenutno upnik dolžan plačilo." Dodala je še, da so nadzorniki na objektu sproti pripravili spisek kovinskih odpadkov in bo na postopku mediacije predstavila točno stanje količin pri čemer konkretnejših trditev ter morebitnih dokazov za svoje navedbe v odgovoru na dopolnitev tožbe (kjer bi skladno z 451. členom ZPP morala navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze) ni podala.

11.Ob upoštevanju povsem konkretiziranih trditev, s katerimi je tožnica zanikala obstoj neporavnanih obveznosti do toženke (in jih izkazovala s predloženimi listinskimi dokazi), zgolj splošno in pavšalno nasprotovanje takšnim navedbam za njihovo obrazloženo prerekanje ne more zadostovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Toženka je v postopku smiselno trdila le, da tožnici ne dolguje ničesar, ker ima zoper njo nasprotno terjatev, pri čemer slednje (upoštevaje nasprotne obrazložitve navedbe tožnice) niti po podlagi niti po višini ni utemeljila. Takšna zatrjevanja standardu konkretiziranosti1 ne ustrezajo, še manj imajo lahko vsebino uveljavljanja materialnopravnega pobotanja oziroma pobotnega ugovora, kot to zmotno trdi pritožba.

12.Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, pri čemer je ob odsotnosti zahteve katere od strank za izvedbo naroka pravilno in utemeljeno izpodbijano sodbo izdalo na podlagi prvega odstavka 454. člena ZPP. Smiselno očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

13.Pritožba navaja tudi, da toženki v posledici dejstva, da sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka in ni zaslišalo toženke oziroma njenega zakonitega zastopnika, ni bila dana možnost obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14.Upoštevaje okoliščino, da je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, izvajanje dokazov z zaslišanjem strank ni bilo potrebno, pri čemer toženka lastnega zaslišanja niti ni predlagala. Izvedba dokaza zaslišanja strank je namenjena dokazovanju predhodno zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage oziroma zagotavljanju pravice stranke do izjave v postopku. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika toženke, slednji tako ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Pravica do izjave v postopku oziroma možnost obravnavanje pred sodiščem je bila toženki zagotovljena z vročitvijo dopolnitve tožbe in pripravljalnih vlog tožnice s prilogami, s katerimi se je imela toženka možnost seznaniti in nanje odgovoriti. Zatrjevanja o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso utemeljena.

15.V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje pritožbene stroške, tožnici, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, pa mora povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Višje sodišče je upoštevaje priglašeni stroškovnik in veljavno Odvetniško tarifo (OT) tožnici priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 7,5 točke iz naslova pavšalno priglašenih materialnih stroškov pooblaščenca (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22% davek na dodano vrednost. V skladu z navedenim priznani pritožbeni stroški tožnice znašajo 279,99 EUR, kolikor ji mora toženka povrniti v osmih dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1Glej sodba VSL II Cpg 540/2020 z dne 29. 9. 2020, sodba in sklep VSL II Cpg 333/2023 z dne 3. 10. 2023.