Jedro

Tožnica, pri kateri je invalidnost III. kategorije nastala 11. 7. 2013, se je hudo poškodovala v prometni nesreči na redni poti od stanovanja do delovnega mesta v letu 2011. Predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 1. 8. 2013, postopek pa uveden 1. 10. 2013 in je v času odločanja toženca že veljal ZPIZ-2. Glede vzroka invalidnosti je zato treba uporabiti 66. člen ZPIZ-2, ki vzroka invalidnosti, do katere je prišlo zaradi posledice poškodbe na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, prevoza pa ni organiziral delodajalec, ne opredeljuje za poškodbo pri delu. Vzrok tožničine invalidnosti je zato poškodba izven dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka glede vzroka invalidnosti spremeni tako, da je invalidnost posledica poškodbe izven dela.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi toženke z dne 28. 11. 2013 in 5. 4. 2014 (I. točka izreka), odpravilo odločbi z dne 24. 6. 2014 in 5. 11. 2014 (II. točka izreka), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 11. 7. 2013 dalje in ji od tega dne priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, po 4 ure dnevno, na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožna za lahka fizična dela, izmenoma stoje in sede, v ledvenokrižni hrbtenici se lahko giba le v okviru 2/3 optimalnih kotov, pri delu se lahko le občasno pripogiba, delo lahko opravlja le občasno v prisilni drži vratne, prsne in ledvene križne hrbtenice, občasno lahko dviguje bremena, težka največ 5 kg (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odloči o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila (IV. točka izreka) in tožnici povrne stroške postopka v znesku 752,20 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Glede invalidnosti tožnice je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotavljalo tudi s pomočjo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B., katerega izvedenko docentko dr. C.C. je tudi ustno zaslišalo. V zvezi z vzrokom in datumom invalidnosti je izvedenski organ podal mnenje, da je invalidnost tožnice posledica prometne nesreče, ki se je zgodila na poti na delo 15. 11. 2011, glede na izvide travmatologa in specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine pa je bilo pri tožnici zdravljenje zaključeno v obdobju od 9. 7. 2013 do 11. 7. 2013. Zaslišana izvedenka je izrecno pojasnila, da je iz fiziatričnega vidika, predvsem zaradi prisotnih bolečin potrebna tudi časovna razbremenitev tožnice, saj tožnica dela v polnem delovnem času, kljub stvarnim razbremenitvam, ne bi zmogla.

2. Pritožuje se toženka. V pritožbi meni, da je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi glede invalidnosti ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka meni, da ni podane podlage za časovno razbremenitev in posledično ne podlage za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom. Ocena sodne izvedenke, na katero mnenje je sodišče oprlo svojo odločitev, temelji tudi na podlagi ocen novejše medicinske dokumentacije, ki še ni bila na razpolago v predsodnem postopku, ki predstavlja poslabšanje zdravstvenega stanja. Glede vzroka nastanka ugotovljene III. kategorije invalidnosti je sodišče nepravilno uporabilo pravno podlago za določitev vzroka, saj datum poškodbe ne more vplivati na vprašanje, kateri zakon uporabiti. Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel po uveljavitvi ZPIZ-2, predlog je bil vložen 1. 8. 2013, datum nastanka invalidnosti sega v obdobje veljave ZPIZ-2 in glede na to ni moč uporabiti določil ZPIZ-1. O pravici iz invalidskega zavarovanja je sodišče odločilo upoštevaje ZPIZ-2, prav tako je v IV. točki izreka sodbe sodišče naložilo toženki, da odloči o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila, kar je invalidska dajatev, opredeljena po ZPIZ-2. Ni možno odločati o isti pravici ob uporabi dveh različnih predpisov. Sam vzrok nastanka invalidnosti ni pravica, o kateri se bi posebej odločalo v upravnem postopku, gre zgolj za pravno dejstvo, ki je element pri opredelitvi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Poškodba tožnice je poškodba izven dela, saj pri poškodbi tožnice v prometni nesreči ne gre za poškodbo, ki jo je tožnica utrpela na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, pri čemer bi prevoz organiziral delodajalec, prav tako ni šlo za službeno pot. Po določbi 66. člena ZPIZ-2 gre za poškodbo izven dela. Pritožba nadalje meni, da tudi odločitev v II. točki izpodbijane sodbe ni pravilna in zakonita, saj je toženka pravilno odločila o pravicah iz invalidskega zavarovanja in je bila tožnici pravilno priznana pravica do premestitve na drugo delo s polnim delovnim časom od 5. 11. 2013. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve o odpravi obeh izpodbijanih dokončnih odločb in o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti s priznanimi in stvarnimi in časovno razbremenitvijo, ni pa pravilno določilo vzroka invalidnosti zaradi napačne uporabe materialnega prava. Glede vzroka invalidnosti je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

5. Prvostopenjsko sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dveh dokončnih odločb in sicer z dne 5. 5. 2014 in z dne 5. 11. 2014. S prvo je bilo odločeno glede invalidnosti tožnice, z drugo pa glede pravice in višine nadomestila za invalidnost. 6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnica po izobrazbi kuharica in je nazadnje opravljala dela dietnega kuharja IV, od 3. 7. 2013 je prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Tožnica se je v prometni nesreči 15. 11. 2011 hudo poškodovala, nesreča se je zgodila na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, tožnica je bila udeležena v prometni nesreči kot voznica pri čelnem trku. Pri tem je prišlo do zloma pete ledvene in osme prsne vretence ter četrte in pete rebre desno. Udarila se je v predel trebuha in levi komolec, poškodba notranjih organov je bila izključena. Tožnica je bila najprej zdravljenja konzervativno, ker so bolečine v ledveni hrbtenici vztrajale, so se leto dni po poškodbi odločili za operacijo. Zatrdili so dva segmenta ledvene hrbtenice. Kmalu po operaciji so se bolečine ponovno povrnile, imajo komponentno nevropatske bolečine. Med zdravljenjem in rehabilitacijo se ji je izteklo delovno razmerje za določen delovni čas. Od novembra 2013 je vključena tudi v psihiatrično zdravljenje. Bolečinsko stanje tožnica slabo obvladuje, prisotni so dejavniki, ki otežujejo boljše spoprijemanje z bolečino. Psihiatrinja je ugotovila, da gre za postravmatsko stresno motnjo, postavljen je bil tudi sum na zlorabo benzotiazepinov. Spomladi 2014, ko sta bila travmatološko zdravljenje in medicinska rehabilitacija že nekaj časa zaključena, je bilo pričakovati polno zmožnost za delo s stvarnimi omejitvami, vendar je bila takrat in tudi še sedaj prisotna huda kronična bolečina ter pridružene psihične spremembe (posttravmatska stresna motnja in depresivno stanje). Navedeno stanje potrebuje delovno aktivnost, ki bi pripomogla k duševnemu prebolevanju simptomov in hitro vključitev v delovni proces. Tožnica je bila in je zaradi prisotnih bolečin, ki pri njej niso izzvenele, sposobna delo, ob stvarnih razbremenitvah, opravljati v polovičnem delovnem času. Dela v polnem delovnem času kljub stvarnim omejitvam ne bi zmogla.

7. Predlog tožnice za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 1. 8. 2013 in uveden 1. 10. 2013. Zdravljenje tožnice je bilo zaključeno v obdobju od 9. 7. 2013 do 11. 7. 2013. Prvostopenjska odločba tožene stranke je bila izdana dne 28. 11. 2013. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče glede vzroka invalidnosti napačno uporabilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1) veljavnega do 31. 12. 2012. V času odločanja tožene stranke je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2). Prvostopenjsko sodišče tako ni imelo podlage za uporabo ZPIZ-1, saj ni podana nobena izmed situacij, ki jih ZPIZ-2 določa v prehodnih določbah. Ne gre za postopek, ki bi se začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, niti za varstvo pričakovanih pravic. Prvostopenjsko sodišče se pri tem sicer sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča v zadevi Psp 453/2015 z dne 14. 1. 2016, vendar ne gre za enako dejansko stanje in je v tem primeru ni mogoče uporabiti. V citirani sodbi je predmet spora vprašanje telesne okvare, ki pa je nastala v času veljavnosti ZPIZ-1. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da bi prvostopenjsko sodišče tudi glede vzroka invalidnosti moralo uporabiti določila ZPIZ-2, saj se je postopek in odločanje o pravicah tožnice začelo v času veljavnosti ZPIZ-2. 8. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je do invalidnosti prišlo zaradi posledice poškodbe, ki jo je tožnica utrpela na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, vendar ne v situaciji, ko bi prevoz organiziral delodajalec, je tako pri tožnici invalidnost posledica poškodbe zunaj dela, saj ne gre za stanje, kakor je določeno v 66. členu ZPIZ-2, ki opredeljuje, kdaj gre za poškodbe pri delu.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da pri tožnici ne obstaja razlog po časovni razbremenitvi in da je izvedenski organ upošteval medicinsko dokumentacijo nastalo po dnevu dokončne odločitve tožene stranke. Toženka je dokončno odločitev sprejela s svojo odločbo z dne 5. 5. 2014. Izvedenski organ je menil, da je prišlo do zaključenega zdravljenja po rehabilitaciji v mesecu marcu 2013 v zdravilišču v D. in da vse, kar se je dogajalo potem, na tožničino zdravstveno stanje ni vplivalo. Tudi izvid psihiatra izvira iz leta 2013 (4. 11. 2013). Invalidnost tožnice je izvedenski organ določil med 9. 7. 2013 in 11. 7. 2013, glede na izvide specialistov in že od takrat dalje so pri tožnici bile potrebne stvarne razbremenitve in tudi časovna razbremenitev. Glede na kasnejšo zdravljenje, bi sicer lahko prišlo do izboljšanja in časovna razbremenitev morebiti ne bi bila več potrebna in bi prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, vendar do tega ni prišlo, saj je pri tožnici ves čas prisotna huda kronična bolečina in pridružene psihične spremembe.

10. Ob zgoraj navedeni potrebi tožnice po časovni razbremenitvi je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na odpravo odločb toženke s katero ji je ta priznala pravico do nadomestila za invalidnost. Tožnici, kateri je priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, po 4 ure dnevno, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev gre pravica do delnega nadomestila. Toženka bo morala glede te pravice, višine in izplačevanja odločiti s posebno odločbo, v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

11. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem zgolj ponovi svoje tožbene navedbe iz tožbe z dne 8. 6. 2014 pod točko II.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi glede vzroka invalidnosti ugodilo, v preostalem pa jo, v skladu s 353. členom ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi zadeve, zato krije stroške odgovora na pritožbo sama.