Jedro

Pravilno je stališče tožene zavarovalnice, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo 83. člen OZ, ki določa, da je treba, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene od pogodbenih strank, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

Odvzem vozila s strani sozavarovane osebe po določbah zavarovalne pogodbe ni krit in je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ 1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino iz naslova kasko škode v višini 16.904,00 EUR, od dneva vložitve tožbe do plačila tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v roku 8 dni pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 1652,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 5. 12. 2011 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama za paket „polni kasko“, dolžna plačati 16.904,00 EUR za odtujeno vozilo.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zahtevku tožnika ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik vozilo zaupal H. B., ki je po dogovoru s tožnikom prevzel tudi njegove obveznosti po leasing pogodbi. Ta je nato tožniku vozilo odtujil in s tem zagrešil kaznivo dejanje zatajitve.(1) Sodišče prve stopnje je odločilo, da je H. B. treba šteti za sozavarovano osebo v smislu 34. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-7 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Nato je navedlo, da paket »polni kasko« krije tudi dodatne zavarovane nevarnosti iz skupine „človek“ (točka d petega odstavka 3. člena Splošnih pogojev) med katere spadajo tudi taksativno našteta kazniva dejanja (tatvina, velika tatvina, rop, roparska tatvina in odvzem motornega vozila), da pa navedene nevarnosti niso krite, če je storilec oseba, ki se v skladu s 34. členom Splošnih pogojev šteje za sozavarovano osebo (druga točka četrtega odstavka istega člena). Ker pa zatajitev ni taksativno našteta med kaznivimi dejanji v drugi točki 3. člena Splošnih pogojev, je odločilo, da v konkretnem primeru odgovornost zavarovalnice na podlagi navedenih določb ni izključena.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 117/2015 z dne 21. 5. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja ali določba druge točke četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev izključuje kritje za kaznivo dejanje zatajitve, ki ga stori sozavarovana oseba v smislu 34. člena Splošnih pogojev.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožna zavarovalnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje ali pa naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da sporni določili splošnih pogojev jasno določata, da je škoda zaradi zatajitve krita le v primeru (in pod pogoji) točke d petega odstavka 3. člena, saj zatajitev (podobno kot goljufija in drugače kot npr. tatvina) sicer ni vključena med zavarovalne primere. Poleg tega točka d petega odstavka 3. člena določno opredeljuje, da je nevarnost zatajitve krita le v primeru (1) ko nastane zavarovancu, ki posoja vozilo za plačilo in (2) je plačana oz. je bila zavarovalcu obračunana za to ustrezna premija. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje sicer pravilno ugotovili, da tožnika ni mogoče šteti za osebo, ki posoja vozilo za plačilo, nepravilno pa je njuno stališče, da mora zavarovalnica v konkretnem primeru kljub temu tožniku izplačati zavarovalnino. Sodišči, ki sporno določilo petega odstavka 3. člena Splošnih pogojev razumeta (tudi) tako, da se nanaša na slehernega zavarovanca, ki vozilo posodi kakorkoli drugače kot z darilnim namenom, po mnenju tožene zavarovalnice namreč nista upoštevali, da tožnik ni (do)plačal premije za nevarnost zatajitve - kot to izrecno določajo Splošni pogoji - zato zavarovalni primer že iz tega razloga ni nastal. Poleg tega tožena zavarovalnica meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno odločili tudi glede tožnikove aktivne legitimacije: tožnik (najemnik vozila) je namreč vozilo zgolj zavaroval za lastnika vozila (L., d. o. o.), zato v obravnavani zadevi ni aktivno legitimiran.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in toženi stranki naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se do revizijskih navedb, ki se nanašajo na vprašanje tožnikove aktivne legitimacije, ni opredelilo.

9. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo za paket „polni kasko“. V peti točki 3. člena Splošnih pogojev je določeno, da paket polni kasko krije škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginotja zavarovanih stvari, ki nastanejo kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov iz skupine osnovnih zavarovanih nevarnosti zavarovanja avtomobilskega kaska, dodatnih zavarovanih nevarnosti avtomobilskega kaska iz skupine NARAVA ter dodatnih zavarovanih nevarnosti avtomobilskega zavarovanja iz skupine ČLOVEK.

10. V drugi točki četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev je določeno, da so dodatne zavarovane nevarnosti zavarovanja avtomobilskega kaska iz skupine ČLOVEK tatvina, velika tatvina, rop, roparska tatvina in odvzem motornega vozila ter da nevarnosti iz te točke niso krite, če je storilec oseba, ki se po teh pogojih šteje za sozavarovano osebo. Prvi odstavek 34. člena Splošnih pogojev pa določa, da so poleg zavarovanca, ki ni pravna oseba, zavarovane tudi osebe, ki jim je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila.

11. Po oceni Vrhovnega sodišča je pravilno stališče tožene zavarovalnice, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo 83. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je treba, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

12. Določilo četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev namreč ni nejasno. Res je, da med naštetimi kaznivimi dejanji ni kaznivega dejanja zatajitve, vendar je to kaznivo dejanje prav tako odvzem tuje premične stvari, torej tatvina, le da ga lahko stori le tisti, ki mu je tuja premična stvar zaupana. Zato je za tiste pogodbene stranke, ki nimajo pravnega znanja, še bolj jasna določba, v kateri je navedeno, da tatvina ni krita, če je storilec oseba, ki se po teh pogojih šteje za sozavarovano osebo - to pa je oseba ki ji zavarovanec prepusti upravljanje vozila. To pa pomeni, da je pravilna odločitev, da odvzem vozila s strani sozavarovane osebe po določbah pogodbe ni krit in da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta torej zmotno uporabili določbe OZ in sklenjene pogodbe, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Dne 2. 11. 2016 se je Zavarovalnica A. skupaj z Zavarovalnico B., C. in D. združila v Zavarovalnico E., kar je Vrhovno sodišče upoštevalo v uvodu odločbe.

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora tožnik toženi zavarovalnici povrniti administrativne in potne stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje (v višini 15,00 EUR), stroške pritožbenega postopka (sodna taksa za pritožbo v višini 567,00 EUR) ter stroške revizijskega postopka (sodna taksa za predlog za dopustitev revizije v višini 189,00 EUR in za revizijo v višini 378,00 EUR ter nagrado za postopek v višini 413,10 EUR, povišano za 22 % DDV, kar znaša 90,88 EUR), skupaj 1652,98 EUR. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

(1) 208. člen Kazenskega zakonika: (1) Kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana, se kaznuje z zaporom do dveh let.