Jedro

Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (2. odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91 - v nadaljevanju Ustava). Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu (30. člen Ustave).

Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve smejo izjemoma nekomu omejiti osebno svobodo. Za omejitev osebne svobode pa lahko pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve pooblasti samo zakon. V letu 1986 veljavna zakonodaja (zakon o kazenskem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90 - v nadaljevanju ZKP/77), ki jo je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti, je predpisovala različne institute omejitve osebne svobode, ki so z različno stopnjo intenzivnosti posegali v človekovo integriteto (omejitev gibanja na določenem kraju ali objektu, prijetje in privedbo, pridržanje in pripor). Za uporabo vsakega od institutov, s katerimi se je lahko omejila človekova osebna svoboda, je ZKP/77 predpisoval ne le pogoje ampak tudi postopek. Da bi se poseg v človekovo svobodo lahko opredelil kot dopusten in zakonit, so morali biti tedaj izpolnjeni pogoji, ki jih je določal zakon, sam poseg v osebno svobodo posameznika pa je moral biti izveden po postopku, ki ga je vnaprej določal zakon.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče ugotovilo, da privedba tožeče stranke k organu za notranje zadeve ni bila izvedena na način, ki je bil določen v zakonu (3. odstavek 151. člena ZKP/77).

Pritožbeno sodišče glede teh ugotovitev sodišča prve stopnje ni imelo pomislekov. Zaradi zmotne pravne presoje, da je v primerih, kadar za odvzem prostosti obstaja "utemeljen razlog" (in ta naj bi v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča obstajal), omejitev osebne svobode dovoljena tudi v primerih, kadar organ za notranje zadeve "zagreši kakšno formalno napako" (kar z drugimi besedami pomeni, da poseže v človekovo osebno svobodo na način in po postopku, ki ga zakon ne določa), pa je po presoji revizijskega sodišča pravno zmotno ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1995 dalje do plačila in ji povrniti 40.400,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1995 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa je tako ugodilo, da je prvostopno sodbo v obsodilnem delu spremenilo in tudi v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 19.950,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da so organi pregona upravičeni nekomu odvzeti prostost in ga aretirati že v primeru, če za odvzem prostosti obstaja utemeljen razlog. Poseg v tožnikovo osebno svobodo je bil tudi v letu 1986 dovoljen le na način in pod pogoji, ki jih je določal v tem letu veljavni ZKP. Določb tega zakona pa organi za notranje zadeve niso spoštovali, saj omejitev svobode tožeče stranke ni bila izvedena na način, ki je bil predpisan v 3. odstavku 151. člena ZKP. Stališče pritožbenega sodišča, da je bila pri posegu v tožnikovo osebno svobodo storjena le formalna napaka, ki ni odločilna, ne more biti sprejemljivo. S strani prvostopnega sodišča prisojena odškodnina pa je tudi prenizka. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera bi moralo biti tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožeči stranki prisojena odškodnina v celotnem zahtevanem znesku. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (2. odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91 - v nadaljevanju Ustava). Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu (30. člen Ustave).

Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve smejo izjemoma nekomu omejiti osebno svobodo. Za omejitev osebne svobode pa lahko pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve pooblasti samo zakon. V letu 1986 veljavna zakonodaja (zakon o kazenskem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90 - v nadaljevanju ZKP/77), ki jo je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti, je predpisovala različne institute omejitve osebne svobode, ki so z različno stopnjo intenzivnosti posegali v človekovo integriteto (omejitev gibanja na določenem kraju ali objektu, prijetje in privedbo, pridržanje in pripor). Za uporabo vsakega od institutov, s katerimi se je lahko omejila človekova osebna svoboda, je ZKP/77 predpisoval ne le pogoje ampak tudi postopek. Da bi se poseg v človekovo svobodo lahko opredelil kot dopusten in zakonit, so morali biti tedaj izpolnjeni pogoji, ki jih je določal zakon, sam poseg v osebno svobodo posameznika pa je moral biti izveden po postopku, ki ga je vnaprej določal zakon.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče ugotovilo, da privedba tožeče stranke k organu za notranje zadeve ni bila izvedena na način, ki je bil določen v zakonu (3. odstavek 151. člena ZKP/77).

Pritožbeno sodišče glede teh ugotovitev sodišča prve stopnje ni imelo pomislekov. Zaradi zmotne pravne presoje, da je v primerih, kadar za odvzem prostosti obstaja "utemeljen razlog" (in ta naj bi v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča obstajal), omejitev osebne svobode dovoljena tudi v primerih, kadar organ za notranje zadeve "zagreši kakšno formalno napako" (kar z drugimi besedami pomeni, da poseže v človekovo osebno svobodo na način in po postopku, ki ga zakon ne določa), pa je po presoji revizijskega sodišča pravno zmotno ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Kljub presoji revizijskega sodišča, da privedba tožeče stranke ni bila v skladu z določbo 3. odstavka 151. člena ZKP/77 in kljub temu, da se je za tako materialnopravno pravilno presojo odločilo tudi sodišče prve stopnje, revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi v obsegu in na način, kot je v reviziji predlagala tožeča stranka (ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku tako po temelju kot tudi po višini). S prvostopno sodbo je bilo namreč tožbenemu zahtevku delno ugodeno, proti višini odškodnine pa sta vložili pravno sredstvo obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožbeni zahtevek že po temelju v celoti zavrnilo, zato se z višino prisojene odškodnine ni ukvarjalo, kar je v zadnjem odstavku na 5. strani razlogov sodbe tudi izrecno navedlo. V tem delu zato pritožbi pravdnih strank v dosedanjem postopku nista bili obravnavani. Ta preizkus bo moralo opraviti pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku (2. odstavek 395. člena ZPP).

Ob dejstvu, da tožeča stranka (tudi v reviziji) utemeljuje svoj odškodninski zahtevek tudi s trditvami, da ji je škoda nastala zaradi uvedbe in teka kazenskega postopka, pa velja že sedaj pojasniti, da je tožeča stranka upravičena le do povrnitve škode, ki ji je nastala zaradi neutemeljene omejitve osebne svobode, ne pa tudi škode, ki ji je morda nastala zaradi uvedbe in teka samega kazenskega postopka (glej poročilo o sodni praksi VS SRS, št. I/1974, str. 12. tč. 26).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.