Jedro

Dejstvo, da je tožeča stranka ugotovila, da toženka nima ustrezne izobrazbe, ne predstavlja primera določenega v 3. odstavku 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženka je bila namreč razporejena z dokončnimi odločbami, v katere tožeča stranka ni nikoli posegla. Tako je prejela plačilo na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb ter na podlagi teh zakonito prejemala plačo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje v z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati za obdobje od 5. 3. 2005 do 2. 3. 2007 razliko v plači v višini 3.931,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 749,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo razlike plače za obdobje od 5. 11. 1997 do 4. 3. 2005, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišče predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje ali spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je tožbo vložila zoper toženo stranko zaradi plačila zneska 9.483,56 EUR oziroma po utesnitvi zahtevka v višini 3.931,29 EUR iz naslova preveč izplačane plače zaradi nezakonitih napredovanj toženke v obdobju od 1. 10. 1997 do 2. 3. 2007 oziroma po utesnitvi od 5. 3. 2005 do 2. 3. 2007. V pritožbi navaja, da je tožena stranka pri preverjanju verodostojnosti spričeval in diplom zaposlenih ugotovila, da je spričevalo št. 6-252 z dne 15. 6. 1984 o opravljenem 4. letniku, ki ga je toženka predložila ob sklenitvi delovnega razmerja, sicer verodostojno, vednar pa je treba za priznanje V. stopnje izobrazbe za poklic usnjarsko – galanterijski tehnik po zaključenem 4. letniku opraviti tudi zaključni izpit. Slednjega toženka ni opravila, kar je potrdila tudi na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2006. Zaradi ugovora zastaranja je tožeča stranka umaknila del tožbenega zahtevka in zahtevala le še razliko v plači v višini 3.931,29 EUR. Zahtevana razlika v plači predstavlja razliko v plači, ki jo je toženka v navedenem obdobju dejansko prejemala za plačilni razred s količnikom v višini 3.00, povečanim za dodatke, ter plačo, ki bi jo toženka morala prejemati za plačilni razred za količnikom v višini 2,50 (brez napredovanj), povečanim za dodatke. Z dnem 2. 3. 2007 je z vročitvijo odločbe o ugovoru postala dokončna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na tej podlagi pa je delodajalec toženki z dne 29. 8. 2007 izstavil račun za vračilo preveč plačane plače. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek z obrazložitvijo, da je tožeča stranka v spornem obdobju plače izplačevala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, ki niso bile spremenjene oziroma odpravljene. Tožeča stranka meni, da je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 139/2005. Vrhovno sodišče RS je v navedenem sporu zaradi vračila preveč izplačane plače ugotovilo, da so bili sklepi o izplačilu plače tožeče stranke v nasprotju z določili takratnega Zakona o delavcih v državnih organih, zato tožeča stranka za sprejem navedenih sklepov ni imela pravne podlage, tožena stranka pa do izplačila zneskov glede na jasno zakonsko ureditev ni bila upravičena. Tožeči stranki je s prevaro toženke, ki je delodajalcu prikrila svojo dejansko izobrazbo, nastala škoda v višini vtoževane razlike v plači, saj je toženka prejela višjo plačo prav zaradi nezakonito pridobljenih plačilnih razredov napredovanj. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ker utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo tudi z vidika neposlovne odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi prevare po 49. členu OZ. Prevaro je mogoče storiti tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih stranka ne bi smela zamolčati. Prav tako je tožena stranka s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika. Tožena stranka je s svojim ravnanjem zapeljala delodajalca, tožečo stranko, da je v zmoti izdala odločbe o napredovanju in se sedaj tožena stranka, ki je zmoto s prevaro povzročila, ne more sklicevati na te odločbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu od toženke vtoževala vračilo dela plače, ki ga je toženka v vtoževanem obdobju (od 5. 3. 2005 do 2. 3. 2007) prejela zato, ker je tožeča stranka pri obračunu plač upoštevala napredovanja toženke, ki so bila posledica tega, da je toženka tožeči stranki predložila neverodostojno spričevalo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je toženka opravljala delo, na katerega je bila razporejena in za katerega je prejemala plačilo. Delavec ima pravico do plačila za opravljeno delo na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) v 13. točki 2. člena določa, da je osnovna plača tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. K osnovni plači je šteto tudi napredovanje javnega uslužbenca ali funkcionarja. Tako je delodajalec dolžan delavcu izplačati plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi in sicer je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Tožeča stranka ne trdi, da bi toženki izplačevala kaj drugega, kot je bilo določeno v odločbah delodajalca, temveč le, da je kasneje pravna podlaga odpadla, zaradi česar naj bi bila toženka dolžna vrniti del plače, ker ni izpolnjevala izobrazbenih pogojev za mesto, ki ga je zasedala. Dejstvo, da je tožeča stranka ugotovila, da toženka nima ustrezne izobrazbe, ne predstavlja primera določenega v 3. odstavku 190. člena OZ, kot to zmotno razlaga tožeča stranka. Toženka je bila namreč razporejena z dokončnimi odločbami, v katere tožeča stranka ni nikoli posegla. Tako je prejela plačilo na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb ter na podlagi teh zakonito prejemala plačo, kakor je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Neustrezno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 139/2005. V navedenem sporu je toženka prejemala višjo plačo od tiste, ki je bila določena po Pravilniku o osebnih dohodkih funkcionarjev in ker je tožeča stranka vedela, da toženi stranki ne bi smela plačati zneskov, katerih vrnitev je zahtevala, tega zneska nima pravice terjati nazaj, razen če bi si tako pravico pridržala ali bi znesek plačala, da bi se izognila sili (211. člen ZOR). Gre torej za popolnoma drugačno dejansko in pravno situacijo, ki s predmetnim sporom ni primerljiva.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi morala toženka vrniti vtoževane zneske iz razloga, ker ni izpolnjevala pogoja iz 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, po katerem mora zaposleni imeti zahtevano stopnjo izobrazbe za delovno mesto na katerega je razporejen, da lahko napreduje. Dejstvo namreč je, da je tožeča stranka toženki izdala odločbe o napredovanju, ki so postale dokončne in pravnomočne in v katere ni nikoli posegla z izrednimi pravnimi sredstvi. Pravna podlaga za izplačilo plače toženke za vtoževano obdobje torej ni odpadla in zato tudi ni utemeljen tožbeni zahtevek na vračilo razlike v plači. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na prevaro, ki naj bi jo storila toženka, ki je predložila sicer verodostojno spričevalo o opravljenem četrtem letniku, vendar ne tudi potrdila o opravljenem zaključnem izpitu. Tožeča stranka bi namreč ob zaposlitvi toženke morala preveriti dejansko stopnjo izobrazbe toženke že ob predložitvi spričevala in zahtevati od toženke predložitev tudi potrdila o opravljenem zaključnem izpitu, kar pa ni storila. Zato zaradi svoje neskrbnosti ne more očitati toženki prevare, ker je predložila le verodostojno spričevalo o opravljenem četrtem letniku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).