Jedro

Presoja višine odškodnine za duševne bolečine zaradi neupravičenega pripora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 1,200.000 tedanjih SIT s pripadki kot odškodnino za duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti (desetdnevnega pripora), medtem ko je v presežku tožničin zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnici na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 300.000 tedanjih SIT, torej na 1,500.000 tedanjih SIT oziroma sedaj 6.259,39 EUR s pripadki, sicer pa je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 400.000 SIT oziroma sedaj 1.669,17 EUR tožnici prisojene odškodnine (torej za znesek 1,100.000 SIT oziroma sedaj 4.590,22 EUR) iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje tožnici prisodilo odškodnino v nasprotju z določbami 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj bistveno odstopa od odškodnin za tovrstne škode. Tožena stranka meni, da upoštevaje z določbami Zakona o kazenskem postopku predvidene omejitve ne more odškodninsko odgovarjati za vse tožničine nevšečnosti, temveč le za tiste, povezane s priporom. Ne gre spregledati dejstva, da se je tožnica takoj po izgubi službe v banki zaposlila drugje in svoje delo neovirano še naprej opravlja, kar kaže na to, da pripor tožnici ni pustil trajnih duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode in jih tožnica med postopkom tudi sicer ni izkazala, medtem ko bi bilo treba tožnici zaradi kazenskega postopka kot celote nastale posledice odmisliti. Glede na ugotovljena dejstva, ki so pravno relevantna, bi po prepričanju tožene stranke odškodnina v višini 400.000 SIT pomenila za tožnico primerno zadoščenje; tako pa ji je bila prisojena odškodnina, ki bistveno presega nekdanjim političnim zapornikom priznane odškodnine za prestane zaporne kazni na primer na Golem otoku. Končno pa je netočen tudi povzetek vsebine obravnavnega zapisnika v razlogih sodbe sodišča druge stopnje o poravnalni ponudbi tožene stranke za plačilo odškodnine v znesku 1,200.000 SIT; takšno poravnalno ponudbo je namreč na naroku 6.4.2005 dala tožeča stranka, vendar se tožena stranka o njej ni mogla brez posvetovanja takoj izjasniti – kar naj bi privedlo do preložitve naroka. Če bi tožena stranka tožnici res ponujala navedeni znesek, ne bi vlagala pritožbe zoper sodbo. Predlaga spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe v smeri znižanja odškodnine.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana pravnomočna odločitev o višini tožnici pripadajoče odškodnine za nepremoženjsko škodo je materialnopravno pravilna. Da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za vso iz izvedenega kazenskega postopka izvirajočo škodo tožnice, temveč le za tisto, nastalo ji zaradi pripora, revidentka (ob sočasnem lastnem uvidenju težavnosti razmejevanja vzrokov za nastanek s tem povezanih duševnih bolečin) v reviziji pravilno poudarja. Vendar je to upoštevano že v pravnomočni sodbi in kot eno izmed izhodiščnih meril ob odločanju o obsegu tožnici pripadajoče denarne satisfakcije izrecno navedeno v razlogih sodb sodišč obeh stopenj. Učinkuje pa seveda obojesmerno in zato tudi ni videti pravno upoštevne povezave med tožničinimi iz neupravičenega pripora izvirajočimi duševnimi bolečinami in njeno poznejšo zaposlitvijo v drugi službi, na katero se tožena stranka v reviziji poudarjeno sklicuje.

Tožnici pravnomočno prisojena odškodnina je glede na ugotovljeno trajanja pripora, naravo očitanega kaznivega dejanja, vpliv pripora na dotlej neokrnjen ugled oškodovanke, ki ni bila nikoli prej kaznovana ali sicer kazenskopravno ali disciplinsko kakorkoli obravnavana, vpliv na njeno psiho-fizično stanje (v priporu je shujšala 5 do 6 kilogramov) ter na odnose v družini, ustrezno individualizirana. Po drugi stranki pa je odmerjena v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki narekuje upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da je tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožničinem podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo (glej na primer odločbe VS RS II Ips 106/99, II Ips 382/95 in druge) in tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) – torej materialnopravno pravilno. Zato je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti – ne da bi se bilo treba ukvarjati tudi z revizijsko načetim a za odločitev nepomembnim vprašanjem, katera izmed pravdnih strank je postavila konkretno poravnalno ponudbo med postopkom na prvi stopnji.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke, ki z revizijo ni uspela, temelji na določbah 154. člena ZPP, o stroških tožnice v zvezi z odgovorom na revizijo pa na določbi prvega odstavka 155. člena istega zakona, saj jih glede na stanje stvari, vsebino revizije in predvsem vsebino odgovora na revizijo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.