Jedro

Bistvena za odločitev v tej zadevi je ugotovitev, da sporne nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini in na katerih je imel pravni prednik predlagatelja pravico uporabe v postopku lastninskega preoblikovanja, niso bile vključene v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. S strani predlagatelja zatrjevano dejstvo, da je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah še ne pomeni, da je bil kot pravni naslednik preoblikovanega podjetja ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe, ki se je na podlagi določb ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco je bila namreč pogoj, da lahko pravna oseba na podlagi določb ZLNDL pridobi lastninsko pravico. Razlog zaradi katerega premoženje ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco, pravno ni pomemben. Ker torej nepremičnini v družbeni lastnini nista bili zajeti v otvoritveni bilanci podjetja, se pravica uporabe ni transformirala v lastninsko pravico preoblikovanega podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za določitev pripadajočih zemljišč par. št. 21/13 k. o. X in parc. št. 21/20 k. o. X k stavbi, stoječi na parc. št. 21/13 k. o. X. 2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za določitev pripadajočega zemljišča, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V obširni pritožbi kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri vprašanju obstoja pravice uporabe na nepremičnini, ob upoštevanju dejanskega stanja zadeve, ni upoštevalo predlagateljeve pridobitve pravice uporabe na spornih nepremičninah na podlagi zakonite in s strani pravnega prednika nasprotnega udeleženca dopuščene gradnje na spornih zemljiščih. Prav tako ni upoštevalo, da je predlagatelj za zgrajene nepremičnine pridobil uporabno dovoljenje in jih je začel uporabljati že leta 1969. Sodišče prve stopnje se ni pravilno sklicevalo na odločbo U-I 208/99, saj gre v navedeni zadevi za povsem drugačno situacijo, kot v predmetni zadevi, kajti v tej zadevi ni prišlo do izločitve premoženja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, v nadaljevanju ZLPP. Predlagatelj meni, da določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, v nadaljevanju ZLNDL ni bilo mogoče uporabiti v primeru, ko je šlo za izločeno premoženje po ZLPP, ne pa tudi sicer v drugih primerih. Ker v predmetni zadevi ni šlo za izločeno premoženje, ampak za nepremičnini, ki pomotoma in ne vedoč nista bili zabeleženi v otvoritveni bilanci, je potrebno določbe ZLNDL spoštovati in skladno z njimi imetniku pravice uporabe priznati lastninsko pravico. Predlagatelj namreč premoženja ni izločil iz lastninjenja, saj zato tudi ni bilo nobenih razlogov. Ves čas je bil v dobri veri, da so sporna zemljišča olastninjena po ZLPP, skupaj z objekti na teh zemljiščih, razlog za to pa je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje z napačno navedbo parcelne številke in cenitev zgradbe ter pripadajočih parkirišč in dovozne poti kot objektov, ki so bili vključeni v otvoritveno bilanco. Ni sporno, da je objekt postal last predlagatelja skozi postopek lastninjenja po ZLPP. Prav tako ni sporno, da je predlagatelj zgradil parkirišče in asfaltiral ostalo manipulativno površino na parc. št. 21/20 k. o. X. S prenosom lastninske pravice na zgradbi pa je v procesu lastninjenja bila po zakonu prenesena tudi pravica uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je jasno, da usodo stavbe glede pravice uporabe delijo tudi zemljišča, ki tej stavbi služijo. Bistveno vprašanje za odločitev o obstoju pravice uporabe in komu pripada je v tem, da se ugotovi, kdo je takratna družbena sredstva uporabljal za svojo ekonomsko funkcijo. Sodišče prve stopnje napačno pojasnjuje postopek lastninjenja družbenega kapitala podjetij v konkretnem primeru. Lastninjenje podjetij se je namreč uredilo z ZLPP, ta proces pa se je zaključil z ZZLPPO, ko je šlo za vprašanje lastninjenja kapitala podjetij. Vendar lastninjenje kapitala podjetij še ni imelo za posledico lastninjenja nepremičnin, ki so spadala med sredstva podjetij, ki so se lastninsko preoblikovala. Nepremičnine namreč, zlasti tiste, ki so bile med sredstvi olastninjenih podjetij, je olastninil šele ZLNDL. Pri cenitvi stavb je bila vrednost stavbišča že vključena v vrednotenje. Zemljišče, na katerem je zgradba, brez zgradbe ni imelo prometne vrednosti, saj tega ZTLR ni dopuščal. Sodišče tudi ni opravilo naroka, čeprav bi bil zaradi razjasnitve dejstev nujno potreben, zaradi česar sodišče ni celovito in popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar bi sicer lahko, če bi pravilno presodilo predložene listinske dokaze in navedbe z zaslišanjem strank v postopku. V zadevi je ključen odgovor na vprašanje, kdo je bil na dan uveljavitve tega zakona imenik pravice uporabe na nepremičnini, ne pa vprašanje umestitve nepremičnine v otvoritveno bilanco.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podalo obširne in argumentirane razloge ter o predlogu tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v zbranem dokaznem gradivu. Prvostopno sodišče ni storilo niti uveljavljanih niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitve prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede na pritožbene navedbe le še odgovarja.

6. V postopku za določitev pripadajočega zemljišča oprava naroka ni obligatorna faza postopka. Narok je potrebno opraviti le v primeru, če je potrebno ugotavljati sporna pravno odločilna dejstva na podlagi dokazov, ki se lahko izvajajo le na naroku (zaslišanja), ne pa tudi ko gre za presojo listin, kar vse je pritožniku pojasnilo že prvo sodišče. V konkretnem primeru pa je prvo sodišče vsa pravno relevantna dejstva lahko ugotovilo že na podlagi predloženih listinskih dokazov.

7. Pravna podlaga za odločitev o določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003 predstavlja 30. člen ZVEtL. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka pravilno presojalo glede na določila ZLNDL v povezavi z določbami ZLPP in Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, v nadaljevanju ZZLPPO. Kot izhaja iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje je bil objekt H. K. ob lastninskem preoblikovanju pravnega prednika predlagatelja vključen v otvoritveno bilanco po stanju na dan 1. 1. 1993 in je zato prišel v last predlagatelja, medtem ko sporni nepremičnini parc. št. 21/13 in 21/20 ob lastninskem preoblikovanju pravnega prednika predlagatelja nista bili vključeni v otvoritveno bilanco podjetja po stanju na dan 1. 1. 1993. Pritožbena trditev, da je bila v cenitvi vrednost stavbišča vključena v vrednost stavbe je pritožbena novota, ki jo pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP, kar pa pritožbeno sodišče na podlagi 337. člena ZPP ne more upoštevati, poleg navedenega pa je tudi v nasprotju s predlagateljivim zatrjevanjem, da sporni parcelni številki 21/13 in 21/20 pomotoma nista bili vključeni v otvoritveno bilanco.

8. Bistveno za odločitev v tej zadevi je torej ugotovitev, da sporne nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini in na katerih je imel pravni prednik predlagatelja pravico uporabe v postopku lastninskega preoblikovanja, niso bile vključene v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. S strani predlagatelja zatrjevano dejstvo, da je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah še ne pomeni, da je bil kot pravni naslednik preoblikovanega podjetja ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe, ki se je na podlagi določb ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco je bila namreč pogoj, da lahko pravna oseba na podlagi določb ZLNDL pridobi lastninsko pravico. Razlog zaradi katerega premoženje ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco, pravno ni pomemben. Ker torej nepremičnini v družbeni lastnini nista bili zajeti v otvoritveni bilanci podjetja, se pravica uporabe ni transformirala v lastninsko pravico preoblikovanega podjetja, kar je sodišče prve stopnje lepo pojasnilo v 10. in 11. točki obrazložitvi sklepa, sklicujoč se pri tem tudi na usklajeno sodno prakso. Navedeno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U- I – 208/99, na katero se pritožba sklicuje, čeprav zmotno meni, da gre za drugačno situacijo, kot v predmetni zadevi. Razlog izločitve iz lastninjenja pravno namreč ni pomemben, temveč je pravno pomembno le dejstvo, da je prišlo do izločitve določenega premoženja oziroma, da vrednost določenega premoženja ni bila vključena v otvoritveno bilanco podjetja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem nasprotne udeleženke, da ni nobenega razumnega in opravičljivega razloga, da bi imelo podjetje, pri katerem zemljišče pomotoma ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco, enake pravice kot podjetje, ki je v otvoritveni bilanci upoštevalo ne samo vrednost objekta, ampak tudi vrednost zemljišča in so bile delnice (deleži) izdane upoštevajoč to vrednost, saj bi bili v nasprotnem primeru subjekti v procesu privatizacije neenakopravno obravnavani.

9. Glede na dejstvo, da sta bili sporni nepremičnini družbena lastnina ne omogoča sklepa, da je predlagatelj pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja oziroma na podlagi gradnje na tujem zemljišču. Tudi zatrjevana pravica uporabe na navedenih parcelah izključujejo zatrjevano dobro vero. Pa tudi sicer bi reševanje problematike lastninjenja zemljišč z inštitutoma priposestvovanja oziroma gradnje na tujem zemljišču pomenilo obid predpisov o lastninjenju zemljišč (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2013). Ker po predpisih o lastninskem preoblikovanju, kot je bilo že navedeno, zemljišče s parc. št. 21/13 k. o. X ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco podjetja, navedeno zemljišče ob lastninjenju ni moglo deliti usode zgradbe.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP in 37. členom ZNP).