Jedro

Pritožba upravičeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je za tri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 obdolženemu določilo posamezne kazni petnajst dni zapora za vsako dejanje, pri tem pa ni upoštevalo najnižje splošne mere kazni zapora, določene v 46. členu KZ-1, to je en mesec.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - I. razveljavi - v odločbi o krivdi in kazni za kaznivo dejane lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika, opisano pod I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, - v odločbi o izreku enotne kazni, - v odločbi o stroških kazenskega postopka in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

- II. spremeni v odločbi o kazenski sankciji za kazniva dejanja, opisana pod II., III. in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zvišajo na prvi stopnji določene kazni obdolženemu D. N.: - za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, opisano pod II., s petnajst dni na 2 (dva) meseca zapora, - za kaznivi dejanji tatvine po drugem odstavku 204. člena kazenskega zakonika, opisani pod III., za vsako s petnajst dni na za vsako 2 (dva) meseca zapora, - za kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika, opisani pod IV., za vsako z enega meseca na za vsako 2 (dva) meseca zapora, - ter se obdolženemu na podlagi drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 9 (devet) mesecev zapora, v katero se po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika všteje čas pripora od 9. 5. 2016 od 20.00 ure do 9. 9. 2016 do 12.35 ure ter od 21. 11. 2016 od 08.45 ure dalje.

- Obdolženi se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, nagrada njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obremenjuje proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 18191/2016 z dne 9. 9. 2016 obdolženega D.N. spoznalo za krivega: kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1; dejanje, opisano pod I. izreka), kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod II. izreka), dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 (dejanji, opisani pod III. izreka) ter dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 (dejani, opisani pod IV izreka). Obdolženemu je določilo posamezne kazni: za kaznivo dejanje pod I. sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod II. petnajst dni zapora, za kaznivi dejanji pod III. za vsako po petnajst dni zapora, za kaznivi dejanji pod IV. za vsako po mesec dni zapora, nato pa mu je izreklo po določbi drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen deset mesecev zapora. Po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolženemu v izrečeno kazen vštelo od 9. 5. 2016 od 20.00 ure do vključno 9. 9. 2016 prestani pripor. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter po določbi prvega odstavka 97. člena istega zakona odločilo, da nagrada njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, obremenjuje proračun. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe poravnati oškodovancem zneske: družbi H.T. d.o.o. 3,58 EUR, družbi M. d.d. 14,25 EUR, M.O.M. 179,97 EUR in družbi G.H. d.o.o. 150,00 EUR, slednjo je za razliko do zneska 505,54 EUR napotilo na pravdo.

- Z isto sodbo je sodišče prve stopnje, po določbi 1. točke 357. člena ZKP, zoper obdolženega zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje poskusa velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona obremenjujejo proračun. V skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanca D. R. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 500,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper obsodilni izrek sodbe se je pritožila okrožna državna tožilka. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja glede kaznivega dejanja pod I. izpodbijane sodbe, kršitev kazenskega zakona in grajo odločbe o kazenski sankciji pa glede kaznivih dejanj pod II., III. in IV. izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Zagovornik obdolženega v odgovoru na pritožbo, podanem po 376. členu ZKP predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

- Ad I. 5. Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji, s katerimi pritožba okrožne državne tožilke napada odločitev sodišča prve stopnje, ki je spremenilo pravno opredelitev obdolženemu očitanega kaznivega dejanja iz v obtožbi zatrjevanega kaznivega dejanja poskusa ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. 6. Doslej zbrani dokazi, na katere opozarja pritožba, namreč zahtevajo celovitejšo in kritičnejšo oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Nobenega dvoma ni, da je kritične noči obdolženi fizično napadel oškodovanca in ga telesno poškodoval. Na novo je potrebno oceniti le, ali je bila uporabljena sila namenjena odvzemu stvari, ki jih je imel oškodovanec pri sebi ali zgolj telesnemu poškodovanju oškodovanca.

7. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je v prvostopenjski sodbi izostala dokazna ocena besed, ki jih je oškodovanec suvereno in brez sugestije povedal v preiskavi, ter da je sodišče prve stopnje nekritično in brez tehtanja podalo lasten zaključek o dogajanju kritične noči. Zaključek, da je obdolženi želel od oškodovanca izvedeti zgolj osebne podatke nima podlage v oškodovančevi izpovedbi. Oškodovanec je takoj po kritičnem dogodku policistu povedal, da je obdolženi stopil za njim, mu rekel kdo si ti in zahteval, naj mu da vse, kar ima. Oškodovanec pa mu je odgovoril, da mu ne bo nič dal, saj (obdolženi) ni uradna oseba, obdolženi pa mu je na te besede dejal, kaj mu ne bo dal, in ga udaril, da je padel na tla. Za tem ga je večkrat z roko udaril po glavi in z nogo brcnil v telo. Oškodovanec je tudi pred preiskovalno sodnico ponovil besede, ki mu jih je izrekel obdolženi, to je, da mu naj da vse, kar ima. Pri takšni svoji izpovedbi je vztrajal ob soočenju in tudi na glavni obravnavi ni zanikal besed obdolženega, da naj mu da vse kar ima, ampak je dejal, da se dogajanja ne spominja točno. Pri tem izpovedbe, dane v preiskavi, ni zanikal. Obdolženemu očitano kaznivo dejanje bo po ponovno izvedenem dokaznem postopku zato potrebno oceniti iz navedenega vidika in pri tem upoštevati okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja pritožba. Pri tem ne bo smela izostati ocena okoliščine, ki jo je oškodovanec potrdil v vseh fazah postopka, to je, da je neposredno po dogodku preverjal, če še ima v žepu denarnico in telefon. Oceniti bo potrebno, ali ta okoliščina vendarle ne kaže na to, da je obdolženi od njega zahteval osebne stvari, kot navaja pritožba, saj v kolikor temu ne bi bilo tako, se oškodovanec ne bi ustrašil za svojo lastnino, pač pa za svoje telo in življenje.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja, opisanega pod I. izreka sodbe, pravno opredeljenega kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ( ne da bi poprej pridobilo mnenje izvedenca medicinske stroke glede poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec D.V.), razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo potrebno na novo oceniti ali s strani obdolženega uporabljena sila zoper oškodovanca, ko ga je z udarcem z roko v predel obraza zbil na tla in ga na tleh ležečega večkrat udarjal in brcal v telo, vendarle ni služila izvršitvi tatvine stvari, ki jih je imel oškodovanec pri sebi, to je odvzemu denarnice z osebnimi dokumenti in denarjem ter telefona. Kritično bo moralo oceniti tudi okoliščino, da je obdolženi z izvrševanjem kaznivega dejanja končal zgolj zaradi zahteve osebe, ki se je pripeljala na kraj, da preneha s pretepanjem fanta. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bo potrebno neposredno zaslišati še očividca M.B., saj je v preiskavi opisal ravnanje obdolženega (list. št. 227 spisa), ki se nanaša na dejanje, katerega storitev se očita obdolženemu po obtožbi.

9. Takšna odločitev pa je zahtevala tudi razveljavitev odločbe o enotni kazni, izrečeni obdolženemu in odločbe o stroških kazenskega postopka. Ponovno presojo kaznivega dejanja in izbiro kazenske sankcije bo sodišče prve stopnje lažje storilo pred popolnoma spremenjenim senatom, zato je pritožbeno sodišče odločilo tudi v skladu z določbo četrtega odstavka 392. člena ZKP.

- Ad II

10. Pritožba upravičeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je za tri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 obdolženemu določilo posamezne kazni petnajst dni zapora za vsako dejanje, pri tem pa ni upoštevalo najnižje splošne mere kazni zapora, določene v 46. členu KZ-1, to je en mesec. Očitno je prezrlo določbo novele KZ-1B iz leta 2012 (veljavna od 15. 5. 2012), ki je zvišala najnižjo splošno mero kazni zapora s petnajstih dni na en mesec. To nepravilnost je odpravilo pritožbeno sodišče s tem, da je sledilo pritožbi in posamezne določene kazni za kazniva dejanja, opisana pod II. in III. izreka izpodbijane sodbe, zvišalo.

11. Zagovornik z izpostavljanjem posebnih olajševalnih okoliščin v odgovoru, trdeč, da gre za bagatelna kazniva dejanja, ki jih je obdolženi storil zaradi zadovoljevanja potreb po hrani, ne more uspeti. Zaradi zvišanja najnižje splošne mere kazni zapora je enaka spodnja meja določena tudi pri omilitvi kazni zapora po četrti točki 51. člena KZ-1, kar pomeni, da tudi v primeru ugotovitve posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni, kazni ni mogoče omiliti pod en mesec zapora.

12. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bil obdolženi že večkrat obsojen zaradi raznovrstnih kaznivih dejanj, kot olajševalne okoliščine pa je upoštevalo njegovo priznanje krivde za večino kaznivih dejanj, obžalovanje storjenega in pripravljenost povračila dejansko nastale škode.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da obdolženčevo povratništvo ne utemeljuje določitve najnižje mere predpisane kazni, ki predstavlja (glede na to, da specialni minimum za kazniva dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. členu KZ-1 ni predpisan) splošni minimum enega meseca zapora po 46. členu KZ-1. Iz izpiska iz kazenske evidence za obdolženega izhaja, da je obdolženi specialni povratnik kaznivih dejanj zoper premoženje, to je kaznivih dejanj tako imenovane male tatvine, tatvine, velike tatvine, dveh ropov in poškodovanja tuje stvari.

14. Že res, da je vrednost odtujenih stvari majhna in da je obdolženi zadovoljeval svojo potrebo po hrani, kar poudarja zagovornik v odgovoru, vendar ni ostalo zgolj pri odtujitvi dveh mesnih burekov, ampak je za tem na škodo iste trgovine dejanje ponovil, tokat odtujil kavo in alkoholno pijačo v sostorilstvu s soobdolženim K.K. in zoper varnostnika uporabil silo za zadržanje stvari. Okrožno državno tožilstvo je v obtožnici dejanje obdolženih pravno opredelilo kot kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1, sodišče prve stopnje pa je kazenski postopek zoper obdolžena za navedeno kaznivo dejanje izločilo in v njem izreklo sodbo, s katero je obdolžena spoznalo za kriva kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima izreklo kazen vsakemu tri mesece zapora (zoper sodbo so vložene pritožbe, o katerih še ni odločeno). Zato izvajanju pritožbe, ko poskuša z minimaliziranjem teže kaznivih dejanj tatvine doseči določitev kazni na splošnem minimumu, ni mogoče pritrditi. Prav ima pritožba, ko izpostavlja, da sta tudi za kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 določeni kazni po en mesec zapora prenizki glede na način in težo storitve kaznivega dejanja ter višino povzročene škode. Izguba mobilnega telefona in obdolženčeva želja vrniti se ponj na kraj odvzema prostosti ne opravičuje poškodovanja kljuke vrat in žaluzij na oknu prostora za pridržanje, prav tako obdolženčeva alkoholiziranost ne more biti v opravičilo poškodovanju dvižne rampe v garažni hiši, kot to v opravičilo storjenih kaznivih dejanj razlaga v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Te okoliščine, ob ne tako majhni zaporni kazni ne dovoljujejo določitve kazni zapora za navedeni kaznivi dejanji na splošni minimum.

15. Pritožbeno sodišče je obdolženemu zvišalo po sodišču prve stopnje določene kazni s petnajst dni oziroma mesec dni zapora na dva meseca zapora za vsako kaznivo dejanje (v okviru predloga okrožne državne tožilke, danega na predobravnavnem naroku v primeru priznanja kaznivih dejanj), nato pa izreklo enotno kazen devet mesecev zapora, v kateri je v zadostni meri upoštevano načelo aspiracije iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1. Devetmesečna zaporna kazen je potrebna, primerna in sorazmerna. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je bilo potrebno v izrečeno enotno kazen všteti čas, prestan v priporu od 9. 5. 2016 od 20.00 ure do 9. 9. 2016 do 12.35 ure in od 20. 11. 2016 od 08.45 ure dalje.

16. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, to je glede na premoženjsko stanje obdolženega, kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane sodbe, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse, glede nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa odločilo, da ta bremeni proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP).