Jedro

Tožnik je naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena.

Tožnik je s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbi ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Glede očitka o neuporabi zaščitne opreme vztraja, da se je direktor toženke z njim seznanil že 6. 10. 2022, zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS zaradi zavrnitve dokaza za zaslišanje ostalih tehnikov in neupoštevanja njegovih dokazov ter nemožnosti sodelovanja v postopku, ker v spisu ni zbirnika informacij, ki naj bi ga v zvezi s tem sestavila pravna služba toženke. Trdi, da glede na izpovedi A. A. in B. B. iz zbirnika direktor toženke ni izvedel nič novega. Sklicuje se na Ponudbo in sprejem ponudbe o pravnem svetovanju z dne 5. 10. 2022, ki dokazuje navideznost in naknadnost tega razloga za odpoved. Trdi, da je odpoved posledica pritiskov sodelavcev (zlasti C. C.) na generalnega direktorja, naj ga odpusti zaradi njegove konfliktnosti in številnih zahtev za dostop do informacij javnega značaja. Sklicuje se na vsesplošno prakso nenošenja varovalne opreme pri toženki, kar je leta 2023 potrdila delovna inšpekcija. Zatrjuje neverodostojnost izpovedi C. C., ki je zainteresiran za uspeh toženke v postopku in pristranski zaradi konflikta s tožnikom. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do zapisnika inšpektorata za delo glede neuporabe osebne varovalne opreme, do tožnikovega opozarjanja na nepravilnosti v okviru svobode govora in do dokazov, da so bile v spornem času v proizvodnem procesu toženke dejansko izkazane hujše nepravilnosti na področju izdelave medicinskih pripomočkov. Trdi, da je odpoved nesorazmeren in nedovoljen povračilni ukrep proti prijavitelju, sklicuje se na ugotovljeno vzročno zvezo KPK. Trdi, da je preverjanje skladnosti medicinskih pripomočkov z zakonodajo (tudi Uredbo o medicinskih pripomočkih EU 2017/745, MDR) problematika v širšem javnem interesu; opozarja na zapisnik Javne agencije D. z dne 15. 2. 2023. Sklicuje se na zadevi ESČP Halet proti Luxemburgu in Heinisch proti Nemčiji glede pravice do svobode izražanja prijaviteljev.

2.Glede očitka nedovoljenega kontaktiranja predstavnika pogodbenega partnerja toženke vztraja, da je treba upoštevati celoten kontekst (npr. neodzivnost toženke na opozarjanje na pomanjkljivosti), in ne zgolj sporočila z dne 24. 10. 2022. Trdi, da je glede na vključitev v predhodno korespondenco s E. E. in F. F. upravičeno štel, da ima soglasje za komunikacijo z njima, ki se je začela junija 2022; sporočilo o prijavi na javno agencijo D. je odgovor na sporočilo F. F. z dne 20. 10. 2022. Trdi, da sta naslovnika že imela informacije o prehodu toženke na novi PIS in težavah v delovanju, na katere je opozarjal. Ker njegova interna opozorila niso bila učinkovita, s sporočilom ni prestopil meje svobode izražanja in ni razkril poslovne skrivnosti oziroma zaupnih informacij toženke, saj je šlo za razkritje v dobri veri z namenom zaščite javnega interesa. Trdi, da ni moglo priti do zmanjšanja ugleda toženke v očeh sopogodbenika, saj je bil ta v zadevo že prej neposredno vpleten in je predhodno celo svaril, da lahko pride do nadzora in kazni s strani javne agencije D. Glede tehtanja med pravico prijavitelja do svobode govora in pravice delodajalca do varovanja ugleda se sklicuje na Pdp 486/2011 in VIII Ips 109/2015 ter na odločbo informacijskega pooblaščenca, da razkrite informacije niso toženkina poslovna skrivnost, ker izvaja javno službo, tudi sicer gre za izjemo, povezano z zaščito prijaviteljev. Navaja, da fotografije izdelkov že po naravi stvari ne morejo razkrivati tehnološkega postopka izdelave; toženka ni podala trditev, podatke katerih postopkov, materialov ali načina izdelave medicinskih pripomočkov je razkril. Zanika protipravno ravnanje, saj je bilo komuniciranje prek zasebnega elektronskega naslova pri toženki običajna praksa, zunanji izvajalec pa je bil primeren naslovnik, povezan s predmetom prijave in soodgovoren za vzpostavitev pravilnega in zakonitega poslovanja toženke; imel je informacije glede težav v delovanju PIS in jih ni smel razkrivati drugim.

2.Glede sporočil z dne 19. 10., 24. 10. in 7. 11. 2022 trdi, da je šlo za resno in upravičeno kritiko strokovnosti naslovnikov, kar potrjuje zapisnik javne agencije D. Navaja, da so mu bili vsi naslovniki nadrejeni po položaju, zaradi česar bi morali prenesti več; merila za komuniciranje nadrejenih s podrejenimi so strožja; pritožbe zaradi neprimernega ravnanja niso podali. Meni, da so sporna sporočila iztrgana iz konteksta, tudi C. C. je omalovažujoče komuniciral z njim. Trdi, da je toženko njegovo vedenje začelo motiti šele po tem, ko je opozarjal na nepravilnosti, njegovi nadrejeni pa niso želeli ukrepati. Zatrjuje, da se vsa sporna sporočila nanašajo na delo; kljub kritičnosti niso žaljiva. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati še G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K., ki bi potrdili, da tožnik ni edini opozarjal na nepravilnosti, da se ni neprimerno vedel ter da je podajal konstruktivne predloge, katerih namen ni bil žaljenje nadrejenih. Priglaša stroške pritožbe.

3.Dopolnitev pritožbe z dne 22. 1. 2026 je prepozna, zato je ni bilo mogoče upoštevati. Veljavna procesna zakonodaja ne predvideva odgovora pritožnika na odgovor na pritožbo.

4.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo po 109. členu in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je ugotovilo, da je tožnik, ki je pri toženki opravljal delo ortopedskega tehnika v centru L., kršil obveznosti iz delovnega razmerja z neupoštevanjem navodil za varno delo, samovoljnim neposrednim kontaktiranjem predstavnika pogodbenega partnerja toženke, kršenjem ugleda toženke in neprimernim vedenjem.

7.Pritožbeno sodišče je pri preizkusu sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejema pravilne in popolne razloge v sodbi.

8.Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Izrecno ali po vsebini se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh navedb strank in izvedenih dokazov v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi (tudi do trditev in dokazov tožnika, da je izredna odpoved povračilni ukrep zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti). Tožnikovo opozarjanje na posamezne dokaze in dele izpovedi prič pa izraža njegovo nestrinjanje z dokazno oceno in zavzetimi materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar sta druga pritožbena razloga.

9.Ni podana niti kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS zaradi zavrnitve dokazov za zaslišanje ostalih tehnikov pri toženki (G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K.), saj so bili predlagani za ugotovitev dejstev, ki za odločitev niso pravno pomembna (npr. da so tudi drugi delavci opozarjali na nepravilnosti pri toženki), so že dokazana (npr. da tudi nekateri drugi tehniki v proizvodnji niso nosili zaščitne opreme) ali pa gre za neprimerne dokaze za ugotovitev dejstev: sodišče namreč presodi, ali je določeno ravnanje namerno, neprimerno ali žaljivo, mnenje tožnika in prič o tem ni pravno pomembno.

10.V pritožbi tožnik sodišču prve stopnje in izpodbijani sodbi očita pristranskost, vendar pa njegovo nezadovoljstvo z odločitvijo in razlogi zanjo samo po sebi ne more predstavljati razumnega razloga za utemeljeno vzbujanje dvoma v nepristranskost in poštenost sodnega postopka. Sodba sodišča je po sodni praksi arbitrarna (samovoljna) le, če je že na prvi pogled mogoče iz nje razbrati, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom, brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov. Izpodbijana sodba ni taka.

11.V zvezi z dokazno oceno se v pritožbi zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, v katerem je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ki je bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega v obravnavani zadevi dokazni oceni ni mogoče očitati. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, je sodišče prve stopnje odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Z vsebinskim nasprotovanjem dokazni oceni tožnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 glede vseh očitkov, razen očitka pošiljanja internih informacij nepooblaščenim tretjim osebam v elektronskem sporočilu z dne 5. 10. 2022. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je odpoved prepozna tudi glede očitka, ki se nanaša na neupoštevanje navodil za varno delo. Pravilna je dokazna ocena izpovedi prič M. M., A. A. in B. B., na katere je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev o tem, da se je tedanji generalni direktor toženke M. M. šele 24. 10. 2022 (oziroma proti koncu oktobra) seznanil s tem, da tožnik septembra 2022 pri delu vsaj dvakrat ni uporabljal zahtevane zaščitne opreme (tj. zaščitne halje, slušalk za ušesa, maske FFP3, zaščitnih očal oziroma rokavic). Ker v pravdnem postopku ne veljajo dokazna pravila, ni odločilno, da toženka v postopku ni predložila s strani pravne službe sestavljenega zbirnika informacij, ki je bil podlaga za izredno odpoved. Zadostuje, da so o tem skladno izpovedale navedene priče, katerih izpovedi je sodišče prve stopnje, ki jih je neposredno zaslišalo, presodilo kot verodostojne. Pravila pravdnega postopka zaradi tega niso bila kršena. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede M. M. težav z očmi, zaradi katerih ni sproti prebiral vse svoje elektronske pošte, ter veliki količini elektronske pošte, povezane s tožnikom. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se M. M. 6. 10. 2022 ni seznanil z elektronskim sporočilom C. C., ki se je nanašalo na tožnikovo nenošenje zahtevane zaščitne opreme, temveč je relevantne podatke, ki se nanašajo na to kršitev (pri čemer ne izhajajo vsa iz tega sporočila), pridobil kasneje - ko mu jih je zbirniku kršitev predložila pravnica A. A., o čemer je tudi izpovedala, njeno izpoved pa je potrdila vodja službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve pri toženki B. B. Ker M. M. ni bil seznanjen s tem očitkom pred 24. 10. 2022, ni mogoče šteti, da iz zbirnika v zvezi s tem ni izvedel ničesar novega. Tudi s sklicevanjem na začetek sodelovanja toženke z odvetniško družbo (ponudba z dne 5. 10. 2022 - listina A 21) tožnik ne more dokazati, da je bil M. M. s kršitvijo glede zaščitne opreme seznanjen že tedaj, saj se mu v izredni odpovedi očita več kršitev, med drugim tudi kršitev, ki naj bi jo storil prav 5. 10. 2022 s pošiljanjem elektronskega sporočila nepooblaščenim osebam, glede katerega je bila izredna odpoved prepozna. Na pravilnost stališča o pravočasnosti izredne odpovedi, podane 18. 11. 2022, glede očitka nenošenja zaščitne opreme ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bil ta očitek dodan naknadno, da naj bi toženka po pošiljanju sporočila 5. 10. 2022 iskala razloge za izredno odpoved in da so sodelavci pritiskali na generalnega direktorja, naj tožnika zaradi njegove konfliktnosti odpusti. Sodišče prve stopnje je tudi ta očitek pravilno presojalo po vsebini, drugačno pritožbeno vztrajanje pa ni utemeljeno.

1.V zvezi z vsebino kršitev, ki mu jih je toženka očitala v izredni odpovedi, tožnik v pritožbi kot bistveno vztraja, da je kot "žvižgač" (prijavitelj po Zakonu o prijaviteljih - ZZPri) v okviru ustavne pravice svobodnega izražanja in v javnem interesu opozarjal in prijavljal zaznane nepravilnosti pri toženki, izredna odpoved pa je nedovoljen povračilni ukrep. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik očitane kršitve storil in je torej podan utemeljen razlog za izredno odpoved, pri tem pa ni ugotovilo vzročne zveze med tožnikovim opozarjanjem na nepravilnosti pri toženki in prijavami na različne institucije oziroma organe (predvsem javno agencijo D.). Ugotovitev, da izredna odpoved ni bila povračilni ukrep oziroma maščevanje tožniku, je ustrezno obrazložilo in pravilno štelo, da navedeno ne more biti dokazano le s časovnim sosledjem dogodkov, tj. da je tožnikovi prijavi nepravilnosti pri toženki na javno agencijo D. z dne 23. 10. 2022 kmalu (9. 11. 2022) sledila pisna obdolžitev in mu je bila pogodba o zaposlitvi zaradi ugotovljenih kršitev odpovedana 18. 11. 2022. Prav na časovnem sosledju pa je temeljila ugotovitev o obstoju vzročne zveze v poročilu Komisije za preprečevanje korupcije - KPK z dne 17. 2. 2023 (A 18), v katerem je izrecno navedla, da s tem dokumentom ne presoja zakonitosti ali utemeljenosti izredne odpovedi, temveč zgolj izpolnjuje obveznosti iz 25. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). To je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, tožnik pa s ponovnim sklicevanjem na poročilo KPK ne more vplivati na pravilnost teh ugotovitev.

2.Na pravilnost ugotovitve, da izredna odpoved ni bila povračilni ukrep zoper tožnika, ne vpliva tožnikovo sklicevanje nepravilnosti pri toženki, ki jih je javna agencija D. ugotovila po obravnavi tožnikove prijave. Sodišče prve stopnje je pravilno raziskalo dejansko stanje glede pravočasno očitanih kršitev, za odločitev pa ni pomembno, v zvezi s čim vse je tožnik opozarjal na nepravilnosti in katere izmed njih so bile dejansko ugotovljene s strani pristojnih institucij. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da bi bila izredna odpoved tožniku podana zaradi opozarjanja na nepravilnosti pri toženki oziroma njihove prijave, temveč zaradi storjenih kršitev. Opozarjanje na nepravilnosti, tudi če se izkaže za utemeljeno, ne pomeni, da sme prijavitelj nesankcionirano kršiti pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana zaradi pritiskov inženirjev oziroma drugih delavcev toženke, naj se tožnika odstrani. Ugotovilo je, da so obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved, ki niso navidezni, saj je tožnik očitane kršitve storil, ob tem pa ni pravno pomembno, da naj nekateri delavci pri toženki ne bi želeli delati s tožnikom in so o tem obvestili nadrejene.

3.Na več mestih v pritožbi tožnik skupaj z (neutemeljenimi) očitki o neobrazloženosti in notranjih protislovjih v sodbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, češ da ni ustrezno ovrednotilo izpovedi prič toženke. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Detajlno, prepričljivo in argumentirano je pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič, ki so bile v času izredne odpovedi zaposlene pri toženki (M. M., C. C., N. N., O. O., A. A. in B. B.), katerih izpovedim zgolj zato ni mogoče odreči verodostojnosti. Ob zaslišanju je dobilo neposreden vtis o verodostojnosti pričanj, ta vtis je primerjalo z ostalimi izvedenimi dokazi, tj. številnimi v spis vloženimi listinami. Ker je do očitanih kršitev prišlo pri delu pri toženki, je logično, da so priče njeni zaposleni (pri čemer tožnik sam navaja, da nekatere priče niso več zaposlene pri toženki). Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so bili vsi zaslišani tudi opozorjeni, njihove izpovedi pa so v bistvenem skladne. Manjše nedoslednosti v njihovih izpovedih niso bistvene in so posledica časovne odmaknjenosti dogajanja ter številnosti relevantnih dogodkov, dokumentov ipd. Tožnik ni uspel izpodbiti verodostojnosti prič niti s sklicevanjem, da je bil z nekaterimi v konfliktu ter da naj bi se mu želeli maščevati (npr. C. C.), niti z njihovo domnevno zainteresiranostjo za izid spora - nenazadnje je za to še tem bolj zainteresiran sam.

4.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena - tožnik je kršitev storil, česar v pritožbi ne zanika. Glede na to ni bistven C. C. odnos do njega oziroma zatrjevanje, da naj bi zaradi drugih razlogov (tožnikove konfliktnosti oziroma obsežnega stalnega opozarjanja na nepravilnosti in zahtev po različnih odgovorih in informacijah) predlagal, naj se ga odstrani iz delovnega procesa v center L. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z obveznostjo nošenja FFT3 mask, zaščite sluha, delovnih zaščitnih očal in halje (med drugim so na njihovo uporabo opozarjale oznake na vratih proizvodnih prostorov), ter nato septembra 2022 še posebej opozorjen s strani nadrejenega. Ugotovitvi, da je tudi sam priznal, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal zahtevane zaščitne opreme, tožnik ne nasprotuje, nenazadnje je v postopku pred sodiščem prve stopnje vztrajal pri lastni presoji, da za varno delo s tem strojem zadostujejo njegova dioptrijska očala, navadna kirurška maska ter slušalke za poslušanje glasbe. Glede na splošno znano nevarnost uporabe strojev kot je brusilni in izpovedi M. M., C. C. in N. N. gre za hujšo kršitev obveznosti delavca, če navedene zaščitne opreme pri delu z brusilnim strojem ne uporablja. Čeprav se je izkazalo, da tudi nekateri drugi tehniki pri delu z brusilnim strojem niso vselej uporabljali vseh predpisanih zaščitnih sredstev, ki so jim bila zagotovljena, tožnik ni dokazal, da bi toženka takšno prakso vedoma dovoljevala. S svojo izpovedjo in sklicevanjem na ugotovitve delovne inšpekcije v letu 2023 (A 19) glede nenošenja FFT3 mask in zaščite sluha namreč ni uspel ovreči izpovedi C. C. in N. N., da sta tudi druge tehnike opozarjala na nošenje zaščitne opreme, kar je potrdil tudi O. O. Pritožbena navedba, da gre za navidezen odpovedni razlog, tako ni utemeljena. Odpoved ni nezakonita niti zato, ker je tožnik prvi, ki mu je toženka iz tega razloga izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v pristojnosti delodajalca, kako bo sankcioniral kršitve; ne obstaja prepoved izredne odpovedi za podobne ali enake kršitve, če jih v preteklosti ni sankcioniral. Glede na to, da je tožnik kršitev nedvomno storil in da toženka dela z brusilnim strojem brez zahtevane zaščitne opreme ni dovoljevala, na utemeljenost odpovednega roka ne vpliva, da je prvi dobil odpoved tožnik, ki je pri toženki opozarjal na nepravilnosti.

5.Ker je ugotovilo, da je bila odpoved prepozna glede očitka pošiljanja zaupnih internih informacij nepooblaščenim tretjim osebam, sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo tega očitka po vsebini. Glede na to pritožbene trditve v zvezi s tem niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je utemeljen tudi očitek glede samovoljnega kontaktiranja predstavnikov pogodbenega partnerja toženke podjetje P. d. o. o. brez vednosti in soglasja tožnikovih nadrejenih. Pritožbena navedba, da pri tem ni upoštevalo celotnega konteksta v zvezi s tem, zlasti neodzivnosti nadrejenih na tožnikovo opozarjanje na pomanjkljivosti, ni utemeljena. Dejansko stanje je bilo natančno raziskano tudi v smeri tožnikovega opozarjanja na nepravilnosti, ki je bilo do neke mere povezano z delom zunanjega izvajalca toženke. Pogodbeni partner oziroma zunanji izvajalec podjetje P. d. o. o. je imel s toženko sklenjeno pogodbo o implementaciji procesov proizvodnje medicinskih pripomočkov (A 26), na podlagi katere je kot bistveno skrbel za izpolnjevanje organizacijskih zahtev uredbe MDR in standarda kakovosti ter za izpolnjevanje zakonodajnih zahtev uredbe in standarda. Sočasno z implementacijo uredbe MDR je pri toženki potekalo tudi vzpostavljanje PIS (Navision), ki je med drugim drugače kot prej urejal potrjevanje skladnosti - prav na nedorečenosti v zvezi s tem pa so se nanašale tožnikove prijave nepravilnosti pri toženki. Na tožnikova vprašanja v zvezi s tem (elektronsko sporočilo z dne 10. 6. 2022, A 10) sta že 15. 6. 2022 obsežno odgovorila direktor podjetja P. d. o. o. E. E. in svetovalec F. F. (A 10), pojasnila sta tudi, da je opredelitev delovnih procesov in znotraj teh odgovornih oseb stvar toženke, da ekipa svetovalcev ni del projekta implementacije informacijskega sistema (Navision), ki še ni povsem dokončana, ter opozorila na to, da nadzorna institucija javna agencija D. ni posvetovalni organ ter da ima vsako vprašanje ali zahteva praviloma za posledico inšpekcijski nadzor, ki mu lahko sledijo zelo visoke kazni. V navedenem sporočilu sta opozorila še na nujnost enotnosti znotraj toženke v odnosu do zunanjih izvajalcev. Tožnik zmotno meni, da bi ga morala toženka, če je menila, da njegovo kontaktiranje zunanjega izvajalca ni primerno, na to opozoriti; vsebina njegovega sporočila z dne 10. 6. 2022 (poslanega s službenega elektronskega naslova) je namreč povsem drugačna od vsebine sporočil konec oktobra 2022 (celotna veriga elektronskih sporočil B 25). Tožnik je s sporočilom (s svojega službenega elektronskega naslova) različnim naslovnikom pri toženki od 19. 10. 2022 do 21. 10. 2022 zahteval pojasnilo v zvezi z zagotavljanjem skladnosti v PIS (šest vprašanj) in zahteval, da se kršitev MDR uredbe, da tehnik zagotavlja nekakšno "skladnost", nemudoma odpravi. Tožnikov nadrejeni C. C. je tožnikovo sporočilo 20. 10. 2022 posredoval F. F. za pripravo strokovnega odgovora nanj, kar je ta tudi storil, tožnik pa je nato neposredno F. F. poslal sporočilo z dne 20. 10. 2022, v katerem mu je očital nepopolnost odgovora ter da ni odgovorjeno na njegova konkretna vprašanja in napovedal, da je v pripravi širša argumentacija z dokazili za javno agencijo D. Nato je tožnik 23. 10. 2022 javni agenciji D. prijavil večkratne kršitev MDR uredbe s strani toženke (A 7), v prijavi pa med drugim navajal, da toženka daje na trg izdelke s ponarejeno oziroma lažno skladnostjo ter da so nekateri dokazano vprašljive kakovosti in varnosti, da je zaradi mobinga prišlo pri toženki do odpovedi dveh strokovnjakov, in še mnoge druge očitke glede toženkinega poslovanja. Dne 24. 10. 2022 je tožnik (še vedno s službenega elektronskega naslova) F. F. in C. C. poslal odgovor na pojasnila F. F. glede uredbe MDR (njegovi odgovori v tekstu so označeni z "de facto"), v katerem mu je med drugim očital falsifikacijo podatkov, ponesrečene izgovore za prikrivanje materialne resnice, celo vrsto strokovne, a vsebinsko prazne terminologije, in se na več mestih skliceval na svojo prijavo javna agencija D., sporočilo pa sklenil z besedami, da komentarja ali dodatnih pojasnil ne pričakuje. Vsa navedena sporočila je pošiljal v vednost številnim zaposlenim toženke.

7.Eden od razlogov za izredno odpoved je bilo elektronsko sporočilo E. E. in F. F. z dne 24. 10. 2022, za razliko od vseh prejšnjih poslano s tožnikovega zasebnega elektronskega naslova, v katerem navaja, da v prilogi podaja utemeljeno in z dokazi podprto prijavo večkratnih kršitev členov iz MDR uredbe v teku pri toženki, sporočilu pa je priložil večje število fotografij medicinskih pripomočkov, izdelanih pri toženki, ki jih je priložil tudi prijavi. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke. S pošiljanjem prijave s prilogami v vednost tožnik ni na noben način pripomogel k zaščiti javnega interesa v zvezi z varnostjo medicinskih pripomočkov - v postopku ni podal trditev, v čem naj bi to koristilo temu domnevnemu cilju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s tem okrnil toženkin ugled v očeh zunanjega izvajalca, saj jo je prikazal v negativni luči kot kršiteljico predpisov. Njegova prijava se je nanašala na različne zatrjevane nepravilnosti pri toženki, ne le na tiste, ki so bile povezane z implementacijo procesov po pogodbi s podjetjem P. d. o. o. (A 26), temveč na številna druga področja notranjega delovanja toženke (denimo odpovedi zaposlenih zaradi mobinga ipd.), za katera ne obstaja nikakršen javni interes, da se jih razkriva nepooblaščenim tretjim osebam, niti toženka ni dala soglasja, da se to razkrije zunanjim sodelavcem. Ni bistveno, da je nekatere nepravilnosti pri toženki kasneje javna agencija D. dejansko ugotovila, prav tako tudi ne, da naj bi bila F. F. in E. E. že predhodno seznanjena z njimi. Zgolj na podlagi tožnikovega predhodnega opozarjanja zunanjih svetovalcev na pomanjkljivosti nekaterih procesov pri toženki ni mogoče šteti, da sta bila seznanjena z vsemi v prijavi javna agencija D. zatrjevanimi nepravilnostmi, od katerih so se naknadno nekatere izkazale za resnične s poročilom javne agencije D. Ni mogoče slediti pritožbenemu vztrajanju, da je tožnik s tem sporočilom ravnal v dobri veri in v okviru dovoljene pravice do svobode izražanja. Neutemeljeno se zavzema za to, da bi bilo treba še dodatno tehtati med pravico prijavitelja do svobode govora in pravico delodajalca do varovanja ugleda, saj pošiljanje prijave nepooblaščeni tretji osebi po 4. členu ZZPri ne predstavlja ne notranje ne zunanje prijave

Glede na to nista relevantni sodni odločbi Pdp 486/2011 in VIII Ips 109/2015, na kateri se sklicuje, saj se nanašata na drugačna dejanska in pravna vprašanja. Enako velja za sodbi ESČP. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da neprimernost tožnikovega ravnanja izhaja tudi iz F. F. odziva v sporočilu z dne 26. 10. 2022 (B 26), ki je zapisal, da to ni primerna vsebina za pošiljanje naokoli, da se informacij o samem proizvodnem postopku ne sme pošiljati naokrog ter da tožnik ni njegova kontaktna oseba pri toženki. Tako je pravilna tudi ugotovitev, da je s pošiljanjem obsežnega gradiva interne in zaupne narave - fotografij medicinskih pripomočkov razkril nepooblaščenim osebam materiale za njihovo izdelavo, postopke in način izdelave, ki je za toženko specifičen in predstavlja njeno konkurenčno prednost. Zunanji izvajalec po pogodbi ni imel pristojnosti v zvezi s samim postopkom izdelave posameznih medicinskih pripomočkov, tako da je protipravno že razkrivanje teh podatkov njemu; nepomembno je, da je pogodbeno zavezan k varovanju podatkov. Zavrniti je treba pritožbeno sklicevanje na odločbo Informacijskega pooblaščenca, iz katere izhaja, da informacije o tehnoloških postopkih izdelave medicinskih pripomočkov niso toženkina poslovna skrivnost, ker deluje kot javni zavod, in ne na trgu. Tožniku se namreč v izredni odpovedi ne očita, da je razkril toženkino poslovno skrivnost. Ne glede na to, da je toženka javni zavod, ji namreč ni mogoče odrekati interesa, da se podatki o tehnoloških postopkih nepooblaščeno ne razkrivajo tretjim, in posledično sankcioniranja kršitev iz tega naslova. Tožniku se ne očita razkritje teh postopkov javni agenciji D. ali medijem, kar bi lahko bilo varovano v smislu 7. člena Zakona o poslovni skrivnosti - ZPosS, temveč pošiljanje teh podatkov tretjim nepooblaščenim osebam.

Glede ugotovljene kršitve o neprimernem vedenju tožnika v različnih elektronskih sporočilih z dne 19. 10., 24. 10. in 7. 11. 2022, se tožnik v pritožbi sklicuje, da je šlo za resno in upravičeno kritiko ter se sklicuje na poročilo javne agencije D. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je glede na številne naslovnike in način komunikacije prestopil meje dostojne kritike in v njih sodelavce objektivno žalil in jih poniževal. V sporočilu z dne 19. 10. 2022 je tako med drugim napisal, da je delovanje sodelavcev v centru L. ignorantsko ter da jih vodi "prevzvišenost in ego" (B 20), v že omenjenem sporočilu z dne 24. 10. 2022 (B 25), pa je F. F. in C. C. med drugim napisal, da je navajen konstruktivne korespondence, da je zunanje svetovanje zgrešeno, da so bila njegova vprašanja za pristojne prezahtevna, zato jih bo poenostavil tako, da bodo razumljiva tudi popolnim laikom idr. Podobno velja za elektronsko sporočilo nadrejenemu glavnemu inženirju centra L., N. N., poslano v vednost generalnemu direktorju in sodelavcu O. O., v katerem mu je očital, da so njegovi napotki "elementarno diletantski", česar se v resni organizaciji ne pričakuje od študiranega organizatorja dela niti od glavnega inženirja, pa tudi mnoge opazke v zvezi z njegovo domnevno nestrokovnostjo3 (B 17). Ni utemeljen očitek, da so navedena sporočila iztrgana iz konteksta. Presoja, da je tak ton neprimeren in do naslovnikov podcenjujoč in omalovažujoč, je pravilna, še toliko bolj zaradi posredovanja sporočil v vednost številnim sodelavcem. Poskus prikazovanja nestrokovnosti in nekompetentnosti naslovnikov sporočila in neposredne žalitve ne morejo šteti za konstruktivno kritiko, ne glede na to, da je šlo za korespondenco glede izdelave medicinskih pripomočkov, katerih kakovost je v javnem interesu. S sklicevanjem na komunikacijo nadrejenega C. C. do njega tožnik smiselno uveljavlja, da je bil k očitani neprimerni komunikaciji izzvan. Glede na naslovnike navedenih sporočil (samo eno je bilo namenjeno tudi C. C.) in izbiro besed v njih ni mogoče šteti, da bi šlo za odziv na C. C. sporočila, tudi sicer pa s tem ni mogoče opravičiti opisane žaljive komunikacije.

Neutemeljeno je tožnikovo stališče, da bi naslovniki kot njemu nadrejene osebe morali "prenesti več" v smislu ostrosti kritike. Ni pravne podlage za to, da bi morali nadrejeni (pri čemer F. F. tožniku sploh ni bil nadrejen, temveč zunanji pogodbeni svetovalec toženke) prenašati žaljivo in omalovažujočo komunikacijo tožnika, tudi če si je prizadeval za izboljšave ali odpravo nepravilnosti v delovnem procesu v centru L. toženke. Prav tako noben predpis ne predvideva, da bi bila v primeru žaljive komunikacije pogoj za zakonito izredno odpoved predhodna prijava neprimernega vedenja v internem postopku za pritožbe zaradi neprimernega vedenja.

Druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, zato jih pritožbeno sodišče posebej ne presoja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).