Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici plačo obračunala in izplačala skladno z določbami ZMinP. V znesek minimalne plače, ki je v letu 2017 znašala 804,96 EUR bruto, je pravilno vštela pogodbeno dogovorjeno plačo za redno delo v bruto znesku 603,00 EUR, nadomestilo plače zaradi odsotnosti na praznik, dodatek za delovno dobo (minulo delo) in dodatek do minimalne plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 7. člena Kolektivne pogodbe, po katerem delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom pripada najmanj v višini 3,56 EUR za vsak dan prisotnosti na delu, in podatkov o prisotnosti na delu, ki jih tožnica ni obrazloženo prerekala, pravilno zaključilo, da so ji bili stroški za prehrano med delom povrnjeni v pravilni višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, naj tožnici iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plača 101,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2017 do plačila; v presežku, to je do vtoževanih 926,80 EUR, je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici: za obdobje od aprila 2017 do novembra 2017 iz naslova razlike v plači izplačati neto zneske, navedene v izreku sodbe, in na te zneske obračunati davek in prispevke; iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 plačati neto znesek 28,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 do plačila ter na ta znesek obračunati davek in prispevke; iz naslova povračila stroškov za prehrano med delom plačati znesek 395,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2017 do plačila. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.709,45 EUR, v IV. točki izreka sodbe pa je toženi stranki naložilo, naj na transakcijski račun sodišča prve stopnje plača sodno takso v znesku 5,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilne dele v I. in II. točki izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka nadomestilo plače za praznik neutemeljeno vštela v minimalno plačo, da ji je izplačala prenizko nadomestilo za čas bolniške odsotnosti in prenizko plačo glede na minimalno neto plačo, ki je v relevantnem obdobju znašala 613,56 EUR. Delo pri toženi stranki je opravljala ponoči, preko polnega delovnega časa ter ob nedeljah, praznikih in na dela proste dni, zato je upravičena do dodatkov za posebne obremenitve, ki se ne vštevajo v minimalno plačo. Ker zaključek sodišča prve stopnje, da so ji bili ti dodatki izplačani, ni ustrezno obrazložen, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja, da ji tožena stranka variabilnega dela plače ni izplačala zaradi samovoljnega ravnanja direktorice. Stališča iz zadeve pritožbenega sodišča Pdp 244/2017, na katero se v razlogih sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, za odločitev niso pomembna, ker ne gre za primerljivi zadevi. Uveljavlja, da ji tožena stranka zaradi zamude pri izplačilu regresa za letni dopust dolguje zakonske zamudne obresti od izplačanih zneskov. Sodba nima razlogov za zaključek, da ji je tožena stranka stroške za prehrano med delom povrnila v pravilnem znesku. S sklicevanjem na določilo petega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi uveljavlja, da določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega varovanja ne predstavljajo pravne podlage za odločitev o zahtevkih za povračilo stroškov v zvezi z delom, temveč so relevantna določila pogodbe o zaposlitvi, ki jih tožena stranka z opustitvijo dolžnosti sprejetja ustreznih sklepov ni spoštovala. Sodišče prve stopnje bi moralo toženo stranko pozvati k predložitvi teh sklepov in direktorico kaznovati zaradi izmikanja zaslišanju. Poleg tega je v mesecu aprilu 2017 opravila 22 in ne le 21 delovnih dni, kar izhaja tudi iz navedb tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi in evidenc prisotnosti v prilogah spisa. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izračunom tožene stranke, ki v razlogih sodbe niti niso povzeti, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Vztraja, da je za meseca april in maj 2017 upravičena do kilometrine za razdaljo 36 kilometrov v obe smeri, za nadaljnje obdobje pa za razdaljo 63,20 kilometrov v obe smeri. Sodišče prve stopnje bi ji moralo potrebne stroške postopka priznati v celotnem znesku. Pri ugotavljanju osnove za odmero stroškov postopka bi moralo upoštevati vrednost točke 0,459 EUR, ki je veljala v času vložitve tožbe. Ne drži, da je v postopku uspela do višine 5 %, saj je uspela do višine 5,07 %. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo nagrado za narok 16. 2. 2021, ker je do preložitve glavne obravnave 20. 2. 2020 prišlo izključno po njeni krivdi. Sodišče prve stopnje bi ji za sestavo prve pripravljalne vloge moralo priznati 300 točk po 1. točki tarifne št. 19 OT. Uveljavlja, da je upravičena do nagrade za sestavo tretje, četrte in sedme pripravljalne vloge, s katerimi je realizirala svojo pravico do izjave. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 18. 3. 2017 do 30. 11. 2017 za polni delovni čas na delovnem mestu "varnostnik", v tem sporu pa od tožene stranke zahteva obračun in izplačilo razlike v plači, plačilo regresa za letni dopust ter povračilo razlike iz naslova stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi ugotovitve, da v vtoževanem obdobju ni imela na voljo ustreznega javnega prevoza, prisodilo 101,42 EUR iz naslova kilometrine, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljenega, saj je ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Ta odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi glede zaključkov, da je tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju pravilno obračunala in izplačala plačo z dodatki (6. in 7. točka obrazložitve sodbe) in stroške za prehrano med delom (12. točka obrazložitve sodbe), glede katerih pritožba izrecno uveljavlja navedeno kršitev.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici plačo obračunala in izplačala skladno z določbami Zakona o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/10 in nasl.). V znesek minimalne plače, ki je v letu 2017 znašala 804,96 EUR bruto, je pravilno vštela pogodbeno dogovorjeno plačo za redno delo v bruto znesku 603,00 EUR, nadomestilo plače zaradi odsotnosti na praznik, dodatek za delovno dobo (minulo delo) in dodatek do minimalne plače. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnici izplačala prenizko nadomestilo za čas bolniške odsotnosti, zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je tudi tožničino pritožbeno uveljavljanje, da ji je tožena stranka izplačala prenizko neto plačo glede na minimalno plačo, saj je ta določena v bruto in ne neto znesku. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da se nadomestilo plače zaradi odsotnosti na praznik ne všteva v minimalno plačo. Glede na tretji odstavek 2. člena ZMinP se v minimalno plačo ne vštevajo (le) dodatek za nočno delo, dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na praznike in na dela proste dneve po zakonu, kar je tožena stranka upoštevala in tožnici te dodatke v višini iz 8. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 5/16; v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) izplačala poleg zakonsko določene minimalne plače. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi, izpovedi tožnice in pisne izjave priče A.A. pravilno ugotovilo, da v vtoževanem obdobju niso bili izpolnjeni pogoji za izplačilo variabilnega dela plače po četrtem odstavku 5. člena pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kaznovati zakonito zastopnico tožene stranke B.B., ki zaradi zdravstvenih in epidemioloških razlogov ni pristopila na narok za glavno obravnavo, na katerega je bila vabljena z namenom zaslišanja. Po prvem odstavku 262. člena ZPP zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi niti stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da v vtoževanem obdobju sklep o višini variabilnega dela plače ni bil sprejet, kar priznava tudi pritožba, ko navaja, da je direktorica tožene stranke z opustitvijo sprejema tega sklepa ravnala samovoljno. Glede na navedeno tožena stranka tega sklepa v postopku na prvi stopnji ni mogla predložiti, predvsem pa tožnica sploh ni podala konkretnih navedb o tem, do kakšnih zneskov bi bila iz tega naslova upravičena.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 izplačala v dveh delih, in sicer 4. 7. 2017 v bruto znesku 201,24 EUR in 28. 11. 2017 v bruto znesku 402,48 EUR. Tožnica s sklicevanjem na drugi odstavek 131. člena ZDR-1, po katerem je treba regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, neutemeljeno uveljavlja, da ji tožena stranka dolguje vsaj zakonske zamudne obresti od izplačanih zneskov, saj zahtevka v zvezi s tem ni postavila.

11. Stranki sta se v petem odstavku 5. člena pogodbe o zaposlitvi sicer dogovorili, da bo višino povračil stroškov v zvezi z delom do višine Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 in nasl.) enkrat letno določil direktor tožene stranke s sklepom, vendar tak sklep po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bil izdan. Sodišče prve stopnje je zato pri odločitvi o povračilu stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela pravilno upoštevalo določbe Kolektivne pogodbe, ki toženo stranko zavezuje glede na registrirano dejavnost in na katero sta se stranki izrecno sklicevali v uvodu oziroma preambuli pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 7. člena Kolektivne pogodbe, po katerem delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom pripada najmanj v višini 3,56 EUR za vsak dan prisotnosti na delu, in podatkov o prisotnosti na delu, ki jih tožnica ni obrazloženo prerekala, pravilno zaključilo, da so ji bili stroški za prehrano med delom povrnjeni v pravilni višini. Pritožba s sklicevanjem na navedbe tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi in podatke iz evidence prisotnosti na delu (B 13) neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica v mesecu aprilu 2017 opravila 22 delovnih dni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izračunu tožene stranke, da je v tem mesecu opravila 21 delovnih dni1. 13. Iz 13. in 14. točke obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela upoštevalo izračun tožene stranke, ki je temeljil na podatkih o številu delovnih dni, razdalji med tožničinim bivališčem in delovnim mestom, in postavki 0,13 EUR za vsak polni kilometer iz tretjega odstavka 7. člena Kolektivne pogodbe, zato je pravilnost te odločitve mogoče preizkusiti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je treba za meseca april in maj 2017 upoštevati razdaljo 36 kilometrov v obe smeri. Tožena stranka je glede razdalje med bivališčem (naslov C.) in krajem opravljanja dela (naslov D.) pravilno upoštevala 24,94 kilometrov v obe smeri2, ne glede na to, da je tožnica v evidencah prisotnosti na delu priglasila daljšo razdaljo. Glede na podatke iz daljinomera "Google Zemljevidi" je tožena stranka upoštevala pravilno razdaljo (61 kilometrov v obe smeri) tudi za obdobje od junija 2017 dalje, ko je tožnica na delo prihajala z naslova naslov E., zato pritožbeno zavzemanje za odmero prevoznih stroškov upoštevaje razdaljo 63,20 kilometrov v obe smeri ni utemeljeno.

14. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP pravilno ugotovilo, da je tožnica v postopku uspela do višine 5 %, na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.) pa ji je kot upravičenki do brezplačne pravne pomoči stroške postopka pravilno priznalo (le) v višini polovice zneska, ki bi ji sicer pripadal po določbah Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri tej odločitvi upoštevati vrednost odvetniške točke 0,459 EUR. Čeprav je bila tožba vložena še v času pred uveljavitvijo spremembe vrednosti odvetniške točke (Sklep o spremembi vrednosti točke, Ur. l. RS, št. 22/19), je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, ki je veljala v času izdaje sodbe, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa ni utemeljeno.

15. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni upravičena do nagrade za pristop na narok za glavno obravnavo 16. 2. 2021, ker naj bi do preložitve predhodnega naroka prišlo izključno po njeni krivdi. Iz zapisnika predhodnega naroka za glavno obravnavo 20. 2. 2020 je razvidno, da je bila glavna obravnava predložena tudi zaradi izvedbe tožničinega dokaznega predloga z zaslišanjem priče A.A. Okoliščina, da ta dokaz nato ni bil izveden, ne spremeni dejstva, da je bila glavna obravnava preložena zaradi izvedbe dokaznih predlogov obeh strank, zato niso podani pogoji iz prvega odstavka 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

16. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je za sestavo prve pripravljalne vloge upravičena do nagrade v višini 300 točk po 1. točki tarifne št. 19 OT. Sodišče prve stopnje ji je nagrado za to vlogo pravilno odmerilo upoštevaje tar. št. 15 OT, ki določa višine nagrad za procesna dejanja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, in ji na podlagi 2. točke te tarifne številke priznalo 225 točk nagrade. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati nagrado za sestavo tretje, četrte in sedme pripravljalne vloge. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, pritožbeno sodišče pa soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica v teh vlogah le ponavljala, razčlenjevala in povzemala vsebino svojih predhodnih vlog.

17. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožnica je glede na evidenco prisotnosti v prilogah spisa v mesecu aprilu 2017 delo opravljala na naslednje dneve: 1., 3., 4., 5., 6., 7., 10., 11., 12., 13., 14., 16., 18., 19., 20., 22., 24., 25., 26., 27. in 28., kar skupno znaša 21 delovnih dni. 2 Glede na podatke daljinomera "Google Zemljevidi" najkrajša pot med tema naslovoma znaša celo manj, in sicer 21,80 kilometrov v obe smeri.