Jedro

V primerih, kjer je zavarovanec tudi lastnik vozila, je šla večinska sodna praksa v smer soprispevka in ne v smer popolne izgube pravic. Razlog za to je treba iskati v namenu ZOZP, saj je zaradi velikih rizikov ob uporabi motornega vozila prevladalo stališče, da je treba varovati oškodovanca, pa čeprav je to zavarovalec ali lastnik vozila, ki pa ni krivi voznik. Smisel teh določb je v tem, da škode ni dolžan nositi tisti, ki jo pretrpi, to je sam oškodovanec, pač pa, da je potrebno oškodovancem v čim večji meri ublažiti, če že ne odpraviti škodo, ki so jo utrpeli. V ospredju citiranih določb je torej oškodovančev položaj, ne pa pravni položaj povzročitelja škode. Subjekti, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, so v ZOZP izrecno navedeni, s tem pa je tudi varstvo oškodovanca dvignjeno na višji nivo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 33.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2012 do plačila ter za povrnitev stroškov postopka in mu naložilo, da toženki poravna 1.168,17 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da ni mogel vedeti, da je bil voznik S., ko mu je dal ključe avtomobila, vinjen, saj ta takšnih znakov navzven ni kazal, o tem ga tudi ni natančno spraševal. Kot laik ni bil dolžan, niti usposobljen prepoznati znakov alkoholiziranosti. Podaja procesni ugovor, da je bilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožnik z voznikom pred pričetkom vožnje spil eno pivo, pri čemer ni mogel vedeti, kakšna je stopnja voznikove alkoholiziranosti. Dokazno oceno izpodbija tudi v delu, kjer je sodišče zaključilo, da je bila alkoholiziranost voznika vzrok za škodni dogodek ter kot v postopku na prvi stopnji izpostavlja mokro vozišče, obrabljene pnevmatike in pogon vozila na zadnjih kolesih. Da je bilo vozišče mokro, izhaja iz policijskega zapisnika, izvedenec za raziskavo prometnih nezgod pa je lahko podal zgolj laično oceno, da je alkohol povzročil prometno nesrečo. Tožnik v pritožbi zatrjuje napačno uporabo materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje nasprotno z določili 17. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in obstoječo sodno prakso, odločilo, da je tožnik kot lastnik avtomobila izgubil zavarovalne pravice, kar ni pravilno. Če je sodišče sicer napačno ugotovilo, da je vedel za voznikovo alkoholiziranost, bi lahko bil podan le njegov soprispevek, saj je glede na veljavno zakonodajo do povračila nematerialne škode upravičen. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

Glede dokazne ocene

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil (350. člen ZPP). Sodbo je v tem delu mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne in dejanske ugotovitve. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih ugovorov.

6. Z obrazlaganjem posameznih izsekov izvedenskega mnenja izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. G. K. tožnik ne more izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da sta bila tožnik kot lastnik vozila in njegov sodelavec ter prijatelj S., ko sta se z vozilom odpravila proti morju, vinjena, saj je izvedenka ugotovila, da je imel S. v času škodnega dogodka 1,41 g/kg alkohola v krvi, pri čemer je bila presežena vrednost 1,1 g/kg, za katero v stroki velja, da voznik s tako koncentracijo alkohola ni sposoben varno upravljati vozila, tožnik pa je imel v času škodnega dogodka okoli 1,95 g/kg alkohola v krvi. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno sprejelo tolmačenje izvedenke, da sta morala v času pred škodnim dogodkom popiti večje količine alkohola kot sta jih navedla, torej ne vsak samo eno veliko pivo, voznik S. pa na poti neposredno pred škodnim dogodkom še eno malo pivo. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča nepomembno dejstvo, ali se je pri S. takšna alkoholiziranost kazala zaradi dan prej popite večje količine žganja.

7. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot lastnik vozila in tisti, ki ga je izročil S., sam pa prisedel, moral vedeti za voznikovo alkoholiziranost, je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedenkino obrazložitev, da tožnik kot laik pri S. ni bil dolžan, niti usposobljen prepoznavati znakov alkoholiziranosti,1 vendar bi tudi po presoji pritožbenega sodišča moral na laični način preveriti njegovo dejansko stopnjo alkoholiziranosti ter se prepričati, ali je voznik sposoben za varno vožnjo, torej v kakšnem psihofizičnem stanju se ta nahaja, ko mu je izročil ključe svojega vozila. Ta dolžnost je izhajala iz nesporno ugotovljenega dejstva, da sta skupaj popila eno veliko pivo, kar pomeni, da je tožnik S. videl uživati alkohol in bi torej lahko predvideval, da so bile njegove psihofizične sposobnosti za vožnjo zmanjšane. Že to ugotovljeno dejstvo zadošča za pravilno ugotovitev, da je tožnik moral in mogel vedeti o alkoholiziranosti voznika,2 kar je nosilni razlog sodišča. Dodatno je sodišče pravilno upoštevalo dejstvo, da je S. na dan nesreče tožniku postregel z žganjem,3 kar pomeni, da je bil alkohol tisti dan pri obeh prisoten. Pritožbeni ugovori proti rezervnim razlogom sodišča, da sta tožnik in S. predhodno ves teden veliko pila4 in sta se o tem pogovarjala, ter da je priča Š. J. prav gotovo opazila, da sta popila več alkohola kot le vsak eno veliko pivo, četudi je bilo izpovedano drugače, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je tožnik vedel, da je tudi S. popil preveč alkohola, da bi bil sposoben varne vožnje, in je življenjsko logično pravilno zaključilo, da sta bila tožnik in S. sodelavca in prijatelja, da sta se dobro poznala, kar pomeni, da sta morala drug za drugega vedeti, v kakšnem stanju psihofizičnem stanju sta se nahajala v času, ko sta se podala na vožnjo proti morju.

8. Ob zgoraj povedanem ni utemeljen pritožbeni ugovor o procesnih kršitvah, to je, da bi sodišče moralo upoštevati, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnik z voznikom pred pričetkom vožnje spil eno pivo, pri čemer pa ni mogel vedeti, kakšna je stopnja voznikove alkoholiziranosti. Treba je dodati, da je toženka k tej ugotovitvi pristavila, da je že samo dejstvo, da je vedel, da je voznik užival alkohol, zadostno, da mu ne bi smel izročiti ključev vozila, kar je sodišče pravilno upoštevalo.

9. Drugi bistveni pritožbeni ugovor zoper dokazno oceno je, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je bila alkoholiziranost voznika vzrok škodnemu dogodku. Tudi ta ugovor ni utemeljen. Sodišče je pravilno upoštevalo in obrazložilo obe izvedenski mnenji, ki sta v medsebojni povezavi logično pripeljali do zaključka, kot ga je sprejelo. Izvedenec za raziskavo prometnih nesreč pogonu vozila na zadnjih kolesih ni pripisal posebnega pomena, upošteval je večjo trdoto pnevmatik zaradi starosti in s tem manjše torno število, ter dejstvo, da je bilo cestišče mokro (ne spolzko). Dopustil je možnost, da je voznik v ovinek lahko pripeljal hitreje, a je tudi ugotovil, da je bila trčna hitrost 90 km/uro, zavornih sledi pa ni bilo. Ko je ovinek sam trikrat prepeljal s hitrostjo 90 km/uro v zimskem času, ko vozišče ni bilo popolnoma suho, je ugotovil, da gre za dokaj navaden ovinek in da lahko tudi v tem ovinku pride do zanašanja, če ni voznik 100 % psihično sposoben za vožnjo. Ob navedenem je sodišče pravilno zaključilo, da je prišlo do nedopustne vožnje v ovinku v levo stran zaradi psihofizičnega stanja voznika. Torej je pravilno ugotovilo vzročno zvezo med alkoholiziranostjo voznika in škodnim dogodkom. Sklicevanje na policijski zapisnik, kjer je navedeno, da je prometna nesreča nastala zaradi dejstva, ker voznik ni prilagodil hitrosti vožnje mokremu cestišču, nepreglednemu ovinku in svojim sposobnostim, je neupoštevno, saj je po izdelavi policijskega zapisnika mnenje izdelal izvedenec, ki je vse okoliščine škodnega dogodka natančno preučil, pri tem pa upošteval tudi navedbe iz tega zapisnika. Zato gre v celoti pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo v posledici alkoholiziranosti voznika.

Glede materialnega prava

10. Pritožba je utemeljena v delu, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je obrazložilo, da je zaradi vožnje v alkoholiziranem stanju voznika tožnik kot lastnik vozila izgubil svoje pravice iz zavarovanja po 4. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO (priloga B 3), ker po 1. b točki drugega odstavka 3. člena ni uspel dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo voznika. ZOZP v 7. členu, na katerega se sklicuje toženka, res določa, da zavarovalnica proti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih. Kot izhaja iz Police avtomobilskega zavarovanja ... (priloga B 1), je bil tožnik po zavarovalni pogodbi zavarovalec, zavarovanec in lastnik vozila, s katerim je prišlo do škodnega dogodka. Vendar po oceni pritožbenega sodišča toženka kot zavarovalnica kljub 7. členu ZOZP tožnika kot zavarovanca ne more v celoti izključiti iz zavarovalne police, saj je v 17. členu ZOZP izrecno določeno, da zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila škoda povzročena, nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti le za škodo na stvareh. Navedeno pomeni, da imajo pravico do odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo. Na navedeno določbo je tožnik opozoril že v tožbi, toženka je primarno še vedno vztrajala pri izgubi pravic, podredno pa je zatrjevala soprispevek. Sodišče prve stopnje se do teh tožnikovih trditev ni izreklo. Da je šla v tovrstnih primerih, kjer je zavarovanec tudi lastnik vozila, večinska sodna praksa5 v smer soprispevka in ne v smer popolne izgube pravic, je iskati v namenu ZOZP, saj je zaradi velikih rizikov ob uporabi motornega vozila prevladalo stališče, da je treba varovati oškodovanca, pa čeprav je to zavarovalec ali lastnik vozila, ki pa ni krivi voznik.6 Smisel teh določb je v tem, da škode ni dolžan nositi tisti, ki jo pretrpi, to je sam oškodovanec, pač pa, da je potrebno oškodovancem v čim večji meri ublažiti, če že ne odpraviti, škodo, ki so jo utrpeli. Tako je v ospredju citiranih določb oškodovančev položaj, ne pa pravni položaj povzročitelja škode. Subjekti, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, so v ZOZP izrecno navedeni, s tem pa je tudi varstvo oškodovanca dvignjeno na višji nivo.7

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, novo sojenje pa po oceni pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo tožnikovega soprispevka k nastali škodi, ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo upoštevati pritožbenega predloga, da samo odloči o temelju tožbenega zahtevka. Soprispevek tožnika zaradi tega, ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom, bi pritožbeno pritožbeno sodišče z vmesno sodbo lahko določilo, saj je dejansko stanje sodišča prve stopnje v tej smeri ustrezno raziskano in je pritožbeno sodišče dokazno oceno potrdilo. A je toženka podala tudi ugovor soprispevka zaradi tožnikove neuporabe varnostnega pasu, med pravdnima strankama pa je sporno dejstvo, ali so bile zaradi tega tožnikove poškodbe večje ali manjše. V zvezi s tem sodba razlogov ne vsebuje in sodišče prve stopnje te sporne okoliščine v dokaznem postopku še ni raziskovalo, zato bo moralo v ponovljenem postopku odločiti o ugovoru obeh soprispevkov, ki ga je podala toženka, ter izvesti dokazni postopek glede višine vtoževane terjatve (360. člen ZPP).

1 25. točka obrazložitve. 2 Sodba VSL II Cp 407/2012 z dne 26. 9. 2012 – priloga B11. 3 Priča S. je izpovedal, da misli, da mu je postregel z enim žganjem, katerega je prinesel iz Bosne. 4 Kar je dokazano z njunima izpovedbama. 5 Soprispevek: VSRS II Ips 72/2008, VSL II Cp 1360/2016, II Cp 1684/2010, II Cp 3108/2009, II Cp 588/2009, II Cp 1241/1999 in VSC Cp 1270/1999. Izguba pravic: VSL II Cp 407/2012 (priloga B 11, kjer ni bilo pritožbenih ugovorov glede izgube pravic), II Cp 2796/2009 in I Cp 225/2006. 6 VSL sklep II Cp 588/2009. 7 VSC sklep Cp 1270/1999.