Jedro

V obravnavani zadevi pravica stranke v izpodbijanem dokončnem aktu ni izražena v denarni vrednosti. Samo ugotovitev, da je vrednost nepremičnin znašala ob podržavljenju 33.710,58 DEM in revizijska trditev, da je vrednost dejansko bila večja in to nad 20.000 EUR še ne pomeni, da je pravica izražena v denarni vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 28.11.2007 vložila revizijo. Njena dovoljenost temelji na 1., 2. in 3. točki 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 29.8.2006, v zvezi z odločbo zastopnika tožene stranke z dne 10.5.2007. Zastopnik tožene stranke je z navedeno odločbo zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bila denacionalizacijski upravičenki X., nazadnje stanujoči na naslovu ..., priznana pravica do denacionalizacije zemljišč s parc. št...., vse k.o. A. (1. točka izreka) in na teh parcelah vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičenke (2. točka izreka). Upravni organ prve stopnje je nadaljnje odločil (3. točka izreka), da je vrednost nepremičnin iz te odločbe o podržavljenju znašala 33.710,58 DEM in da bo po sanaciji kamnoloma in vračilu v posest enaka. V 4. točki izreka je odločil, da je zavezanec za vrnitev nepremičnin s parc. št.... k.o. A. Republika Slovenija, zavezanec za vračilo nepremičnin s parc. št... k.o. A. pa Občina Ljubljana V 5. točki izreka je odločeno, da je ta odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis, v 6. točki izreka pa, da je za skrbnico za poseben primer imenovana Y., ter v 7. točki, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije revizije ni mogoče dovoliti. Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravnosodni praksi vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidentov, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/2008).

Revident kot pogoj za dovoljenost revizije najprej uveljavlja pogoj iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, po katerem je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi pravica stranke v izpodbijanem dokončnem aktu ni izražena v denarni vrednosti. Samo ugotovitev, da je vrednost nepremičnin znašala ob podržavljenju 33.710,58 DEM in revizijska trditev, da je vrednost dejansko bila večja in to nad 20.000 EUR še ne pomeni, da je pravica izražena v denarni vrednosti. Zaradi navedenega po presoji revizijskega sodišča ni izkazan pogoj za dovolitev revizije po navedeni zakonski določbi.

Revident nadalje uveljavlja, da dovoljenost revizije s sklicevanjem na 2. in 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedenih določbah je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo; oziroma, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko. Revident v reviziji ni zatrjeval nobene izmed navedenih okoliščin, ki bi lahko bila podlaga za presojo revizijskih razlogov. Zato tudi ti revizijski razlogi niso niti izkazani niti podani.

Ker revident pogojev za dovoljenost revizije ni izkazal, je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.